pozdravljene,

sem v 25 tednu nosecnosti, ta teden so mi po dolgih preiskavah odkrili napako na plodu, ki je nezdruzljiva z zivljenjem, zato bom morala nosecnost naslednji teden prekiniti.

prosim vse tiste, ki ste to dozivele, ce mi lahko (brez olepsav) napisete
– kako tak porod izgleda, koliko casa si v bolnici, ali si na posebnem oddelku… rodila bom v Ljubljani.
– zanima me tudi papirologija v zvezi s tem; ali mi pripada kaj porodniskega dopusta-bolniske, kje se te zadeve urejajo (ali se urejajo pred ali po rojstvu). oziroma kje je tocno tista meja med velikim splavom in rojstvom?

trenutno prezivljam najtejze trenutke v mojem zivljenju, zato bi vam bila za kakrsnekoli informacije neizmerno hvalezna.

Rodila boš normalno, umetni popadki. Ker si že v 25 tednu je potem to rojstvo otroka. Dobila boš tudi rojstni list itd. Ponudili ti bodo tudi način pokopa (Park Zvončkov). Otroka lahko potem pestuješ. Priporočam ti, da narediš kakšno fotografijo, vzameš pramen las, odtis nog in rok. Verjamem, da ti bo zelo težko v tistem trenutku, ampak takšne stvari se ti bodo kasneje zdele pomembne, saj bodo spomin na otročka.

Pripada ti 3m porodniškega dopusta in kasneje tudi bolniška, če jo boš potrebovala.

Zelo mi je žal, da te čaka takšna preizkušnja.

V srcu čutim s tabo.
Žalostno in res je tako kot pišeš,preživljaš najtežje trenutke v življenju.
Največ kar lahko narediš zase in za svojega otroka je to, da si vzameš čas, poveš na oddelku česa si želiš…in to je zelo veliko.Čez čas bodo ti spomini nekaj najlepšega in ne bodo več boleli.
Tako kot ti je že napisala, žalostna, to je čas za ustvarjanje spominov.Fotografije, odtisi, pestovanje, mogoče lahko odneseš s sabo oblekico oz. odejico…
Draga mamica,

če potrebuješ podporo,pomoč pri dokumentaciji, če imaš še kakšna vprašanja, pomisleke, če želiš,da se povežemo s porodnišnico, se obrni na društvo.

Veliko moči ti želim,

Pozdravljena,

glede spominov se popolnoma strinjam s predhodnicama (fotografije-lahko tudi vsi trije skupaj, odtisi rok in nog, pramen las…). Porod poteka normalno z umetnimi popadki. Takrat te tudi v P obravnavajo kot porodnico. Vsaj mene so. Moj porod je minil dokaj hitro – 4 ure, sem bila pa v 39 tednu nosečnosti. Potem sem lahko pestovala svojo punčko. Z menoj je bil tudi moj partner. Po porodu so me odpeljali na oddelek B (tam so ostale mamice z otročki), vendar so mi dali možnost, da sem sama v sobi. Lahko bi šla že naslednji dan domov (so me vprašali), vendar sem raje ostala še en dan dlje v P. Ponudili so mi pomoč njihove psihologinje in sem jo sprejela. Vsaka informacija je dragocena. Ona mi je potem še bolj razložila glede parka zvončkov oz. druge oblike pokopa, glede žalovanja,porodniškega dopusta… Ponavadi pride gospa z matičnega urada na popis dojenčkov. Pri njej lahko urediš glede rojstnega lista.
-PORODNIŠKI DOPUST: se ne morem strinjati z “žalostna t”, razen če se je od takrat že kaj spremenilo, kar upam da se je. Jaz sem rodila pred 8 meseci in takrat mi je pripadalo le 42 oz. 45 dni porodniške. To sem potem uredila na socialnem, kamor moraš poslati podatke o rojstvu (to lahko vprašaš še v P). Tudi sama sem slišala nekaj o teh 3 mesecih, vendar so mi na socialni rekli, da to ni res. V glavnem možnost imaš potem še bolniške (1 mesec)-odobri osebni zdravnik, če hočeš kaj več, pa gre potem na komisijo. Vendar je meni komisija podaljšala le za 1 teden. Razlog: sem v fazi žalovanja in se moram čimprej sprijazniti z nastalo situacijo in naprej živeti. Kruto!

Po porodu boš verjetno dobila tudi mleko. Vprašaj, če ti dajo kakšne tablete. Ene babice pravijo, da tega več ne dajejo, druge da dajejo. Meni so rekli: čim manj pit, tesen moderc in hladni obkladki. Vendar sem po treh dneh dobila mastitis (dobila antibiotik in zdravilo bromergon-zavira nastajanje mleka).

Žal mi je, da moraš tudi ti to preživljati, vendar bodi močna.

Punce pred mano so že vse napisale okrog postopka.
Želim ti povedati, da mi je hudo, ker vem, kako težke trenutke preživljaš. Pošiljam ti en topel objem in kar največ moči, da boš zmogla preživeti prihajajoče dni.

Resnično mi je žal, da se ti to dogaja.

Zgleda približno tako: na uz z iglo skozi trebuh v maternico vnesejo snov, ki uspava tvojega otroka. Takrat več ne boš čutila otrokovih gibov. Potem ti bodo vrjetno še vstavili kakšne svečke/gel, ki bo mehčal maternični vrat, lahko pa, da bodo sprožili porod s pomočjo inekcij. Pričakuj normalen porod, popadke, bolečino. Edina razlika je, da se bo maternični vrat moral odpreti nekaj cm manj, kot pri porodu ob terminu(takrat bi morala biti odprta za deset prstov). Pričakuješ lahko tudi slabost, močne bolečine, bruhanje ob procesu odpiranja in popadkov. Dobro je, da je takrat nekdo ob tebi, nekdo od najbližjih. Lahko ti nosi ledvičko(če ti bo slabo), ti pomaga na stranišče, ti moči ustnice(med porodom postanejo suhe), skrbi da boš dovolj pila, ti masira križ,… možnosti je veliko. Ko bo prišlo do samega poroda, ti lahko sredstva za lajšanje bolečine dajo v večji meri, ker ni strahu, da bodo otroku (še) kaj škodili. Morda se ne bi bilo slabo pogovoriti z anestezisti o epiduralni analgeziji ali pa čem podobnem. Lažje ti bo! Porod je težko delo. Sedaj si poglej o pravilnem načinu dihanja in o samem poteku, da ti bo potem odvzeto vsaj to breme. Ko boš porodila, ti bodo otroka pokazali(če boš seveda želela), lahko ga boš pestovala, božala(če bo šlo vse tako, kot mora, seveda). Na dostojen način se bosta lahko poslovila od njega. Pravijo, da lažje prebolimo, če imamo v roki nek dokaz, da je ta stvar res obstajala. V tem primeru gre za otroka. Za vajinega otroka. Naredita fotografijo(morda vama bo zdaj odveč in je ne bosta mogla gledati- čez leta pa bo ta fotografija vse, kar bosta resnično imela), odtis nogice(če bo mogoče),… tisoč spominov. Vse to bo olajšalo proces žalovanja. Otroku bosta lahko dala ime(odločita se že sedaj, ker v času poroda za to skoraj ni časa, pa še žalost dela svoje). Porod(in ne več splav) je, ko je otrok težji od 500 gramov in od takrat naprej dobita tudi mrliški list in lahko urejata vse zadeve v povezavi z smrtjo otroka. Pozabila sem povedati, da od trenutka, ko se bo začel “proces” sprožanja, pa do trenutka rojstva lahko mine tudi kak dan ali dva. Na to se moraš pripraviti. Ni nujno, da bo takoj, ko bodo otroka uspavali. Lahko se zgodi, da bo v tvojem trebuhu otrok še kakšen dan po smrti in se mu bodo na telesu že poznale posmrtne spremembe- tudi če- ne boj se ga po porodu pogledati, ker pravijo, da je hujše imeti neko umišljeno sliko kot pa realno sliko v spominu. Po porodu boš imela čiščo(krvavitev), vrjetno se bo pojavilo mleko(odpravljanje le tega bodo reševali v porodnišnici). Kako dolgo boš v porodnišnici, je odvisno od porodnišnice same in od tvojega zdravstvenega stanja. Sedaj žaluješ. Po porodu te čaka dolg proces žalovanja, skozi katerega moraš iti, da boš nekega dne spet lahko normalno zaživela. Pusti žalosti, da naredi svoje. Dovoli svojim bližnjim, da ti stojijo ob strani, poišči si pomoč psihologa, obrni se na društvo Solzice. Odločiti se moraš, ali boš otroka(če bo težji od 500 gramov) pokopala individualno ali v skupen grob.

Veliko ti bodo na tem forumu povedale še punce, ki so smrt otroka dejansko doživele.

Predvsem pa en nasvet za vaju s partnerjem- imejta se rada! Tako bo vse lažje.
In ne pozabi- tudi moški žalujejo- dovoli partnerju, da izrazi svojo žalost, pogovarjajta se o otroku in o vsem, kar vama leži na duši. To vaju bo še dodatno povezalo.

najprej naj ti povem, da mi je žal.
Povedano je bilo že vse, jaz bi ti samo rada še enkrat rekla da slikaj, slikaj, slikaj. slikajte se vsi trije, vzemi odtise, vzemi pramen laskov.
pa veliko moči obema!

Tudi jaz bi ti še rada dodala, da fotografiraj, objemi otroka, poglej ga… Sama sem bila v takšnem šoku, da tega nisem storila in najbrž si bom to očitala celo življenje. Tako rada bi sedaj imela kakšno fotografijo, materialen dokaz o njenem obstoju… pa je prepozno, ker takrat nisem znala ravnati drugače.

punce hvala za vse vase zgodbe, napotke in tolazbo.

zal mi je za vsako izmed vas, ki je morala iti cez to, zagotovo je nekaj najhujsega, kar se ti v zivljenju lahko zgodi…

hvala se enkrat in vse dobro vsaki izmed vas

Žal mi je, da moraš skozi takšno grozo. Kot so ti že vse prej povedale, kakšna slikica, pramen las, odtis stopal in rokic ti bo kasneje v veliko tolažbo. Sama imam samo eno slikico, pa še ta ni nevemkak lepa, ker je posneta z gsm aparatom, ampak mi je vseeno najlepša in imam vsaj en pravi spomin na sinka. Drži se! Moje sožalje.

To sem še pozabila dodat. Nama je sinek umrl v 35t. Pokopala sva ga na našem pokopališču, tam kjer bova našla večni mir tudi midva. Je pa park zvončov v LJ ali Polje belih vrtnic v MB tudi lep kraj za počitek.

Pozdravljena. Hudo mi je,ko kaj takega preberem,ko vdim skozi kaj morajo tudi druge ženske. Sama sem šla skozi to lani,čez 9 dni bo minilo eno leto. Edino kaj ti res iz srca svetujem je to,da slikaj. Meni je zelo žal,da ga nisem slikala,ker se bojim,da bo spomin na to,kako je izgledal zbledel. Pa imej ga/jo malo pri sebi,pestuj ga/jo. Jaz sem ga in moram povedat,da mi je žal,da sem ga imela prekratek čas pri sebi. In,če ga nebi,bi me to žrlo celo življenje. Upam,da boš zbrala toliko moči…drži se,dosti sreče ti želim. Lp.

Draga srecna! Žal mi je, da moraš skozi tako izkušnjo. Ni lepo, ni prav, boli do nezavesti.
Sama sem morala roditi v 27. tednu mrtva fantiča. Na srečo (če lahko tako rečem) sva se imela s partnerjem na porod in slovo čas “pripraviti” nekaj dni. Ko je udarila strašna novica, da ne bosta živela, sva sama poiskala psihologinjo v porodnišnici. Zelo sva ji hvaležna, saj nama je dala nekaj krasnih namigov. Ni je bilo fajn poslušati, saj naju je z vsako besedo bolj postavila v realnost. Izjemno boleče, a zato sva se bila prisiljena soočiti. Ena najpomembnejših stvari, ki jih je sporočila, je bila zame misel, naj se od otročkov posloviva. Da ju med porodom ne bi podzavestno zadrževala pri sebi in da ne bi porod trajal dolgo. Tako sva se tam, kjer sta bila spočeta, z njima pogovorila. Rekla sva si, da mora iti vsa neznansk abolečina iz naju in v tem slovesu sva našla krasno možnost. Vse smo si povedali. Prosila sva ju, naj naju ne zadržujeta, da jima ni potrebno skrbeti za naju. Zaželela sva jima lepo pot in se zazrla v zvezdici, ki sta zdaj vedno z nama.
Sama sem imela tudi zelo močno potrebo, da se psihično pripravim na porod. Ker je bila to moja prva izkušnja rojevanja, sem si želela, da bo vsaj v smislu dogajanja ob porajanju, prijetna, pa čeprav z neprijetnim izzidom. Tako sva se dva dni po slovesu od fantičev osredotočala na prijeten porod. Na srečo sva imela tudi krasnega babičarja in babico ob nama, tako da imam sam porod v res lepem spominu.
In nikoli si ne bi oprostila, če ju ne bi pestovala. Danes si sicer želim, da bi ju še in še, pa žal ni dovolj časa. Sicer sem zelo hvaležna babičarju, da naju je večkrat spodbudil, naj otročka pestujeva, saj si sprva tega sploh nisem želela. Strah me je bilo pogledati ju. Potem pa, ko sta bila v naročju, sta bila najlepša otročka! In vesela sem, da sva ju fotografirala. To je zdaj eden redkih spominov na njiju. Slikajta. Ali pa prosita, da ju slikajo v porodnišnici. Mogoče te želje kar zapišita; sama sem se znašla v nekem vakumu in sploh nisem vedela, kaj bi sama s sabo. V šoku sem bila.
Krasno mi je bilo tudi to, da naju je psihologinja opozorila, da le nekaj minut po porodu v porodno sobo prinesejo dokument, kjer moraš podpisati, kakšen pokop želiš za otročke.Če tega ne bi vedela vnaprej, bi me kap! Tako kruto je…
Zelo lepo mi je bilo, da sem bila dva dni, ko sem se odpirala, v porodnišnici lahko z možem. Dodelili so nama sobo na koncu oddelka F, ker je bila prosta. Zelo lepo so skrbeli za naju, čeprav je osebje zelo različno pristopalo: od popolnega prezrtja najine bolečine do sočustvujočih besed. In potem je bil mož z mano v sobi tudi še nekaj ur po porodu, dokler nisem šla domov.Rodila sem ob polnoči, domov bi lahko šla pred kosilom, vendar sva se odločila, da sva ostala še do pozno popoldan. Mož je bil sicer ob meni kot samoplačnik, vendar sem bila neizmerno srečna, da je lahko ob meni. Ves čas so mi namreč ponujali pomirjevala, vendar sem jim vztrajno govorila, da je edino, kar potrebujem, bližina mojega moža.
Ginekologinje, ki so me pregledovale, pa so bile večinoma zelo neosebne, hladne. Slišala sem tudi besede kot takih otrok vam pa ne privoščim.
Prvi dan po porodu pride tudi matičar v tvojo sobo in takrat imaš možnost, da otročku izbereš ime. To pomeni, da mu določiš tako ime kot priimek. Nama tega ni jasno povedala, tako da je v rojstnih listih, ki sva jih prejela po pošti pisalo pisalo, da sta ime in priimek nedoločena. Midav takrat še nisva imela imen zanju, zato tudi nisva razmišljala o priimku. Vendar sva to kasneje uredila na matičnem uradu brez težav.
In še ena stvar, ki je nama rešila odnos. Psihologinja nama je povedala o fazah žalovanja. meni je bilo to zelo koristno, da nisem v najtežjih trenutkih zapadla v norost. Bolj predvidljivo je postalo žalovanje in časovno omejeno.
Pa še to: nekateri pravijo, da taka izkušnja poveže par. Moja izkušnja je, da moraš biti za to zeloooo zrel in zbran, sicer gre po mojem mnenju lahko odnos z lahkoto v maloro. Meni je bilo boleče, ker sva vsak na svoj način žalovala, ker se je mož sprva popolnoma zaprl vas in se nisem mogla pogovarjati z njim. Pomagalo nama je to, da naju je na to opozorila psihologinja. Tako sva se večkrat popolnoma racionalno rekla, da morava, da se morava pogovarjati, si ostati blizu, se potolažiti. In moram reči, da nama je uspelo! Veliko energije sva vložila v to, da sva izkušnjo izgube otročičkov predelala. Zdaj, po slabem letu, ni več tistih dni, ko je bolečina preplavila cel svet. Na začetku so bili celi tedni, zdaj pa pride le še kakšen dan sem in tja.

Draga srecna, želim vama, da sta močna v teh težkih trenutkih. Bodita močna skupaj; težko je biti močan še za drugega, ko se komajda na nogah držiš. Poskušajta pomisliti, da morata ostati skupaj, da vaju bodo še drugi vajini otroci lahko občudovali vesela. To si zaslužita!
Krasna starša sta in čuvajta se!

Dragi (bodoči) starši,
vzemite si čas za pestovanje svojega otroka, imejte ga ob sebi tako dolgo, kot to potrebujete. Ne ozirajte se na uro, ker ob tako žalostnem trenutku ni pomembno, ali bo odpeljan otrok minuto prej ali minuto kasneje od vas(to ne bo ničesar spremenilo). Bodite raje več skupaj, kot premalo. Vzemite si to pravico! Izkoristite te trenutke. Dovolite si miru.

Željo lahko izrazite že prej, ob prihodu v porodne sobe, tudi, če kasneje ne boste zmožni dolgega slovesa, vendar bodo zdravstveni delavci vsaj seznanjeni s tem, kar želita in vama bodo tako lažje stali ob strani, ne bodo hiteli z odnašanjem vajinega otroka.

Pozdravljena!

Žal mi je, da vas je doletela taka preizkušnja, roditi bolnega otroka. Zares sočustvujem z vami.

Vendar pa niti pod razno ne morem odobravati take odločitve. Ta otrok je živ, sad vajine ljubezni, ki mu je bila namenjena očitno samo v primeru, da bi bil zdrav. Moram reči, da to resnično obžalujem. …

“… skozi trebuh v maternico vnesejo snov, ki uspava tvojega otroka.”

Uspava?? A potem pa se nesrečno dete zbudi? Kako mila (hinavska, zahrbtna) beseda za tako hladno dejanje. Seveda, mamin srček je treba potolažiti in izbrati lepo besedo. Kaj v tistem trenutku doživi otrok, in to od lastne mamice, ni pomembno. Ker ne bo NIKOLI povedal. Bo pa VEČNO GOVORIL prek vesti.

Rekli boste, da je to iz ljubezni. Res je. iI ljubezni do SEBE, da vam v življenu ne bi bilo treba izkusiti močnega izziva, ki ga zahteva res prava Ljubezen. Žrtvovanje in darovanje za drugega. Sploh nekoga, ki ima večje potrebe in ki je drugačen. Žal mi je, ampak če se sama strinjam, da je za takega nesrečnega otročka bolje, da ne živi, se moram strinjati EDINO in ZGOLJ zato, ker v življenju najbrž ne bi izkusil res prave ljubezni. Ker je že vnaprej ni bilo. čakala ga je le ljubezen ob pogoju, da je zdrav.

Kaj pa je zdravje? Kaj pa če bi mamica to diagnozo zvedela po rojstvu? A bi ga oddala, “uspavala” …? Kdo smo mi, navadni smtrniki, ki ne vemo ne kaj bo jutri ne kaj bo življenje prineslo, da sodimo, kdo in kakšen otrok se lahko rodi, kdo sme živeti?

… žalostno!

nekdo proti, preberi si NAPAKA NEZDRUŽLJIVA Z ŽIVLJENJEM! in prosim ne moraliziraj na forumu, ki je namenjen žalovanju, upam da te kaj takšnega ne doleti.

nekdo proti, marsikaj bi ti rada rekla, pa iz spoštovanja do drugih tukaj, raje ne bom. Samo dve stvari:

1. Avtorica posta govori o napaki, nezdružljivi z življenjem – in to ne pomeni, nezdružljivi z njenim življenjem, ker ima otrok pač eno nogo malo krajšo od druge, mama pa rada smuča in s takim otrokom ne bi mogla. Pomeni, da je napaka nezdružljiva z otrokovim življenjem in bo umrl še pred koncem nosečnosti ali med/takoj po porodu, ker npr. nima razvitih možganov, srca, pljuč, ledvic ali kaj podobnega. In potem je mama egoistična, če poskuša čim prej prekiniti otrokovo in tudi svoje trpljenje?

2. Ali ne premoreš niti trohice človečnosti, da take poste pišeš v odgovor mami, ki mora iti čez to psihično in fizično mučenje, pa bo morda čez nekaj tednov ali mesecev prebrala odgovore na svoje sporočilo, ko bo iskala tolažbo, kjer jo bo lahko dobila – in bo naletela na tvoj odgovor. Mislim, da takega moraliziranja resnično ne rabi!

So kraji in priložnosti, kjer je primerno izražati svoja filozofska načela in so kraji in priložnosti, kjer je bolje, da ostaneš tiho, če se z nekom ne strinjaš. In za tole temo definitivno velja ta druga varianta!

Srecna,
čutim s tabo in tako kot moje predhodnice, ti tudi jaz svetujem, da si ustvariš čim več spominov. Poleg slik, odtisa nogic/rokic in pramena lask lahko prosiš še za pleničko, v kateri bo otrok zavit, ko ga boš pestvovala. Kar se pogeba tiče, ti lahko povem, da se je meni zdelo veliko bolj osebno otroka pokopati v domačem kraju in mu urediti grobek, na katerega lahko grem, kadarkoli se mi zahoče, česar ne bi mogla storiti, če bi bilo njegovo zadnje počivačišče v Parku zvončkov, ker je Lj zame predaleč. Razmisli…

In tudi jaz se strinjam z Marjeto 34: ne oziraj se na moraliziranja neznancev, ki se skrivajo za anonimnostjo, in si jemljejo pravico obsojati in razsojati, kaj je prav, moralno, etično in še kaj. Se strinjam, da ima vsak svoja stališča in prepričanja, vendar, kot je že Katja napisala, v takih situacijah je treba vedeti, kdaj se je primerno oglašati in kdaj ne.

Kdo si, nekdo proti? Kdo si ti, da lahko obsojaš?! Obsojaš nekoga, ki ga je doletelo nekaj najhušega, kar te v življenju lahko doleti. To da stoji pred tako hudo odločitvijo!
Ja, zaradi takih je življenje tistih, ki so že tako ali tako v stiski, še težje! In to je edina stvar, ki je obsojanja vredna!

Silvya

Sama sem bila na istem, kot avtorica. Rodila sem v 23.tednu, napaka pri otroku je bila tako huda, otrok bi takoj po rojstvu umrl.

Vem kakšne so to muke, kako je hudo in grozljivo.

No tudi takrat pred leti se je našla ena krava, ki je pametovala. Ja KRAVA, prav si me slišala. Tudi ti si, pa čeprav je to žalitev za dotične živali.
Nimam besed zate, lahko ti samo rečem: NIČ OD ŽENSKE SI! SRAM TE BODI V DNO DUŠE!