Draga Karmen,

prosim Vas za odgovor na tri vprašanja:

1.) Imam 4-mesečno pikico, ki se zelo rada doji ponoči (4-5-krat po največ 10 min.) Ne morem ravno reči, da sem zombi, prespana pa tudi nisem. Da dojenčice ni treba vsakokrat jemati iz posteljice, mi jo je uspelo tako razvaditi, da spi pri meni. Na pregledu mi je zdravnica rekla, naj začnem počasi opuščati dojenje ponoči, ker se dojenčica zbuja zaradi vonja mleka na meni, in da je dobro za njen čustveni razvoj, da me ne enači z dojko, ampak počasi dojame, da sem mama. Ker se bližajo mrzli časi, ko sem rada pokrita z debelim kovtrom, se bojim, da ne bi pikice zadušila pod težkimi odejami. Zato bi jo rada navadila, naj spi v svoji posteljici. Kako naj torej začnem opuščati dojenje ponoči? Z dudo? Kaj pa če bo jok? Bojim se tudi mastitisa, ki so si ga nekatere punce pridelale, ko niso dojile več ponoči. Če bi si morala spirati dojke s toplo vodo in izstiskati mleko ponoči, bi bila ravno tako ali še bolj neprespana. Kako dojke “razumejo”, naj delajo mleko samo podnevi?

2.) Še pred enim mesecem so najini podoji traji tudi eno uro (pri 4 mesecih ima že 8kg), zdaj pa se je začelo obdobje, ko je zanimiva okolica in ne mamina dojka. Doji se največ 10 min., če je sreča. S t.i. gnezdenjem v temni sobi sva že poskušali, pa ni vžgalo. Ker se bojim, da dobi premalo mleka, jo skušam dojiti vsakokrat, kadar se mi zdi, da se hoče. Tako se nama je kompletno podrl sistem dojenja na tri ure. Kaj naj storim?

3.) Prebrala sem si Vaš seznam znamenj, kdaj začeti z gosto hrano (sedenje, koordinacija roke-usta, konec izlezovanja jezička itn.). Zanima me, ali se pod gosto hrano razume tudi sadni sok po žlički ali šele pozneje kašice?

Najlepša hvala za Vašo nesebično pomoč.

Draga Rira,
najprej naj vas potolažim, da to, da ste deklico vzeli k sebi v posteljico nikakor ni razvajanje. Ker je skupno spanje staršev in otrok skozi tisočletja človeške zgodovine in v večini svetovnih kultur nekaj popolnoma normalnega in naravnega. našli ste rešitev, ki ustreza vam in vaši družini. Če vaša taščica ali pa tudi zdravnica meni, da je zato otrok razvajen pa vedite, da smo matere ustvarjene tako, da odgovorimo na otrokov jok. In taščici (ali zdravnici) se ob tem ne sprostijo njeni materinski hormoni, ko sliši jokati vašega otroka. In taščice ali zdravnice ponoči ni zraven, ko joka vaš otrok. Ponoči se starševstvo ne neha. Poznam dojene otroke, ki prespijo celo noč in zalivane otroke, ki se še večkrat na noč zbujajo. In obratno. Tudi mnogo znanstvenih raziskav je temu dokazalo, da je nočno spanje dojenčkov odvisno še od marsičesa drugega, ne le od dojenja.

V mnogih letih človeške zgodovine so se spreminjali principi in načela vzgoje otrok. Še ne dolgo nazaj so v vseh knjigah o vzgoji otrok ali negi dojenčkov svetovali staršem, da naj pustijo svoje otroke jokati, naj jih ne dvigujejo prepogosto, naj jim tudi če je otrok še čisto majhen dojenček ne ugodijo prehitro in prepogosto, da se otrok ne bo razvadil, da naj hranijo otroka izrecno po določenem urniku in določen čas…. V zadnjih letih pa tudi k nam prodirajo nasveti o materinstvu in starševstvu, ki so brezpogojno naklonjeni dojenčkom in otrokom, ne pa več nam samim – staršem.

Leta raznih raziskav so pokazala, da se človeški otroci najbolj pozitivno odzivajo na dotik in nošnjo – po fiziološki in psihološki, čustveni plati. Majhen dojenček še ni sposoben razumeti, da je ločeno bitje od svoje matere. Ta nagon je še vedno v nas, kot mehanizem za preživetje, ki drži matere in dojenčke tesno skupaj. Otrokovo spoznavanje o ločitvi od matere raste z njim postopoma, ko otrok odrašča. Majhen dojenček POTREBUJE topel materin in očetov dotik, vonj in znan glas. Žal je naša današnja kultura usmerjena k temu, da se otrok čimprej osamosvoji in loči od staršev. Otroke oddaljujemo od sebe že v dobi novorojenčka. Polagamo jih v zibelke, takoj po rojstvu zapiramo v svoje sobe, tlačimo jih v plastične prenosne otroške stolčke, dajemo jim stekleničke, dude, puščamo jih same z varuškami, itd. Majhen otrok, dojenček ne potrebuje veliko, kar pa najbolj rabi, je prisotnost in dotik svojih staršev, njihova bližina in toplota jih pomirijo. Žal naše generacije nismo zrasle ob človeškem dotiku, objemu ali nošenju, pa vendar vsi še sedaj, ko smo odrasli čutimo močno potrebo biti v bližini tistih, ki jih imamo radi, da nas kdo objame, drži za roko, … Tudi odrasli imamo potrebo po dotiku, le da smo jo porinili nekam na obrobje in tudi nismo navajeni. Žal je tako, da veliko otrok občuti dotik svojih staršev le kot bolečino, ko mu navijejo ušesa ali ga udarijo po ritki. Dotik in držanje v objemu, v naročju je pomembno že takoj po rojstvu. Pomaga staršem vzpostaviti zdravo povezavo z otrokom, kar ima posledično tudi to, da taki starši znajo prisluhniti otrokovim potrebam. Zavedajte se pomembnosti fizičnega kontakta s tvojim otrokom in ga vzemite vi ali očka, stari starši, čim večkrat v naročje. Otrok, ki odrašča v toplem, varnem in ljubečem okolju bo postajal vedno bolj neodvisen in samozavesten. Znanstvene raziskave so dokazale, da imajo dojeni otroci mnogo manj zdravstvenih in čustvenih težav kasneje v življenju.

Vaš otrok se bo tako naučil zdravo zaupati drugim; ker bosta njegova mama in oče vedno ob njem takrat, kadar ju bo potreboval. Naučil se bo zmožnosti za vživeti v čustva drugega človeka in bo to tudi sposoben deliti z drugimi ljudmi okoli sebe, ne samo s starši, saj so njegovi starši njega vedno dobro poslušali in upoštevali tudi njegova čustva. Naučil se bo, da je DOTIK in BITI V OPORO čudovita izkušnja, ki ga naredi varnega in ljubljenega. Tako, se bo sposoben (zdravo) dotikati in biti v oporo tudi drugim ljudem, v pravi meri in z ljubeznijo. V prvem letu otrokovega življenja le tega z pravo mero vsekakor NE MOREMO razvaditi. Majhni dojenčki ne jokajo zato, ker so razvajeni ampak zato, ker nekaj potrebujejo.

Starši, ki se senzitivno in vedno odzovemo na otrokove potrebe v prvem letu življenja morda imamo res v tistem času več dela in je videti vse skupaj precej napornejše, a le na prvi pogled. To obdobje, ko nas otrok popolnoma potrebuje je zelo kratek čas in temelji, ki smo jih zgradili v tem obdobju, bodo trdni tudi še naprej.

Razmislite, kaj se tebi zdi bolj prav VAM, ne tistim, ki so pred dvajsetimi leti v neki drugi generaciji vzgajali svoje otroke? In ne, kaj se zdi prav tašči ali vaši mami? In kaj pravi VAŠE SRCE, ko vaš otrok joka?

Tukaj vas bom le toliko potolažila, da otroka nikakor ne razvajate, če se odzovete na njegove potrebe. Če menite, da vaš dojenček nek trenutek ne potrebuje dojke ali če ga točno takrat res ne želite podojiti, in do tega imate vsekakor vso pravico, potem mu za ta čas ponudite nadomestilo: naj ga prevzame očka, duda, zamotitev,…

Prav tako se mi ne zdi smiselno, zakaj naj bi moral n-mesecev star dojenček prespati celo noč. Tako kot nekateri sedijo prej, drugi kasneje, nekateri shodijo pri 11, nekateri pri 15. mesecih – prav tako je z nočnim spanjem.

Brez skrbi, vaša dojenčica vas ZAGOTOVO ne enači samo z dojko in DOBRO VE, da ste prav vi njena mama. Vonja vas, pozna okus vaše kože, vaše zvoke srca in črevesja – že iz maternice – in tako se nadaljuje tudi v vašem naročju. Vse te primerjave izhajajo le iz predpostavke, da je dojenje izrecno samo hranjenje. kar pa zagotovo ne drži, ker dojenje je še marsikaj drugega. Nekoč je ena od mamic na tem forumu omenila zelo dobro primerjavo: če bi bilo dojenje samo hranjenje, potem je to tako, kot da bi bil seks namenjen izrecno le ustvarjanju otrok.

Res je, da se nekateri dojenčki v bližini matere pogosteje zbujajo in si postrežejo »self-servis«, a to se da reševati na bolj elegantne in manj naporne načine, dovolj je že, če dojenčka preselimo na očkovo stran.

Brez skrbi, da bi dojenčico zadušili pod težko odejo. Starši, ki spijo skupaj s svojimi otroci se vzdramijo ob vsakem šumu, ki prihaja od otroka in zdravi, donošeni otroci imajo zelo dobre samoohranitvene reflekse.

Aha, sedaj pa vam moram odgovoriti na vaša vprašanja – Kako naj torej začnem opuščati dojenje ponoči? Z dudo? Kaj pa če bo jok? Bojim se tudi mastitisa, ki so si ga nekatere punce pridelale, ko niso dojile več ponoči.

Če boste opuščali nočno dojenje, vam toplo svetujem, da preberete knjigo Elizabeth Pantley – Otroško spanje, brez joka v sanje. Kjer je opisano veliko metod prijaznega »treninga« za uspavanje otrok. Vsekakor velja, da boste morali namesto dojenja otroku ponuditi nadomestilo – kar pa bo v prehodnem obdobju (ki je lahko le nekaj dni ali pa tudi nekaj mesecev!) še bolj naporno za vas. Ker nočno nošenje in zibanje jokajočega dojenčka, pripravljanje stekleničke z vodo, iskanje dude, angažiranje očka – ponavadi povzroči, da smo precej bolj budni (in posledično podnevi mnogo bolj utrujeni) terja mnogo več energije, volje in budnosti, kot dejstvo, da otročka enostavno potegnemo k sebi in že med dojenjem zaspimo…

Mastitis?
Seveda, nočno dojenje boste morali opuščati postopno in počasi. Nekako naj velja, da približno na štiri do sedem dni ukinjajte en podoj. Tako se bodo prsi počasi prilagodile spremenjeni ponudbi – povpraševanju in težav s tem verjetno ne bo. Res je, če bi morali mleko ponoči iztiskati in masirati dojke – spet ste popolnoma zbujeni, kajne?

Kako dojke »razumejo« naj delajo mleko samo podnevi?

Oh, saj razumejo, a le če je proces počasen in postopen. Toda pri tem ne smete pozabiti tudi na starost otroka. Štirimesečni dojenček potrebuje še veliko dojenja v primerjavi z dvanajstmesečnim dojenčkom, ki se doji morda le še 3x dnevno in ob tem uživa tudi gosto hrano. kaj rado se namreč zgodi, da če preveč hitimo z ukinjanjem dojenja, da otrok začne nenadoma pridobivati premalo pri teži, saj so podoji nadomeščeni s čajem ali dudo. Zato sama menim, da takšni načini omejevanja pred začetkom uvajanja goste hrane nikakor niso smiselni. Ker le dojenček je tisti, ki si sam uravnavo ponudbo in povpraševanje.

Podrl se vam je sistem dojenja na tri ure. Ojoj, draga Rira, tisočkrat sem to že zapisala na tem forumu, da dojeni otroci ne potrebujejo reda in urnikov. In tudi če že imajo red, ga kaj hitro spreminjajo. To pa zato, ker dojenje ni samo akt hranjenja. Če otrok potrebuje dojenje – si ga pač vzame. To, kar opažate, da se deklica doji precej krajši čas in jo zanima dogajanje v okolici je zelo značilno za zdrave in normalne radovedne in učeče se dojenčke. Kako se boste torej prepričani, da deklica kljub spremenjenemu urniku in dolžini podojev, poje dovolj?
– ima polulane in pokakane pleničke
– napreduje pri teži in raste v dolžino ter obseg glavice
– se doji pogosto in na njeno željo

Gosta hrana? Da, seveda. Začetek »goste« hrane so lahko sadni sokovi. Morda bi bil zato bolj primeren izraz – DRUGE VRSTE HRANE, ne le materino mleko?