Pozdravljeni!

Smo 5-članska družina. Mož ima iz 1. zakona 2 šoloobvezna otroka in midva še 1.5 let starega otročička. Živimo skupaj.
Zgodilo se je to, da so kar na enkrat vse obveznosti padle name. Hodim normalno v službo, skuhati moram kosilo, pomagati (zelo aktivno) pri šolskih obveznostih, opraviti vsa ostala gospodinjska dela, se ukvarjati z najmlajšim. Mož ima odgovorno službo, ampak se mi zdi, da to včasih uporabi tudi za izgovor. Najbrž sem v določeni meri tudi sama kriva za to, pa vseeno se počutim prav izigrano in žalostno, da je vse na mojih plečih. Banalno…če moram jaz kam iti, se moram avtomatsko pri babicah dogovoriti za varstvo, namesto da bi otroke imel mož. In to je kaj hitro postala praksa. Popoldne jaz vzamem otroke, da prebijemo čas. Finančno nisem odvisna od moža, je pa res, da nam njegova služba omogoča lagodno življenje. Izhajam iz preproste, urejene družine z nižjimi prihodki, pa vidim, da denar niti slučajno ne odtehta dveh družinsko aktivnih staršev.
Ko možu kaj rečem, se izključno brani sebi v prid in ne prenese nobene kritike.
Sem še mlada in sem zelo ambiciozen človek, vendar so vse moje želje, interesi pristali nekje zaparšeni, daleč daleč stran.
V najslabših momentih me ima, da bi z najmlajšim samo “popokala” in šla. Pa naj se sami znajdejo…Naj omenim, da je tu še tašča, ki je…no ja, tipična tašča. Vtika svoj nos povsod in mi soli pamet.
Resnično sem prišla do točke, ko ne vem kako naprej. Nimam še niti 30 let in se včasih počutim tako staro…

Prosim za kakšen nasvet in vspodbudno besedo. Kakšno “zvito” taktično foro, da bodo “ta veliki” (mož in otroka) prišli do tega, da nisem samoumevna. No to je beseda… za vse sem samoumevna. 🙁
Komentarji, da sem jih sama razvadila ipd so odveč.

Z lepimi pozdravi vsem na MON-u!

Spoštovana mucija!

Začarani krog v katerem trpite je vsekakor krivičen ne samo do vas, ampak do cele družine. Vendar, ker družino vodita starša kot partnerja, je v vajinih rokah, da uredita najprej zakonski odnos. Iz pisma je čutiti globoko razočaranje nad vajinim odnosom in ste upravičeno jezna na soproga, ker vas pušča na cedilu celo tako, da vas prek njega posredno jemljejo za samoumevno. In to vam dejansko izpija dušo, da bi najraje obupala…

Na tej strmi poti navzdol je čutiti, da nemudooma pogrešate odločno, zdravo jezo, ki bi jo morala pokazati vsekakor spoštovanemu soprogu, s katero bi postavila vajin odnos v enakovredno razmerje. Da postavite meje svobode in dostojanstva. V tem pogovoru bi se zato omejil zgolj na ta vidik.

Zatorej, ali je denar in ugodje, ki ga prinaša družini vreden pekla, ki ga živite z družino? Seveda ne. A pravite, da ima mož odgovorno službo, ki vam omogoča lagodno življenje,…hkrati pa si kdaj želite najraje oditi. Spoštovana gospa, vaša služba je v množini (združujete vloge: uslužbenke, matere, kuharice, sobarice,…)! Kaj ni to najmanj enako odgovorno in vredno? Seveda je razumljivo, da ste ob tem razklana in besna, saj vas je strah da bi izgubila moža in ostala sama.

Nalijmo si čistega vina. S to držo si delate škodljiv kompromis. In očitno vam je vsega tega dovolj, ker vi dejansko ne potrebujete tega “lagodnega pekla”, ampak odgovornega in sočutnega moža, ki vam bo stal ob strani kot najboljši prijatelj, da vas – najmanj to – z veseljem razbremeni vseh teh obvez! In potem je tu še tašča, kaj? Seveda se počutite staro, saj ste izčrpana!

Morate biti presneto vzdržljiva, da lahko to prenesete, toda na koncu dneva obnem tudi pošteno zdelana. Ne vem sicer kaj vam mož govori, ki ne prenese kritike, toda on je ravno toliko odgovoren za partnerski odnos in družino kakor vi, nič bolj nič manj. Vse ostalo je izgovor. Ravnovesje glede tega je očitno porušeno, in kako grozno vam more biti, pa čeprav si tako srčno želite moža ob sebi.

Pravite, da bi “taktično, zvito foro”? Nič zvitega ne potrebujete, le samozaupanje, pokažite to jezo kot se spodobi, recite DOVOLJ! Saj vam vsega tega ni treba trpeti. Vi ste tega zmožna, morda se tega le ne zavedate še. Poleg tega, da imate osnovno pravico in dostojanstvo, da se vas spoštuje najprej kot osebo in nato kot partnerja – enakovredno. Edino tako je moč pregnati nemoč. Zato je potrebno tvegati,čeprav vas je strah. Vprašajte se, kaj poleg dostojanstva lahko še človek res izgubi? Povrnite si ga nazaj in stopite pred krmilo vašega življenja.

Lepo pozdravljam!

Spoštovani!

Hvala za spodbudne in tople misli. Danes sem se ponovno poskusila pogovoriti z možem. Ker sem se resnično nekoliko “odmaknila” od njega, mi to očita, kot da mu JAZ nisem v oporo in da živim v svojem svetu. Seveda živim, samo noče videti, da je do tega prišlo z razlogom. Kontinuirane težave, ki jih resnično imam s taščo smatra za najin problem (moj in taščin), sam pa se vidi kot tarčo napada, ko mu že res v obupu razlagam kaj vsem me razjeda. Glede na to, da živmo v isti hiši in gre za njegovo mamo, menim, da je dejansko na njem, da pride stvari do dna. Z njo se resnično ne da pogovoriti. Njene reakcije na kritiko so otročje. Odreagira enako kot najstniški sinovi. Mojega mnenja in mene osebno pa tako ali tako ne spoštuje.
Predlagala sem mu tudi pomoč v obliki mediacije, pa je zadevo takoj odklonil.

Boljsega odgovora, kot ga je dal g. Edin, ne bi mogla dobiti. Mislim, da si je vas moz odlicno postlal, se skril za svojo ‘odgovorno sluzbo’ in pri tem pozabil na svoje moralne, vzgojiteljske in druzinske odgovornosti, vas in vse ostale, vkljucno s svojimi otroki. Eni ljudje so pac taki – ce si do njih prijazen in jim kaj das, bodo jemali, dokler pac dajes, ker to vzamejo za nekaj samoumevnega. In ne razumejo, da je treba deliti, dati se kaj custveno obvezujocega nazaj, razen denarja. Vprasanje je, kaj kvalitetnega od tega denarja vi, otroci in druzina pravzaprav imate. To ste tudi sama ugotovila, ker prihajate iz custveno tople in zdrave druzine.
Misljenje, da so nesoglasja med tasco in vami vajina zadeva, je misljenje tipicne slovenske moske reve, ki si ne upa zaropotati in doseci, da bi vas njegova mama obravnavala s spostovanjem. tasca to pocne, ker pozna sina in ve, da lahko. Njeno obnasanje natancno odseva to, kaksno mero spostovanja ima do svojih partnerk njen sin. Ima izkusnje ze iz njegovega prejsnjega zakona, brez skrbi.
ce ima moz zadosti denarja, lahko poskrbi vsaj za to, da se vam ni treba ubadati s tasco in da lahko zivite kje drugje. ce ste ze vi tako prijazna, da v vecini skrbite za druga dva njegova otroka, kar vam absolutno ne bi bilo treba. On je oce in on bi moral nositi vecino skrbi in odgovornosti zanju. Za vase osebne ambicije razen izkljucno druzinskih v tem razmerju jaz ne vidim nobenega prostora. Ali si ga izborite res z drasticnimi ukrepi, kot je predlagal g. Edin, ali pa greste na svoje, ker boste veliko srecnejsa. ce se moz z odselitvijo ne strinja, se odselite sama.
Ena zena je ze pogruntala, da se s temle vasim in tasco ne da ziveti. POgovorite se kdaj z njo in mogoce ni tak nehvalezen zmaj, kakrsnega so vam verjetno naslikali. Lahko da ima tudi nekatere zdrave potrebe po cloveskem dostojanstvu in mejah in si je enostavno rekla, ce mene osebno in mojega prispevka cisto nic ne upostevajo, naj bodo pac sami.
Pri svojih najlepsih letih ste veliko premladi, da bi ga zapravljali za cloveka, ki vas ne podpira pri lastnih ambicijah in custvenih potrebah, za dva dodatna otroka, ki nista niti vasa niti vam z njima moz ne pomaga, za staro pokveko, ki vam greni zivljenje izkljucno zato, ker ve, da je njen sin arogantna reva in da se zato lahko spravlja na vsako, ki bo prisla. Tudi vi imate odgovorno sluzbo – cakte mal, vsak, ki odgovorno dela, ima odgovorno sluzbo! Zato pa – ce ste financno neodvisni, vas tukaj nihce ne zadrzuje.