Danes smo pokopali mojega predragega dedeka tako mi je hudo sploh se ne smem spomniti da ga ni več.Star je bil 77 let in že 32 let nepokreten hodil sicer je ostalo pa ga je morala babica oskrbovati.
Najtežje mi je ko se spomnim da ga z hčerkama(2 in 6 let) ne bomo mogle več obiskati tako nas je imel rad mi pa smo mu krajšali dolge dneve.
kako to boli kako si naj pomagam niti jok ne pomaga ko se samo spomnem kako je sedel na tistem stolu in gledal kdaj bo kdo prišel ne ne morem verjeti da ga ni imela sem ga neizmerno rada kot bi mi bil oče ne vem kako bom preživela tako bala sem se tega trenutka ko bo prišel čas slovesa in sedaj to vse doživljam tako sem jokala da že nimam več solz samo hudo stiskanje pri srcu še občutim
Vem da je sedaj rešen in ne bo več trpel a kaj ko je bolečina močnejša

predragi deda vedi da te ne bom nikoli pozabila s tabo bom vsak dan in prav tako tvoji pravnukici, ki te bosta seveda imeli v lepem spominu
ne morem več pisati

Draga America!

Imava precej podobno izkušnjo: tudi mi smo lani pokopali dragega ata, ravno tako je umrl ko je bil star 77 let in ravno tako je bil precej precej let nepokreten, a vendar je hodil. Le s to razliko, da jaz še nimam otrok, zato ga pravnuki še niso obiskovali….sem mu pa zato jaz krajšala dolge, predolge dneve,… Vem kako se počutiš… verjemi, bo lažje, nikol pa ga ne boš pozabila.. meni je danes, pa je že skoraj eno leto mimo, še vedno hudo…
Upam da bo čas res naredil svoje in da bodo ostali le še lepi spomini,…

Drži se…

angel from heaven

pozdravljena

saj tudi moj dedek je hodil nisem napisala ostalo pa nič
ravno danes sem imela krizni dan zopet sem jokala sploh ne vem kako naj si pomagam tako me boli ne smem pomisliti da ne bomo več ga obiskovali, bomo ga že a na drugačen način vsak drugi dan hodim na grob a kaj ko tako boli.Res ne vem zakaj se je že moralo to zgoditi sploh pa mi ostaja v glavi kako mi je v bolnici nekaj hotel povedati dve uri skupaj in ga nismo razumeli ko bi vsaj to vedela kaj mi je še hotel povedati in kako me je še pred tednom dni pri njem doma ko smo odhajali sem mu vedno dala roko in tisto zadnjo nedeljo kako močno me je stisnil za roko kot bi vedel da je to slovo…………….oprosti ne morem več.

predragi moj deda

Natanko danes mineva že drugo leto od kar si nas nenadoma zapustil.
še danes ne morem verjeti da te ni več med nami.
Dobro si vedel kako te imam rada pa tvoji pravnukici tudi………….
Veš ni dneva ko nebi pomislila nate, še vedno veliko jočem………
kako me to boli da te nemorem več objeti in ti prinesti torto od praznovanja tvoje pravnukice, ki ga je praznovala 10 ,toliko je spominov in meni je zelo težko.
joj ne morem več………………
RADA TE IMAM IN ZELO ZELO TE POGREŠAMO