Prekomerna telesna teža in zanositev
Miš, pridi nazaj, to je ukaz!!!!!!! 😉 😉 😉
No, pa še današnji jedilnik:
Z: mlečna prosena kaša z malo fruktoze (to je dejansko prva zdrava stvar, ki mi je ful všeč!! 😀 )
M: 2 jabolka
K: zrezki in prosena kaša
V: sok iz pomaranč, kivija, avokada in malo banane
Za jutri razmišljam o pici – seveda z pz moko, nadev pa običajen (šunka, sir, jajčka, gobe, olive). Vem, da najboljše to ravno ni, ampak prepovedano pa najbrž tudi ne??? :S :S
Srečka, upam, da se uspeš držati svojih načel in da ti gre dobro:) Glede na to, da vidim, da si večkrat narediš palačinke iz polnozrnate moke, te prosim, če bi lahko napisala svoj recept za palačinke. Bi se jih potem tudi jaz lotila enkrat napraviti. Sicer znam pripraviti marsikaj, a palačink ne:) Receptov na netu je veliko, ker pa se ne morem odločiti za nobenega, prosim za tvojega, ki bo zagotovo pravi, saj bo s PZ moko in najbrž da temu prilagojena količina vode in vsega ostalega.
Lep dan in hvala ti.
Erika, rade volje bi ti dala recept, ampak jaz delam maso za palačinke čisto po občutku. Dam pz moko (lahko pirino, lahko navadno), zraven malo ajdove, potem pa še 2 jajci, malo mleka, malo radenske in sol. Naredim pa bolj redko maso in jo pustim pol ure do ene ure, šele nato pečem na FUL vroči ponvi. Malo se morš navadit, ker se dalj časa pečejo kot “navadne”.
Drugače jih pa včasih nardim tudi brez jajc in mleka – samo moko, radensko, sol in pecilni prašek, pa so ravno tako vredu. 🙂
Upam, da ti uspejo.
Uspelo mi je speči palačinke:) Seveda tudi jaz zdaj ne vem recepta, sem pač dodajala moko po občutku, dokler ni bilo dovolj gosto, ker na začetku je bilo zelo tekoče. In seveda ugotavljam, da so palačinke res bolj za občasno sladico, morda enkrat na mesec. Jaz sem jih namazala kar z nekim malokaloričnim skutnim namazom, bolj dobre bi bile pa z nutello:)
Sicer pa se še vedno poskušam držati reda pri hrani. Navadila sem se, da si v službo za dopoldan nosim sadje in majhne zelenjavne prigrizke, tudi kak košček sira, jajček in košček PZ kruha sodijo v škatlico za malico. Kruh pečem doma in si ga vsakič narežem na majhne koščke, ki jih potem zamrznem. Tako da si zjutraj samo spakiram zamrznjen košček kruha v škatlico z malico. Do časa za malico se lepo odtali, prej pa drži vsebino primerno hladno. Pri kosilu potem pojem solato in nekaj zraven, včasih meso, včasih kaj drugega.
Srečka, upam, da tudi ti vztrajaš:) Lep pozdrav in lepe praznike vsem.
Pozdravljen !
Tudi jaz sem ena izmed tistih,ki sem se potrudila izgubiti odvečne kg.
Sem poskušala delno Montignacovo dieto ,ampak sem se odpovedala samo (Krompirju,testeninam,sladkarijam-nasplošno vsem,rižu,kruhu,sladkim in gaziranim pijačam.)
Jedla sem dobrih 5 mesecev brez prilog kot so ti dodatki zgoraj navedeni.
Jedla sem pa ribe ,meso in mlečne izdelke,zelenjavo, sadja zelo malo zaradi sladkorja.
Shujšala sem 16 kg.in poskušala ostati na tej teži,saj sem si obljubila da nočem imeti predčasno sladkorno bolezen,katera mi je grozila v nosečnosti ,ko sem nosila dvojčka po postopku (ICSI) .In ko sem svoja dvojčka zgubila sem si obljubila,da morem začet zdravo živet,malo potrpet in se navadit zdravo prehranjevat.
Jedla sem 3 obroke na dan in vsak dan 20 minut plesala zumbo 🙂 . Pred 2 mesecema so mi odstranili pregrado in polip v maternici, In že 2 ciklus sem pila čaj Macine trave.
Vrjetno vse po malem in uspelo mi je zanositi po naravni poti.Upam sicer da bom lahko tudi donosila in rodila zdravega otroka.
Moja izkušnja glede hujšanja.
Pa srečno in uspešno izgubljanje odvečne teže ter čimprejšnje pozitivne rezultate vam želim !
Lp.-Baby-ka
Punce, potrebujem pomoč. dejstvo je da sem predebela. moj itm je nad 30 (trenutno 93kg), z možem že 2leti delava na otroku, pa ga ni. v septembru sem šla do svoje gin. ki mi je svetovala montinjakovo dieto, ter merjenje BT-ker sem zaradi tumorja brez enega jajcevoda. dogovorile sva se, da če ne pride do nosečnosti, se v ciklu v februarju oglasim nazaj, drgače pač prej. no, moja teža se ne primakne nikamor-pa se resnično držim vseh navodil-količino sem zmanjšala, pa tudi vpisala sem se na fitnes, ker s trenerjem delam vaje primerne glede na težo.
iskreno lahko povem, da se nikoli nisem prenažirala s hrano, vedno sem bila dokaj fizično aktivna, a teža mi je vedno rasla-če sem želela hujšat, sem mogla dobesedno stradat (naprimer v celem dnevu le 300g solate z limoninim sokom). vodila sem si tudi dnevnik prehrane, tudi količinsko, pisala sem po resnici (v nasprotnem primeru bi lagala sama sebi), tudi če sm pojedla kaj sladkega sem napisala točno kaj in kakšno količino. glede na dnevnik prehrane in ostale težave me je zdravnica poslala tudi na pregled za ščitnico, kjer so mi ugovtovili premajhno delovanje, a še vedno ne v takšni meri, da bi potrebovala terapijo.
prosila bi za kakršnkoli nasvet. kaj še lahko storim?
joj tole me tako zjezi imam občutek,da se dr sploh ne da ukvarjat z nami debelimi,ker je to vzrok za vse težave-kaj pa organski vzroki??????Še bolj trpi psiha,pa vsaj že vsi vse vemo…dr te enostavno odpika.potemtakem debeli ljudje,ki se bašemo samo z klobasami in zaseko sploh ne bi smeli imeti otrok enostavno zato,ker smo debeli.glej ti se glede debelosti ne sekiraj preveč,jaz sem po sicer naravni poti zanosila pri 102 kg,pa so mi vsi govorili joj gospa kaj bo(kakor kaj bo čez 9 mes koliko se bom še do takra zredila)no pa sem se v nosečnosti zredila samo 8kg.če mislite,da je kdo to opazil se motite,z vso kartoteko in vsemi podatki mi ni nikoli nihče rekel joj vi ste bla pa pridna se niste toliko zredila in res vsakič sem tudi jaz z dieto zgubila 5kg kasneje pa pridobila še 5.prav je-pa saj vsi vemo-da poizkusiš shujšati,jaz sem enostavno poizkusila s štetjem kalorij.sedaj že na izdelkih piše koliko kalorij vsebuje.jedla sem solato z krompirjem in včasih kos kruha za kosilo.drugače sem kupovala crispy,hrenovke,jajca,sir,jogurt,tuna ribe,kuhan krompir,paradižnik,paprika.zadnji obrok je bil ob 4 popldne,zvečer,ko bi jaz nekaj grickala sem vzela crispy ali pa košček sira tudi bobi palčke.pri meni je to delovalo ni bila pestra prehrana niti zdravo prehranjevanje,ampak tudi jaz sem lahko shujšala samo na ta način.v 6mes 23kg,pa pri meni je še problem,ker zlo težko spravim vase kakšno sadje,zato sem si miksala sadne kaše,glej mogoče ti kakšen namig pomaga,drugače je tako kot,da bi jaz opisovala sebe samo stradam lahko …želim ti veliko uspeha
Punce, ko mi je bilo najbolj težko, sem prišla na vaš forum, prebrala nekaj
postov in počutila sem se bolje. Dobila sem energijo in ponovni zagon.
Rada bi vam predstavila svojo zgodbo. Vem, da bo naletela na pohvale in pa tudi
velike kritike, pa vendarle upam, da bo komu vlila upanja, kakor ga imam jaz ta
trenutek.
Od otroških let sem debela, zdravniki moje stanje opisujejo z “morbidno debela”.
Ko sem prvič videla ta zapis, se še zdaj spomnim, kako negativni in pomilovanja
vredni občutki so me dajali. Groza, morbidno debela!!! Ja, moja teža na vrhuncu
je bila 134 kg pri 166 cm. Res je, da svoje kile zelo, zelo dobro skrivam in mi
več kot 95 kg nihče ne prisodi, toda resnica je veliko, veliko bolj huda, kakor
je videti, ko sem oblečena in urejena. Torej, vedno sem se dajala s kilogrami,
cunjami, ki jih je težko dobiti, pomanjkanjem kondicije, ostalimi
debelostniškimi težavami in nenazadnje z zdravniki. Vse skupaj je šlo že tako
daleč, da sem temeljito razmislila o operativnem posegu. Osebni zdravnik me je
spodbujal k posegu, celo tako daleč je šel, da je nagovoril mojo prijateljico
(imava istega osebnega zdravnika in ona je bila na postopku želodčnega odvoda),
da me prepriča v poseg. Pa sem razmislila, se pogovorila z možem (imam
najboljšega moža na svetu, predvsem pa imam v njem najboljšega prijatelja) in
ugotovila sem, da dokler ne naredim “klik” v moji glavi, ne bo nič iz celega
špasa o mojem hujšanju. Prijateljica se je vrnila s postopka želodčnega odvoda.
Po letu in pol je shujšala 30 kg, čudovito! Prvi mesec je njen odvod bil tako
droben, da bi ji lahko kapsula tablete, če bi jo celo pojedla, zamašila odvod.
Tri mesece je jedla samo pasirano hrano v majhnih količinah. Sedaj, po letu in
pol, je njen obrok enak obroku, kakršnega je pojedla pred operacijo. Šokirana
sem bila, ko je pokazala največje veselje takrat, ko je po pol leta povedala, da
je lahko pojedla kos pice in malo pomfrija. Takoj sem vedela, da to ni prav in
da ni z operacijo naredila nič. Sedaj se je že zredila nazaj za tri kilograme.
Takrat sem tudi sama spoznala, da ni operacije, ki bi naredila v moji glavi
obrat in kljub odvodom, balončkom, rezanju želodca in še čemu, če ni klika v
glavi, ne bo nič. Zato sem še naprej pazila kaj jem in doma kuhala, se
spodbujala, da bi dobila navdih. Vedela sem, da rabim pravi trenutek, saj sem z
vzdrževanjem poskusila že večkrat, pa ni zaleglo, ker nisem bila vase trdno
prepričana, da to naredim. Jaz si ne želim diete, ampak premik v sebi, da
korenito spremenim svoje življenje. Želim si drugačnega načina življenja.
Pa se je zgodilo…
V soboto z možem praznujeva deset let odkar sva se spoznala in sva par. Poročena
sva šest let in najino življenje je pravljica, kar se tiče odnosa. Ne rečem,
pridejo težave, toda uspešno jih premagujeva in sva marsikomu vzor v partnerskem
odnosu. Od vsega začetka živiva na svojem, resda majhnem, toda svojem. Imava
službe in rada potujeva. Pred tremi leti sva se preselila v veliko stanovanje.
Prostora je dovolj vsaj za štiričlansko družino. Pa sva še malo uživala in
potovala ter nekako celo menila, da otrok morda sploh ne bova imela. Vztrajno
sva ponavljala, da reprodukcija ni edini moto življenja, celo skregala sva se že
na to temo s prijatelji. Pa je prišel čas, ko je tudi naju zadelo. Obiskala sem
ginekologa za splošen pregled, odvzem brisa, … Po kratkem pogovoru sem bolj za
hec, kakor zares, privolila, da pričnem s Klomifenom. Pri 34 letih, 10 letih
nezaščitenega odnosa in PCO, je sklepal, da je pravi čas, da malo podreza v moje
jajčnike. Tablete sem dvignila na recept v Avstriji in jih doma počila v omaro
kakor vso drugo navlako. Niti pomislila nisem, da bi jih jedla in se še s tem
dajala. Otrok tako ali tako še, ali nikoli, ne bova imela. Pa je prišel čas, ko
naju je nekaj vedno bolj gnalo, pritiskalo in porivalo k temu, da sva se veliko
pogovarjala o otrocih in ob vsakem takšnem pogovoru so se možu oči kar
zaiskrile. Dve iskrici sta zasijali kakor zvezdici na nebu v jasni noči, ko se
prižgejo in nam kažejo pravo pot. Z opazovanjem sem ugotovila, da bi bil čudovit
oče. Izrazil je tudi željo po tem, da si ustvariva družino in da želi, da bi
bila mama njegovih otrok.
Po nekaj mesecih me je lepega dne doma pričakalo pismo ginekološke ambulante, da
je moj PAP test pozitiven in naj se oglasim na ponovni odvzem celic. Ob tej
priliki me je ginekolog tudi rahlo okregal, ker nič ne delava na otročku.
Prikazal je dejstva (PCO, starost, debelost, …), otoček pa ne bo padel z neba.
Če ga želiva, naj še enkrat temeljito razmisliva in če sva za, nama predlaga
pregled pri andrologu. V meni se je nekaj zganilo in doma sva se z možem
temeljito pogovorila: ja in ja, je lahko samo ja. Naročila sva moža na
spermiogram v Dravlje, sama pa sem ob prvem ciklu pričela s Klomifenom.
Naj ne pozabim, že več kakor pol leta sva z možem nekoliko bolj pazila, kaj
dajeva v usta in pričela dodajati veliko sveže zelenjave v najin jedilnik.
Odpovedala sva se večjim količinam hidratov.
Prišel je dan androloga … dr. Reš v Dravljah. Sestra nama je dodelila uro, da
bova lahko prišla v paketu. In prišla sva! Mož je oddal spermo v tistih čudnih
okoliščinah (ena zlepljena revija v toaleti, pred vrati čakajoč par, ki posluša
vsak gib, groza!) in že sva se znašla v ambulanti pri Rešu. Nezainteresirano je
dal malo sperme pod 400X povečavo in rekel, da je odlična. Mož se je kar
nasmejal, saj je bil celo življenje prepričan v to, da je popolnoma fizično
zdrav. Pečat pa sem zaradi debelosti in PCO-ja že takoj dobila jaz. Moj mož ni
nikdar kadil, niti dima ni potegnil, pri svojih 37 še ni spil niti ene kave in
nikdar še ni bil pijan. Vedno je jedel zdravo in njegova obsedenost s športom je
že prestopila mejo rekreativnega. Torej je veljalo prepričanje, da je zelo
zdrav! Reš ga je tako tudi obravnaval, dvignil ga je v višave, ko ga je
spraševal o načinu življenja. Potem se je lotil mene, ki sem bila tam zgolj kot
support možu. Najprej je potipal, kako je z mojo težo. Povedala sem, da je to
nenehen boj, 30 dol, 35 kg nazaj, da delam na tem, da vem veliko o zdravem
življenju, le zaživeti ga ne morem. Lahko bi napisala tone knjig o izkušnjah s
tega področje, le volje nimam, da bi prebrodila krizne trenutke. Pa se je
začelo. Zmerjal me je z debeluhinjo, naj ne hodim k njemu na umetne oploditve,
ker takim debeluhom on tega ne dela, da nisem vredna, da bi sploh imela otroke,
da če bi mi morali delati carski rez ob porodu, kdo neki bi zašil ves ta špeh,
da nisem vredna svojega moža, kaj le-ta dela z mano in podobno. Debele solze so
mi že tekle po licu in čeprav sem zelo samozavestna ženska, sem tokrat ostala
popolnoma brez besed, onemela sem, kakor tudi mož. Vstala sem že in hotela
oditi, ko je mož vprašal še, ali lahko pretirano kolesarjenje škoduje moški
plodnosti. Dobil je odgovor: “Kupite si novo kolo, kajti glede na to, kakšno
ženo imate, ponoči nikdar ne boste brisali smrdljivih ritk.” Sama sem bila že
med vrati in nisem zbrala besed in poguma, da bi karkoli rekla. Zgolj odkorakala
sem in zaključila z njim. V avtu sem se zjokala kot otrok in možu povedala, da
se je najina starševska kariera končala danes za vselej. Že poprej sem leta
potrebovala, da se je v meni nekaj vzbudilo, sedaj je v petnajstih minutah Reš
uničil vse. Dneve me je grizlo in na netu sem našla veliko podobnih
»naklonjenosti« ženskam s strani tega »zdravnika«. Večkrat sem že želela celo
objaviti srečanje z njim, ga prijaviti zdravniški zbornici in sem si vsakič
zaradi ljubega miru premislila. Uteho sem našla drugje, še isti dan sem začela
pospešeno delati na sebi. Očitno je bil to tisti “klik”, ki sem ga nujno
potrebovala.
Iz prehrane sem vrgla sladkor, belo moko, krompir in večino slabe hrane. Že
poprej nisva jedla salam in podobnega, sedaj se izogibava še prekomernim
količinam mesa, predelani hrani, konzervirani hrani, … V prehrano sem vključila
Maco, folno kislino, veliko vode in zelenega čaja. Začela sva se bolj posvečati
sebi, privoščiva si več trenutkov zase in čeprav sva že poprej bila zelo
povezana, sva sedaj nerazdružljiva. Veliko se sprehajava, savnava in namakava v
jacuzzijih. Končno je mož doživel trenutek, ko ga jaz spodbudim k sprehodu.
Predvsem sedaj v snegu je lahko nepozabno. Večkrat se prepuščava spolnosti,
masažam, ali vsaj božanju. Kupila sva si masažno mizo in veliko večerov je sedaj
samo najinih.
Od tega je sedaj že skoraj tri mesece. Rezultat je že viden: -10 kg. Počutje je
popolnoma drugačno, končno sem spoznala, kaj pomeni biti sit in ne prenažrt.
Končno sem spoznala, kaj pomeni imeti čas zase in se ležerno prepustila
življenju.
Medtem je mož dobil izvid iz Dravelj, njegova sperma je slaba in naravna
oploditev skoraj ni mogoča. Spermijev je šestkrat premalo, pa še teh je veliko
degeneriranih. Osebni ginekolog pravi, da ne smeva izgubiti upanja, da sva na
zelo dobri poti, da je še vedno rešitev v prebadanju jajčnikov, umetni
oploditvi. Čez tri mesece imava ponovno spermiogram, saj bi lahko zdrava
prehrana, Maca in nekaj vitaminov morda korenito spremenilo izvid. Upava v
najboljše!
Kljub temu, da sva na poti, ki je verjetno še zelo dolga, sem vesela, da sem v
svoje življenje vnesla nov način, nov veter, da sem spoznala, kaj pomeni živeti
in da sem spoznala, da sva jaz in moj mož prvo, potem dolgo nič, potem je vse
ostalo, kar nas obkroža (družina, služba, stanovanje, denar, prijatelji, težave,
…).
Hvaležna sem vam za vse vaše poste, za vse spodbudne besede, ki jih zapisujete
in so nam padalkam, ki forum v večini primerov samo beremo, v neizmerno pomoč in
moralno podporo. Hvala vam! Želim vam veliko dobrega in srečno na vaši poti!
Pikec Pokec,
kot bi tvojo zgodbo sama napisala. Isto, se je pri meni trnova pot neplodnosti pričela pri (dr) Rešu, ki me je čisto uničil, s podobnimi komentariji, kot jih je tebi namenil. On, kot strokovnjak na področju ginekologije, bi že moral vedeti, kaj pomeni imeti PCO, za katerega se nismo same odločile in kako ta presnovna bolezen vpliva, tako na fizično kot tudi psihično počutje. Predvsem ti želim povedati, da ne obupaj pri prvi oviri (Reš), saj obstajajo tudi drugi ginekologi, ki te ne bodo nikoli poniževali zaradi kg. Midva sva zamenjala in odšla v GK Lj, kjer se mi Reševi izpadi niso nikoli ponovili in so bili vsi spoštljivi do mene in nikoli mi niso vzeli upanja, da bom 1x mamica, pa čeprav s kakšno kilo preveč.
Pred zadnjim postopkom, sem tudi sama močno delala na sebi, beri dieta z nizkim glikemičnim ideksom ter dodatki: vitamin d (zelooo pomemben za PCO), maca, inositol, q10, b-komplex. V temu postopku sva imela najboljše celice in zarodke dosedaj, kar kot kaže pomeni, da sem na dobri poti, v boju proti PCO.
Pikec Pokec, želim ti dati upanje, da ni vse izgubljeno, če imaš PCO. Če malo poguglaš, vidiš, da je ogromno punc, ki jim je uspelo, kjub PCO. Vztrajaj na svoji poti, pa čim dlje od Reša.
LP
Tele tema me je ganila. Namreč sem med tistimi krepko preko 30 ITM.
Mam prvi IUI pred parimi dnevi za seboj. Z mano naj bi bilo vse vredu… sicer čakam po letu pa pol da končno pridem do endokrinologa, jaz imam drastične diete teža ne gre dol. PCO načeloma niso našli!
Me pa nekaj zanima, ali je res da če maš več kot 35 ITM, da ti konzilij ne spusti čez za IVF. Od zanjega IUI, me je to sestra tatjana čisto potrla do tal…
A je katera imela tak primer? Baje je pa dr. Vogler grlede tega strikten! Prosim za informacije… ker to mi meji na kratenje pravic 🙁 Čisto sem potrta… Pa še rekla mi je da ni šans, da mi bo sploh IUI uspel, da škoda časa… prav potolčena sem….
Lep dober dan!
Po dolgem pisanju in jamranju v postu, ali dveh višje, kjer sem vam izlila svojo zgodbo in bila prepričana, da je najino delo na to temo še na samem zečetku, vam sporočam, da smo dobili drobno pikico, ki je stara 9 tednov. Juhej!!!
Vsem želim, da bi vas enaka sreča, kakor je srečala naju, doletela čimprej.
Držim pesti za vas!
Pozdravljene
Zanimivo vas je bilo brati. Skoraj 5 let bo odkar sem odprla to temo. Žal moja zgodba ni zgodba o uspehu. Sedaj imam že 70 kg preveč. Še vedno PCOS in brez svojih ovulacij in menstruacij. Menstruacije si sprožam s Primolut Nor. Nazadnje sem bila na ICSI konec leta 2010. Takrat sem sicer zanosila in imela ss v 7. tednu. Od takrat se nekako spravljam k hujšanju a bolj, ko pomislim, da bi morala skujšati, bolj bi jedla in jedla in jedla…Obvladam teorijo (ločevanje, Montignac, popolna 10, krvne skupine…) praksa pa oddaljena od mene svetlobna leta daleč… Leta tečejo, letos bom 41… Nimam več volje in energije… Dvanajst let je dolga doba, morda je bilo za mene dovolj in preveč… Ne vem…
Vsem, ki se trudite in še vztrajate… vso srečo ter da čim prej pridete do vaše tako zaželene pikice…
Lp, P.
P.
Štekam totalno, jaz sem jih imela 11 mesecev nazaj 65 preveč (do optimalne teže ne do idealne !!!), sedaj jih imam cca 50 preveč, nekaj manj … vsak neuspeh me zredi … ker tako reagiram.. po zadnejm splavu sem v dveh tednih pridobila skoraj 4 kg… res sem imela stisko…
11 mesecev nazaj nisem imela ovulacij, sedaj jih imam že kak 3. ciklus… dva spontana splava, ki jih tudi pripisujem teži, vsaj deloma…ker točno vem, da bi mi lahko doktorirale iz znanja dietetike, ne bom nič pametna…druga stvar pa je to prestaviti v prakso, meni še ni uspelo…
Menim, da zate ni prepozno, niti zame… ne vem pa ali bom lahko zbrala toliko moči in volje kot je potrebno… Pa si zelo zelo želim otroka…
Ja Kolesarka se popolnoma strinjam “da bi mi lahko doktorirale iz znanja dietetike”.
Razmišljam o marsičem. Imam še dva zamrznjenčka iz postopka konec leta 2010. Po njiju bi še rada šla, a se mi zdi škoda iti po njiju dokler ne shujšam vsaj 20 ali 30 kg. Tako bi morda povečala možnost vgnezditve in nekoliko zmanjšala možnost zapletov med nosečnostjo. Res si ne predstavljam, da bi pri svoji trenutni teži 130 kg, še dodatno nosila težo, ki jo prinese nosečnost. Ddatnih 10 kg ne vem kako bi prenesla. Toliko teže še nikoli v življenju nisem imela. Že sedaj sem omejena v gibanju (obraba kolena, brez kondicije…) enostavno se mi s trenutno težo iti po zamrznjenčke zdi škoda in tudi prenevarno in neodgovorno. Samo letos sem se že 2x spravila na dieto in po 3 tednih in izgubljenih 5 kg vsakič vrgla puško v koruzo in se zredila nazaj. Ne vem… Razmišljam o operaciji želodca, o posvojitvi, rejništvu… Trenutno samo zbiram informacije. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost…
Pa vso srečo vsem nam, P.