prekinitev nosečnosti v 26 tednu
Ja NEKDO PROTI,res te je lahko sram! Zakaj se sploh oglašaš na tem forumu,ki je namenjen nam,ki žalujemo! Ker ti očitno ne žaluješ za nikom!!
Moj otrok bi se tudi mučil po porodu bi takoj umrl,ni imel niti kapljice možnosti ,da bi lahko preživel!! Kaj bi pa ti naredila,ga gledala kako se duši,ker ni bilo razvitih pljuč,ali kaj takega??? Sram te je lahko,res do dna duše!!!
Ta forum je namenjen tistim,ki rabijo malo tolažbe,nekaj lepih besed..ko jim je najtežje! Ne pa obsojanje in moraliziranje neznancev,ki očitno nimajo pojma,kako se počuti ženska,ki je izgubila otroka!!
Res si NIČ OD ŽENSKE. In ne pametuj več,prosim,ker očitno nimaš pojma.
Povedala sem samo svoje mnenje, ki pa je, seveda, lahko zelo boleče. A zato nič manj resnično. Življenje je življenje, od začetka do svojega NARAVNEGA KONCA. In iz tega sem izhajala. Kot je ena zgoraj napisala, nikoli ne bi odločala o tem, kdaj naj umre moj otrok. Pa kakor koli. In za to ni IZGOVOROV, da sem mu pomagala.
To je moje mnenje, v zagovor tem nebogljenim bitjem, ki nimajo izbire.
Pa sori, če ga kdo ne more sprejeti.
Nimaš prav, da tukaj podajaš svoje mnenje, ker avtorica posta ni spraševala za mnenje, ampak je želela nasvete in informacije!
Sem skopirala ta del njenega posta in si ga še enkrat preberi in pojdi moralizirat drugam!
————————————————————————–
prosim vse tiste, ki ste to dozivele, ce mi lahko (brez olepsav) napisete
– kako tak porod izgleda, koliko casa si v bolnici, ali si na posebnem oddelku… rodila bom v Ljubljani.
– zanima me tudi papirologija v zvezi s tem; ali mi pripada kaj porodniskega dopusta-bolniske, kje se te zadeve urejajo (ali se urejajo pred ali po rojstvu). oziroma kje je tocno tista meja med velikim splavom in rojstvom?
trenutno prezivljam najtejze trenutke v mojem zivljenju, zato bi vam bila za kakrsnekoli informacije neizmerno hvalezna.
————————————————————————–
“nikoli ne bi odločala o tem, kdaj naj umre moj otrok”
Upam, da resnično nikoli ne boš rabila odločat o tem! Zarečenega kruha se lahko ne samo naješ, tudi nagoltaš!To so težke odločitve in ni ne čas ne prostor, da o tem moralizirate na postu, v katerem je prizadeta mamica prosila le za pomoč in NE ZA MNENJE!!!
škratek
Me pogrejejo ti prolajfovci, s svojim neumornim moralističnim zagovarjanjem NARAVNOSTI in božjega stvarjenja in ljubezni in ne vem kaj še! Preprosto ne vedo, kdaj utihniti!
Zakaj pa potem hodite k zdravniku po vso tisto nenaravno kemijo in jo goltate ob vsaki bolezni? Zakaj hodite rojevat v porodnišnico in ne počepnete kar ob drevo, ko je čas za to?
Narava je dala marsikaj. Tudi pamet človeku, da odloča tako kot je treba takrat, ko je res potrebno. In zdrave kmečke pameti manjka marsikateremu, ki se tako žene za NARAVNIMI zakoni, ob pogledu na sestradane in napol crknjene afriške otroke pa le skomigne z rameni; NARAVA pač.
Hval bogu, da je stroka toliko odprta in napredna, da se ne obremenjuje s takimi moralizmi in je odločitev izkjučno na strani ženske.
Srecna, predvidevam, da je porod že za tabo. Sočustvujem s teboj, tudi sama sem dala čez to nepopisno trpljenje in vem kako je. Veliko moči in razumevanja ti želim. Pa ne izgubi vere v življenje, bodi pogumna! Čez bolečino se kalimo in le resnično trpljenje daje protiutež resnični sreči.
Nekdo proti, moli in prosi, da ti res ne bo nikdar treba o tem odločati. Moli in prosi, da ne boš nikoli postavljena pred dejstvo, da boš 24 ur na dan gledala otroka, ki bo trpel hude bolečine in ga bodo držali pri življenju aparati, hkrati pa se bo vsega zavedal. Zelo spoštujem in cenim življenje, ni me strah npr. DS, ki se ga večina boji, me je pa strah cistične fibroze, kjer lahko otrok v mukah na obroke umira skozi mesece ali pa leta, strah številnih živčno-mišičnih obolenj pa še kakih drugih hudih stanj, ki ne puščajo le “drugačnih” otrok, ampak otroku “podarijo” življenje v hudem trpljenju, mukah, bolečinah. Če bi bila pred menoj taka prognoza, bi bila moja odločitev izredno težka. Sama bi sicer verjento želela otroka roditi živega, in ga imeti tiste trenutke, ko bi živel, v svojem naročju, seveda če gre za porod. Tako si predstavljam, tako je želela prijateljica, ki je šla skozi to bridko izkušnjo. Pa ji ni bilo dano, ker je otrok par ur pred porodom umrl. Še vedno pa je to “bi, če bi” in resnično upam, da mi o tem nikdar ne bo treba odločati. Vsaka mama, vsak par, se odloča po svoji vesti in pameti, zato jo tudi imamo. Podlo pa je, zganjati nek moralizem in človeku, ki itak trpi, da bolj ne bi mogel, očitati egoizem. Kaj pa ti zganjaš s svojimi neosnovanimi očitki? Nesebično moralno neoporočenost? Zamisli se malo nad svojim svetohlinstvom in imej toliko spoštovanja do bolečine drugih, da ob njej vsaj obmolkneš.
Draga Nekdo ti.Te povabim malo k sebi domov,da vidiš o čem govorimo.Imam sinčka,ki ga noro obožujem a ima bolezen zaradi katere še komaj diha kaj šele kaj drugega,popolnoma je odvisen od nas.Ponovno sem zanosila in Malik je imel enako diagnozo,zato sem brez razmiselka,sicer žalostna prekinila nosečnost.Vedela sem kaj ga čaka,če rodim.Takega življenja ne privoščim niti največjemu sovražniku.Kako bi se ti počutila,ko te otrok vpraša mami,zakaj ne morem hodit?Mami rad bi se sam nahranil a nimam moči…..ja ti bi rekla,da si se pač ti tako odločila.Mnoge mamice pa tega našim otrokom ne privoščimo.Razmisli malo kaj pišeš ker si zame navadna egoistična nevednica.Nimaš pojma o življenju.
Kaj pa je to ” nezdružljivo z življenjem ” ? Dokler je otrok živ in mu bije srce nimamo nobene pravice posegati v njegovo malo življenje. Nam so rekli da bo otrok nevem kako prizadet in z nevem kakšnimi okvarami ,poleg tega so vse to videli na uz, pa ni bilo nič od tega. otrok je zdrav! Na presenečenje vseh! Dokler srce bije ! Toliko časa ni za izgubit upanje! Vse ostalo je hladnokrvno dejanje….in zato ni opravičila ! Nik Vujičič je rojen brez nog in rok , pa danes zastopa Boga v vsej svoji moči , poročil se je z najlepšim dekletom na svetu in vliva upanje na miljone ljudem , ki so v stiski. Res da navidez nepopoln …ima najbolj popolno srce na svetu , ki je pomagalo miljone mladim ljudem v stiski. In preprečil marsikatero smrt.
Moje skromno mnenje.
vem kako hudo je ko zgubiš dete. Na žalost so mi že trije otročki umrli v trebuhu. Bog nam pomagaj v teh stiskah in preizkušnjah. Žalost je nepopisna.
Kaj je nazdruzljivo z zivljenjem?? Tega ne ves in si upas tule nekaj moralizirat in pridigat?! Raje ne bom napisala kaj si mislim o tebi, ker je vsaka beseda, ki obstaja na tej zemlji PREMILA zate! Niso se izumili besede, ki opisala kaj tako nagnusnega in bolanega v dno duse! Lahko pa poves svoje ime pa bomo poimenovali po tebi! Tisti tvoj bog naj pa kar tebi pomaga. Si tako bolana, da potrebujes vso mozno pomoc! Jaz pa od taksnega boga, v katerega verujejo ljudje kot si ti, ne potrebujem in nocem popolnoma NIC! Pa lahko te je sram v dno duse, da si drznes stresati svoje moralizme pod post mamice, ki je izgubila svojega otroka! Taksni osebki ste GNILI in nimate nobene morale in socutja, delate se pa najvecje svetnike! Jaz bi vas pustila umirat v hudih bolecinah in strahu, pa da vidimo kako bi potem pametovali! In drugic se pod tak komentar podpisi z imenom in priimkom, da vemo kdo ima v realnem zivljenju taksno mnenje in obsoja starse, ki so izgubili otroka!
Nimamo pravice obsojati drugih. Vsak se odloča zase in s tem mora sam živeti.
Sama sem za življenje in nikdar nisem obsojala drugih, ki so se odločili drugače, žal sem se morala tudi jaz… vedno je razlog in drugi o tem nimamo/jo pravice soditi.
Žal pa so/smo starši, ki se odločajo/mo za usodne korake v svojem življenju deležni premalo podpore in pomoči drugih predvsem s strani strokovnih delavcev… sama sem se odločila proti življenju (ki je v vsakem primeru bilo že izgubljeno) in imam zaradi tega velike težave in moraliziranje mi vsekakor ni v pomoč..
..v pomoč:
življenje vsakega ima neko pot in cilj na katero ne moremo vplivati…tudi take hude izkušnje imajo nek namen, tudi naši otroci so bili naši samo toliko kolikor nam je usojeno….
Jaz pa razmišljam takole: če bi med mojimi dragimi (mama, oče, brat, sestra…) nekdo zbolel in bi 100% živel samo še 3 mesece – mar ne bi imela želje z njim ali z njo preživeti čimveč časa in tega čimbolj kvalitetno? Izkoristiti vse trenutke, da bi s to osebo živela čimbolj polno? Vse do zadnjega dne, vse do njenega odhoda? Niti na misel mi ne bi prišlo, da bi jo čimprej uspavala 🙁
Seveda bi po smrti žalovala, to je jasno, ampak aktivno pospešiti njeno smrt, pa se mi zdi, da je še slabše. Ali ni? Sploh ker nekje v sebi veš, da si ti sam odločil tako.
Če gre za diagnozo “nezdružljivo z življenjem”, potem vemo da otrok ne bo živel po rojstvu, morda bo umrl tik pred njim, kot je ena tukaj gor napisala. Ampak, ali ni bolje tiste tedne, ko je še živ v maternici, čimbolj aktivno preživeti v sobivanju z otrokom, ga ljubiti, deliti z njim svoje življenje, življenje njegovih/njenih bratcev in sestric – pa magari če samo za ta kratek čas, za nekaj tednov?
Ali ne bi pri ljubljeni osebi ki umira, naredili vse, da čas ki ji ostaja, podaljšamo? Zakaj je pri otroku, ki bo tudi zagotovo umrl, to drugače? K takemu mišljenju me je spodbudila ta zgodba, ki mislim, da je zelo opogumljajoča: http://www.youtube.com/watch?v=OTRiBa2UVYw
Upam da nisem s tem koga užalila, to vsekakor ni moj namen. Tudi ne obsojam nikogar, smrt je močna stvar v življenju vsakogar.
Želim si, da bi vsi lahko videli lepoto življenja v vsej polnosti tudi v tem malem bitjecu, pa čeprav je kmalu zapisano smrti, in da bi lahko vsi cenili vsak trenutek ko ste še lahko z njim/njo. Vsak otrok ima v tem svetu nek namen, prav vsak. Morda imajo ti otroci, katerih življenja so po rojstvu “nezdružljiva z življenjem”, ravno to nalogo: da so z nami samo kratek čas, morda samo do trenutka rojstva, da nas pogledajo v oči in nato v miru in spokojno odidejo?
Vsem mamicam, ki žalujete: moje iskreno sožalje in želim čimprejšnje okrevanje. Močno verjamem, da se bomo s temi angelčki nekoč vsi srečali… Tam zgoraj, nekje.
Na srečo se mi ni bilo treba soočati s težko odločitvijo, o kateri pišejo matere zgoraj, jih pa popolnoma razumem. Pri otrocih s hudimi prirojenimi okvarami, ki bi jim dale le tedne ali mesece življenja, ne bi šlo za kvalitetno preživljanje skupnega časa, temveč za podaljševanje njihovega trpljenja. Katera mama pa privošči svojemu otroku odraščanje po bolnicah z iglami po rokah, nogah, glavi, s cevkami v sapniku in želodcu?
Na srečo se mi ni bilo treba soočati s težko odločitvijo, o kateri pišejo matere zgoraj, jih pa popolnoma razumem. Pri otrocih s hudimi prirojenimi okvarami, ki bi jim dale le tedne ali mesece življenja, ne bi šlo za kvalitetno preživljanje skupnega časa, temveč za podaljševanje njihovega trpljenja. Katera mama pa privošči svojemu otroku odraščanje po bolnicah z iglami po rokah, nogah, glavi, s cevkami v sapniku in želodcu?[/quote]
Imaš popolnoma prav. Nobena mama ne privošči svojemu otroku trpljenja in bolečin. Tak tekst kot ga je napisala “vsak človek ima namen na tem svetu” lahko napiše samo nekdo, ki nima osebnih izkušenj z neozdravljivo bolnim otrokom.
Me prav zanima, če bi želela preživeti mesec ali dva v bolnici, med aparati, alarmi, iglami, zdravili, hkrati pa veš, da vse skupaj nič ne pomaga in samopodaljšuje agonijo tako otroka kot staršev. Poleg tega ti pa še zdravniki ne znajo povedati ali otroka kaj boli ali ne….
Skratka pogumni so tisti, ki brez osebninh izkušenj pišejo take tekste. Bog ne daj, da bi se jim kdaj zgodilo kaj takega, da bi svoje besede morali preizkusiti na lastni koži!
Ni ga hujšega občutka kot zavest, da svojemu otroku ne moreš olajšati bolečin! Verjemite!
zgoraj .. vsak človek ima svoj namen.. se popolnoma strinjam s tabo…če gre za bližnjega, izkoristiš vas dan, uro, minuto… kaj pa ko gre za nerojeno bitje… osebno bi želela vsak dan, ki mu je dano živeti v mojem trebuhu izkoristiti,
ampak, ali se sploh zavedate kako je to, ko vsak dan, vsako uro, minuto razmišljaš ali je tvoj otrok še živ, ali je že umrl?? pregled bo šele čez 3 tedne, kaj bom izvedel???
en mesec sem živela v tej agoniji, vsako čakanje na UZ je bilo mučno..grozno je, …..
kako pa boš boš preživel mesece??
hodiš delat?? lahko normalno živiš???
jaz nisem mogla, čeprav sem ves čas hodila v službo…
tu pa so tudi starejši otroci… jim privoščite da tudi oni tako trpijo??? ko te otrok vsak dan vpraša kako je dojenček v trebuhu?? pa mu vsak dan znova poveš, da je bolan, da se ne bo nikoli živ rodil… koliko časa ste zmožni to početi???
… jaz samo en mesec,,,, pa se še danes vedno znova obtužujem, da nisem dlje.. a kdo bi imel kaj od tega??? jaz?? starejši otroci??? ali nerojeno dete, ki je umiralo v meni?????
ne obsojajte nečesa česar niste dali skozi!!!!
Naj na zacetku povem, da prav nikomur ne privoscim taksne izkusnje in da socustvujem z vsemi, ki ste kakorkoli izgubile otroka in da ni moj namen da bi obtozevala…
A mislim da tudi jaz ne bi mogla prekiniti nosecnosti ker so zdravniki napovedali, da ni vredu, da ne bo zivel. Vedno bi me preganjalo, kaj pa ce so se motili ?
Ce plod umre med samo nosecnostjo, seveda moras roditi mrtvega, a drugace …
Ja, tezke so to odlocitve 🙁
Pogum vsem !
M
Mukica, tudi jaz sem razmišljala tako kot ti, dokler nisem bila postavljena pred dejstvo, da obstaja možnost, da se bom morala odločat o tem….in ko takole dejstvo udari kot meteor…..takrat raziščeš vse možnosti za in proti, vse nazaj in naprej, kaj nam prinese ta, kaj druga odločitev……kaj to pomeni za brate, sestre……takrat se ti sesuje svet in vsa tvoja prepričanja….Zato sem jezna, ma kaj jezna, besna, ko preberem takšna in drugačna moraliziranja, ki jih pišejo tisti, kateri niso bili postavljeni pred take odločitve. In ja, to so težke odločitve in vsak posameznik se v danem trenutku odloči tako, kot v danem trenutku zna in zmore.
Jaz se nisem rabila odločati, žal je namesto mene odločila narava in po hudem infektu se je najin Tine rodil prezgodaj da bi preživel, ZDRAV!
A če nebi bilo tako in bi vedela, da je z njim hudo narobe, bi se takrat odločila za prekinitev……danes pa ne vem…….če bi to bilo danes, bi se mi spet sesul svet in spet bi razmišljala v tem trenutku!
Pa ne narobe razumet, razumem tvoje razmišljanje in nisi ti tista ki “moraliziraš”, to sem mislila na splošno in na prebrane poste nekaterih v vseh teh letih, ko sem se žal pridružila temu forumu!
Mame ki se odločijo za tak korak, so mame z velikim srcem in še večjim pogumom…..za tako dejanje moraš bit človek z veliko začetnico!
Veš da bo peklensko, veš da bo bolelo do nebes in nazaj, veš da NIKOLI ne boš pozabil, a kljub vsemu imaš toliko moči in poguma…………….kapo dol punce!
lp
škratek in mojih 14 angelčkov