Prehod duš
Pozdravljeni! Ravno med prazniki prebiram knjigo Prehod duš. Je zanimiva, samo ne morem, da ne bi pokomentirala, to je njegov pogled in njegova filozofija katero v celoti sprejemam, samo zakaj bojazen pri obisku na pokopališču? Po Rakovem prepričanju bi bilo najboljše, da se izognemo pokopališčem , zasledila sem veliko nasprotujočih si tem. Knjiga kot sem rekla je njegov pogled na prehod duš, jez pa bom ostala trdna v svojem prepričanju, saj z spoštovanjem obiščem grobove svojcev. Ne bojim se ne živih in tudi ne mrtvih ali zgubljenih v onostranstvu, energije imam dovolj! Priporočam, da jo preberete in si ustvarite svoje mnenje.
Knjiga je precej srhljiva. Tudi jaz se ne bojim mojih mrtvih in me preseneča vsebina. Ne morem verjet, da nam mrtvi, ki so nas imeli tako radi, izsesajo vso energijo. Jaz se na pokopališčih ne počutim slabo, občutim le mir in spoštovanje, sploh pa, če grem v somraku, ko se narava umirja. V drugih podobnih knjigah nisem zasledila tako slabih in negativnih stališč ..izkušenj avtorjev.
Tudi jaz sem prebrala to knjigo. Res je srhljiva. Vendar pa so nekatere stvari najbrž resnične. Če nekdo umre na hitro in mlad, v tragični nesreči ali umoru, duša še ni pripravljena na drugi svet. Ali pa nekdo, ki je zeloooooooooooo navezan na materialne dobrine ali na zamere, ljudi itd. tudi ta še nekaj časa tava med svetovi. Velikokrat pa tudi žalujoči s svojimi čustvi priklenejo ljubljene na ta svet.
Tega zadnjega stavka se jaz bojim. Vsakič ko začnem jokati, se spomnim kako hudo mora biti mojemu atiju ko me vidi jokati, kar občutim da je zgubljen tam nekje in tava med tem in onim svetom, ampak ne morem si pomagati, ko solze pridejo jih tako težko zaustavim. V bistvu se sploh več ne mučim z zaustavljanjem. Naj tečejo.
Draga ella!
Tudi sama sem se velikokrat vprašala “kaj pa, če jo držim ob sebi” potem pa sem si rekla, če bi bilo temu res tako, potem niti ena sama duša ne bi šla na drug svet (če obstaja) saj je vedno nekomu za nekom hudo in za njim joka.
Vsi smo žalostni in jokamo. Vsakič pa kljub temu, da sem na dnu rečem “mami imej se lepo tam kjer si in ne bodi žalostna zaradi mene” in “pojdi na lepše” pa tako naprej. Upam, da te besede vsaj malo zaležejo in da je tam kjer mora biti… da ji je lepo.