pred ločitvijo
Po skoraj 7 letih sva z ženo pred ločitvijo.
Kot razlog je, da me več ne more smatrati za moža, ampak le kot prijatelja.
Jaz jo še vedno ljubim, in sem pripravljen narediti vse , da bi se stvari popravile. Vendar je ona odločena, da je konec. Noče slišati niti za obisk posvetovalnice. Vsi ji govorijo, naj še enkrat premisli, pa vendar odločitve noče spremeniti.
Razlogi so: neusklajenost spolnih potreb, premalo medsebojnega komuniciranja ob problemih, premalo druženja z ostalimi ljudmi,…
Hočem ponovno osvežiti zadevo, tudi zavoljo 3 otrok(5, 3, in 1 leto), pa je očitno prepozno.
Problemi pa so se pojavili pred cca pol leta. Od takrat pa do danes, pa sva imela vzpone in padce. Ob problemih sva se oba zaprla in se držala vsak zase.
Srce me boli od podretju družine in kako bo to vplivalo na otroke.
Prosim za kakšen nasvet.
Lp, Mitja
Mibasa
Skrb moškega za družino in otroke je seveda zelo pohvalna, vendar tudi to ni vedno tako preprosto, kot morda izgleda. Od žene ne morete pričakovati, da bo zaradi otrok in družine ostala z vami. Iz razlogov, ki jih navaja vaša žena za ločitev, bi se dalo sklepati, da je bila vajina zveza vse prej kot zadovoljujoča, vsekakor pa ni bila temelj, na katerem bi družina lahko zdravo in kakovostno zaživela. Zato so bili otroci močno prikrajšani že do sedaj. Morebitna ločitev bo z njihovega vidika samo še ena v vrsti prikrajšanosti. Če bo do nje res prišlo, bo v začetku za otroke to res šok, saj bodo izgubili družino. Pomembno je, da z ločitvijo ne izgubijo še staršev. Če je ločitev ZA VAJU prava rešitev, potem je ključno, da z ženo še naprej sodelujeta kot starša. Ločitev te vajine obveznosti v ničemr ne spremeni. Nasprotno!! Ločitev je vajina odgovornost, zato sta dolžna v največji meri poskrbeti, da so posledice za otroke čim manjše.
Če upoštevava zgoraj napisano, bi bilo priporočljivo za nekaj časa dati na stran »skrb za otroke« kot razlog za reševanje zakona. Tudi zato, ker ga žena verjetno občuti kot način vašega pritiska in manipulacije, da bi jo odgovornost do otrok in krivda ustavili na njeni poti v ločitev. Naj dodam, da vaša tovrstna skrb za otroke in družino verjetno je prav to: pritisk na ženo in manipulacija. Če se poskušate za trenutek umiriti in biti do konca iskren do sebe: koliko vas je strah ostati brez družine in otrok? Če je ta strah najmočnejši, potem vas ne skrbi toliko za otroke, ampak vas skrbi predvsem zase. In to je tisto, kar mene pri celi zadevi najbolj skrbi. Da z ženo skrbita predvsem zase in svoje potrebe, otroci pa so kljub drugačnim besedam nekje v drugem planu. Ko se bosta zavedla te svoje odgovornosti za otroke, bosta tudi znala sprejemati prave odločitve. Ali se bosta ločila ali ne, nima kaj dosti opraviti s tem.
Kaj lahko storite? Ženi ste povedali, da se ne želite ločiti. Izrazili ste pripravljenost, da si poiščeta strokovno pomoč. Žena zdaj to ve, zato tega ni treba več ponavljati. Naslednji korak je, da začnete z njo »bolj komunicirati«, saj je med razlogi za ločitev omenjeno tudi »premalo komuniciranja«. Vendar to ni tako enostavno kot izgleda. Za »več komunikacije« ni dovolj samo želja, ampak je to treba tudi znati. Še večji problem pa je, da sta za komunikacijo potrebna dva. Dokler je žena čustveno in z mislimi izven odnosa in se ni pripravljena pogovarjati, žal ne morete kaj dosti drugega, kot da čakate, kaj se bo odločila in kdaj se bo ona pripravljena pogovarjati. Siljenje vanjo, pritiski z otroci, s tem kaj drugi pravijo, ipd. ne boste dosegli kaj dosti. Vsaj dobrega ne. Vprašanje je, koliko se žen zaveda, da tudi ona ne zna »komunicirati«. Če v trenutni situaciji zmorete, pokažite vsak dan to jasno pripravljenost za pogovor, venda ob tem obdržite pristnost in spoštljivost. Do žene, predvsem pa do sebe. Verjetno vam je res težko čakati, kaj se bo žena odločila, ampak v tem času morate na nek način poskrbeti zase. Če ne boste poskrbeli zase, kako boste potem poskrbeli za otroke. In če ne morete poskrbeti zanje, v kakšno luč s tem postavljate svojo besedno skrb zanje?!
Iz vašega vprašanja izhaja, da se je žena kar precej trdno odločila. To pomeni, da je vi trenutno z ničemer ne morete prepričati v nasprotno. To lahko stori sama. Žena očitno ima neko vizijo, verjetno tudi podporo izven zakona. Dokler se ji pri tem nekaj ne »zalomi«, je malo verjetnosti, da si bo premislila. Vendar je ločitev pri treh otrocih vendarle zelo odgovorna zadeva, zato se verjetno ne bo dokončno odločila kar čez noč. Dokler si ne premisli ali dokončno odloči, torej predvsem poskrbite zase, obdržite spoštovanje do nje in sebe, jasno izražajte naklonjenost do nje in pripravljenost za sodelovanje pri rešitvi vajinega zakona. Kaj dosti več od tega ne morete storiti. Žena namreč iz zakona ne odhaja zaradi vas, ampak zaradi sebe. Tudi vrnila vanj se ne bo zaradi vas, ampak samo zaradi sebe.
Lepo vas pozdravljam
Hudo mi je, ko vidim, da je nekdo pred ločitvijo, ko ima tri otroke za seboj, pa vendarle se popolnoma strinjam z gospodom Gašperlinom. Če se eden od partnerjev v sebi popolnoma odloči, da oddide in se predvsem tudi popolnoma čustveno odmakne, potem skorajda ni rešitve. Poudarjam besedo “skorajda”. Če je žena v tem trenutku izjemno stabilna v svoji odločitvi in ne niha, bo za vas zelo težko, da bi jo dobili nazaj. Pustite jo na miru, vendar ji res pokažite, da bi se radi pogovorili z njo. Nikar pa se ne kregajte, ne moledujte in ne obupavajte. Poskusite se res vzeti v roke in jo predvsem ne obtožujte, kaj šele da bi pritiskali nanjo zaradi otrok.
Vem, da je lahko svetovati, vendar vas popolnoma razumem, da je najhuje v življenju čakanje na to kaj bo, kako se bo odločila, kako bo reagirala, medtem ko v vas kriči bolečina. Vas bi najraje raztrgalo od jeze, obupa, trpljenja in nemoči, ki kljuje v vas. Zagotovo si mislite, zakaj se to mora ravno meni dogajati, le zakaj? Kaj sem res tako slab, kaj sem naredil narobe? In kako si pri tem pomagati, da ne izgubite živcev? Tako kot je svetoval g.Gašperlin – nekako se potrudite, da se odmaknite od problema. Ne bodite ves čas doma. Pojdite nekam z otroci, če so še pri vas, ali pa pojdite med prijatelje. Zanimivo je včasih poiskati kakšne prijateljice, ki vam bodo osvežile žensko filozofijo razmišljanja, ki nam moškim pogosto manjka. Prijatelji pa bodo ob pivu ali čaju udrihali preko svojih “boljših polovic” in stokali, kako jim je hudo. Čas je torej, da poiščete družbo, ki vas bo psihično dvigovala in vam dajala pozitivno energijo.
Kaj se bo zgodilo? Vaša žena mora prebaviti to, da ni več tistih viharnih čustev, da ni več tiste čustvene iskre, ampak da prihaja sedaj do nove stopnje, ki prehaja skorajda v navajenost ali pa v boljšem primeru do partnerske ljubezni. Ta prehod je za nekatere hudo boleč. Lahko da se je žena pri treh otrocih, ki so hitro prišli eden za drugim, kot vidim, izpraznila, tako čustveno, telesno, kot psihično in je potrebovala “odmor”. Lahko, da je ta “odmor” našla v kom drugem. Zato je torej sedaj pametno, da se čim bolj mirno pogovarjate s svojo ženo. Pokažite ji, da se želite pogovarjati o tem na samem, brez otrok in nikar ji ne omenjajte družine. Dajte ji možnost, da zadiha in poskusite občutiti njen utrip. Če je ona popolnoma odločna, trdna, to še vedno ne pomeni, da ne bo kasneje prišla nazaj, ko bo uvidela, da tista druga stvar le ni toliko boljša. Lahko se celo zgodi, da je našla drugega in ko bo uvidela, da tisti drugi le ni to, kar je mislila, ji kljub temu dajte podporo, če se bo hotela po tem pogovarjati z vami. Če jo imate res radi, ji boste poskusili pokazati, da ji sicer odpuščate, ampak da želite od nje, da spremeni odnos do vas in ji pokažite, da se tudi vi želite spremeniti in da to tudi počnete.
Zato sedaj resnično poskusite biti zares trdni v sebi in počakajte. Nikar pa nanjo ne pritiskajte vsak dan, vsako uro, ampak po občutku! Lahko da bo to trajalo cele mesece, lahko celo leto ali več…
Vsekakor pa se pripravite na najhujše, da vas ne bo doletelo nepripravljenega.
In še nekaj, kar je eden od avtorjev v tem forumu napisal in mi je bilo všeč. Če je partner pravi, mu lahko zaupaš, ne čutiš čustvenih bolečin ob njem, ampak čutiš njegovo toplino. In če imaš srečo, se lahko celo stisneš k njemu ko ti je hudo in čutiš predvsem varnost in trdnost zveze. Res pa vedno pride do vzponov in padcev, ki jih morata partnerja s strpnostjo in razumevanjem reševati in to predvsem s pogovorom in medsebojnim zaupanjem, nikoli pa z odmikanjem in distanciranjem od problema. Če tega ni, res nima smisla vztrajati, saj pozneje sami pri sebi samo trpimo in se uničujemo tako psihično kot fizično, kar lahko vodi v dokončni propad samega sebe.
Ja, hvala za razlago.
Med tem časom od objave se je marsikaj zgodilo.
Na žalost sem se vsak dan pogovoarjal z njo, jo hotel razumeti in jo s tem še bolj oddaljil. Tako je bilo 1 teden. Zadnji teden pa sva bila veliko ločena in je eden sam skrbel za oktoke. Tudi sam sem se med tem časom psihično pobral, in sprejel njeno odločitev – čeprav zelo težko.
Nisem še sprejel, da lahko tako drastično odločitev naredijo, z mojega vidika, majhni problemi. Če bi jo varal, tepel ali bi pil, zastopim. Vse bi bilo upravičeno. Tako pa…
Ker si dopisujeva po mailu in ji izrazim, da me skrbi za njo, njeno življenje, mi nazaj zabrusi, naj se nič ne vtikam. Njo ne zanima moje, njeno pa ne sme mene.
Pa kako naj inačim njena čustva z mojimi? Ne morem je kar tako odklopiti, saj je nenazadnje mati mojih (najinih) otrok.
Ta čas, ki je sedaj pretekel, je pokazal, da sva definitivno pred ločitvijo. Ona se bo odselila, otroke bova pustila skupaj in vsak jih bo imel določen čas (5 dni jaz, 9 dni ona). Otrokom sva nekako povedala, da bodo malo pri mami in malo pri meni, nisva pa šla razlagati zakaj. Verjetno se bodo to sami vprašali kasneje.
Vem tudi, da ima novo simpatijo in to me najbolj boli.
Kot sem že navedel, bom poskušal čimbolj zaživeti v takih razmerah kakršne so. Časa, ko bom brez otrok, bom imel dovolj. Posvetil se bom sebi, svojim potrebam, katerim sem se zavestno odpovedal, ko sem se odločil biti in živeti samo za družino.
Vem, da ne bom zmožen še kakšne osebe ljubiti enako, oziroma bom vedno imel pomisleke. Na napakah sem se naučil, in upam, da jih ne bom ponovil.
Kar ste napisali, da naj jo pusti pri miru, je na žalost prepozno prišlo v objavo. Ker sem se skoraj vsak dan pogovarjal, je res imela občutek da jo silim. Ni hotela, da se sedaj obnašam drugače, da se prilagodim, odpravim napake, ki jih skozi 7 let nisem videl.
Prosim pa za kakšen nasvet, glede obnašanja za vnaprej. Kako? Čisto prijateljsko, brez omembe preteklosti? Ali naj jo sprašujem o njenem privat življenju? Ji pripovedujem o svojem?
Še to za konec. Samo ločevanje zadev je umirjeno. Finančno me ne bo “kaznovala”. Od mene bo zahtevala samo neko minimalno preživnino, sama pa bo krila vse ostale stroške (oblačila, obutev, plačilo vrtca,…).
Tu ji moram priznati, da se bo prilagodila mojih finančnim zmožnostim, da bom tudi sam lahko kolikor toliko noramlno živel, ne pa da bi životaril.
Hvala
Mitja
Najprej vam moram čestitati za veliko mero treznosti. Naenkrat ste se soočili z nepričakovano spremembo, z ženino čustveno hladnostjo, potem še z vzrokom za to hladnost in na koncu z razpadom družine. Samo dovolj zrele osebe lahko v takih razmerah odreagirajo tako modro kot vi.
A če bi jo pustili pri miru, mislite da bi se drugače razpletlo? Ne bi se, zagotovo ne! Če so se njena čustva do vas ohladila, sploh če je zaljubljena v drugega, v tem trenutku ni nobene variante za obnovitev vajine veze! Mogoče kasneje, ko se faza zaljubljenosti izpoje in pade z vsemi bremeni na realna tla… ampak samo mogoče, pod pogojem, da se kulturno razideta in da kvalitetno sodelujeta kot starša, ki se v vzgoji tudi podpirata. Z nobenimi poleni ali nizkimi udarci, z nobeno maščevalnostjo ali ljubosumjem si ne gradimo dobrih odnosov. Te si gradimo le z razumetjem sočloveka. To pa že tako ali tako obvladate, zato le nadaljujte v začrtani smeri.
Obnašanje do nje… kakor čutite. Nič vprašanj o privat življenju, bolje da ne. Preteklosti se pa ne bi bilo za izogibat, ker je za oba dobro, da obdelata vajino lekcijo. Z veliko mero občutka in ko bo za to dozorel čas.
Veliko poguma vam želim! Nikar ne pozabite nase, ker le izpolnjen človek lahko nudi otrokom kvalitetno oporo. Potrebovali jo bodo!
Mitja, bil si vnaprej izgubljen boj. Že g. Gašperlin ti je med vrsticami skušal povedati:
“Žena očitno ima neko vizijo, verjetno tudi podporo izven zakona.”
Meni je bilo to jasno takoj. Njena čustva so drugje in ti bi bil lahko potrjeno najboljši moški na svetu in si zalepil usta, pa ti to ne bi pomagalo.
Ravnaj tako, kot ti pravi ona: ne vtikaj se v njeno zasebno življenje, pa ne zato, ker ima ona vso pravico do njega, ampak preprosto zato, ker to ne bo produktivno in bo predvsem tebi prineslo več bolečine kot koristi. Mogoče bo nekoč pripravljena povedati kaj več, počakaj na njen signal. In tudi ne govori ji o sebi, ker je to verjetno res ne zanima, predvsem pa ji zbuja slabo vest – zaradi česar pa bi utegnila biti samo še bolj negativno nastrojena. Tako kot si napisal, misli predvsem nase in na otroke. Olajšaj jim ta pretres, pa bo tudi tebi veliko lažje.
Pa še nekaj, iz moje izkušnje: verjetno bodo tvoji prijatelji, sorodniki in znanci imeli veliko slabega povedati o njej. To naj ti gre skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Zaupaj se samo res najbližjim. Vse grde besede te bodo samo dodatno obremenjevale. Verjemi, da je vseeno dobra ženska, ista ženska, kot ko si jo spoznal in z njo spočel tri otroke. Ista ženska, samo njena čustva so drugačna.
Ravnaj tako, kot si se že namenil – umirjeno in predvsem si res vzemi čas zase. Saj počasi bo.
Mitja….vnaprej….ona in njeno življenje naj te ne zanimata v kolikor se tesno ne prepletata z otroci. Velja tudi obratno. Njo tvoje življenje ne zanima, če ni v zvezi z otroci. Le tako bosta lahko oba ponovno zaživela. Otroci so od obeh in so od sedaj naprej vajina edina skupna točka….
Držim pesti za vaju, da bosta šla preko ločitve na miren način.
p.s.: Oba bosta morala s svojimi čustvi glede ločitve opraviti sama, nikar vlečt v to otroke. To ti še posebej polagam na srce.
Moje stanje se je ta teden poslabšalo. Spet me stiska pri srcu. Sem že mislil, da sem sam s sabo razčistil, pa me je spet povleklo nazaj in me spustilo na kruta tla.
Zjutraj ko se zbudim, si še vedno mislim, da so to samo sanje. Težke sanje.
Ja, tudi sam pri sebi sem se vprašal, kaj me najbolj prizadene? In odgovor? Ne, ni kaj bo z otroci! Ampak kaj bo z družino, z mano! Mano!
Sedaj res ne vem, če bom sposoben biti tak oče, kot si moji zlati otroci zaslužijo. Res mi manjka samozavesti, pozitivne energije,…
Upam, da je to le eden izmed valov čustev, ki me bodo še preganjali in da bom mogoče že jutri spet pozitivnih misli.
tutjs, ločevalka: Hvala za vajino podporo. Je pa dejstvo, da sam ne vidim na njej slabih stvari, in jih tudi drugi ne (so kakšne malenkosti). Prav zato je težko.
Uf, moram nehati, da si uredim misli.
Mitja
Žal se je res slabo razpletlo zate. Ampak to zate ne pomeni in tudi ne sme pomeniti konec sveta. Sedaj je zate najhuje, ampak vedi, da si vseeno na boljšem, kot pa če ne bi vedel, zakaj te je zapustila in bi se mučil, ali sploh imaš še kaj možnosti biti z njo. Sedaj veš, ona se je očitno zaljubila v drugega in ti proti temu ne moreš čisto nič. Edino, kar ti lahko preostane je to, da opazuješ, kako se bo vse skupaj razpletlo. Res pa je, da moraš sedaj biti pri sebi zelo trden in vztrajen in ostati prijazen do svoje žene. Nikar in nikoli jo ne obtožuj, ona se je pač tako odločila v tem trenutku. Ti pa začni novo življenje. Veš, kaj pravijo – klin se s klinom zabija in za moške to res velja. Vsaj kolikor vidim pri svojih kolegih in prijateljih. Najlažje je bivšo pozabiti tako, da začneš osvajati druge. In to čimprej. Malo pogoglaj in si poišči spletne strani z informacijami, kako pozabiti bivšo.
Lahko pa se celo zgodi pozneje, čez leto ali celo dve, da bo ona ugotovila, da pri “novem” le ni vse tako lepo in čudovito in da si ji ti dajal tisto potrebno varnost in kritje, ki je potrebno za trajno zvezo. Če boš ostal prijazen do nje in čim bolj pokroviteljski, se ti lahko zgodi, da bo prišla nazaj. Že zaradi otrok. To pišem iz izkušenj, ker zelo dobro poznam par, ki se jima je to zgodilo.
Par je imel dva otroka in sta bila uspešen poslovni par. Ona je odšla z drugim, ker je on postal nemogoč. On je odšel z drugo, ker ni mogel biti sam. Nato sta čez leto in pol ugotovila, da sta vseeno preveč kompatibilna in sta se zopet našla. Danes sta zadovoljen poslovni par, ki jima gre vse od rok in sta celo partnerja v isti firmi.
Vendar, Mitja, te moram opozoriti, da je to skrajen primer in ni nujno, da bo enako pri tebi. Vse je odvisno od njenega “ta novega”. In proti temu ne moreš res čisto nič. Samo opazuj in nikoli ji nisi dolžan govoriti o sebi in o svojih občutjih ter dejanjih, ker to njo sedaj sploh ne zanima. Prav tako ona ni dolžna govoriti o sebi. Sicer pa res bolje, da ne, ker bi te samo še bolj bolelo.
Edino otroci me skrbijo. Napisal si, da bodo 5 dni pri tebi, 9 dni pri njej. Imam kolege, ki so to prakticirali. Otroci so postali zmedeni, ker niso vedeli, kje je njihov pravi dom. Otroci morajo ostati nekje stalno in prihajati k enemu od staršev na obisk. Vsaj takšne so izkušnje mojih kolegov. Izjemno pametno bi bilo sedaj se pogovoriti s čim več ljudmi, kako otroke obvarovati in kaj bi bilo zanje najbolje. Pogovoriti se je treba celo z odraslimi, ki so bili žrtve ločitve. Oni bodo najlažje povedali, kako so občutili ločitev in kaj bi bilo v tvojem primeru najbolje. Mislim tudi, da bi lahko več o tem povedal tudi g. Gašperlin.
Drži se!
Nekaj stvari, ki jih je napisala “kukilajn”, je po moje tako spornih, da moram napisati par stavkov. Mibasa bo zelo težko prijazen do svoje žene, po vsem kar se je zgodilo. To bi spet pomenilo, da zatira to, kar čuti, kar v nobenem primeru ne more biti dobro. Po tem, kar se je zgodilo, je normalno biti jezen na ženo, normalno se je počutiti prizadetega, razočaranega, izdanega, prevaranega, zavrženega… Ne glede na razloge, ki so do tega pripeljali, je normalno, da čuti vse to in najbolj koristno bi bilo vse to sprejeti in do konca začutiti. Za vsak slučaj, da se ne bi narobe razumelo, bi samo dodal, da npr. biti jezen ne pomeni biti nasilen, maščevalen, nesramen,… Zelo druga zgodba pa je, ko gre za odnos med staršema. Tukaj pa je treba ohraniti minimalno mero sodelovanja, korektnosti in spoštljivosti. Vem, da je tole lahko pisati, precej težje pa izvesti v resničnem življenju. Vendar, spoštovani Mibasa, je to smer, za katero vam priporočam, da se je držite.
Klin se klinom izbija močno spominja na maščevalnost. S tem ne boste dosegli nič oziroma vsaj nič dobrega ne. Bodite to, kar ste, ničesar ne počnite s povračilnimi nameni. Nič ne počnite proti njej, ampak zase. Žena res ni kriva, če se je zaljubila v drugega, je pa odgovorna za svojo odločitev. Odšla je zaradi sebe in ne zaradi vas. Vi ne nosite odgovornosti za njeno odločitev, seveda pa nosite svoj del odgovornosti za vajin očitno precej slab odnos. Ali se je žena odločila prav ali ne, bo pokazal čas. Vendar vi ne smete na to čakati. Naredite kar lahko zase in predvsem, kar MORATE za otroke.
Lep pozdrav!
Malo sem se pozanimal okoli glede skrbništva. Tudi na podlagi vašega pisanja g. Gašperlin.
Prišel sem do zaključka, da bi bilo za otroke najbolje da z ženo urediva skupno skrbništvo. Koliko pri komu, je menda najin dogovor (vsaj po info Centra za socialne zadeve). V vsakem priemu bova oba skušala čimbolj prisluhniti otrokom, da bi jih razhod čimmanj tangiral oz. vplival nanj.
Glede na to, da smo iz okolice NM, jaz imam službo v NM, žena pa v LJ, bodo verjetno večinoma med tednom pri meni (vse še stvar dogovora z ženo).
Tudi sam nameravam ostati v trenutnem stanovanju in tako bi se otroci počutili še vedno doma, v družini; pa čeprav brez mame.
Vem, da bom med tednom zmogel, saj je bilo tako večinoma že vse od ženine vrnitve iz porodniške ( zadnja 2 meseca sem bil celojaz na porodniškem dopustu).
Če bo res taka delitev, bodo pa verjetno vikende večino pri njej. Tako bom imel vikende zase, da si napolnim baterije, uredim privat zivljenje,…
Imam samo še dve zadevi (prosim za info iz prve roke):
1. prednosti in slabosti skupnega skrbništva
2. ali se na pobudo katerega od partnerjev lahko skrbništvo spremeni v polno skrbništvo z preživnino?
Hvala
Lp, Mitja
mibasa
Zdi se mi, da tega vprašanja ne postavljate na pravem naslovu. Vsaj jaz odgovora ne vaše vprašanje ne poznam. Morda vam lahko pomaga kdo drug. Bi vam pa vseeno priporočil, da ste malo bolj odgovorni in odgovor poiščete pri zanesljivem viru, torej pri tistih, ko dajejo doklade. En ali dva telefonska klica bosta verjetno dovolj.
Bom tvegal in napisal, da bo ločitev, seveda če bo do nje prišlo, za vas priložnost, da nadaljujete z odraščanjem. Ne morem se znebiti občutka, da ste pri ženi iskali predvsem nadomestno mamo-skrbnico, ob tem pa “zamrznili” odraščanje in pozabili, da ste se dolžni naučiti poskrbeti zase, kar drugače povedano pomeni do konca odrasti.
Lepo vas pozdravljam
Se opravičujem, za verjetno res nepotrebno zadnje vprašanje na temu forumu. Vprašanje sem napisal danes zgodaj zjutraj, ker sem hotel dobiti čimprejšnji odgovor. Dopoldan sem tudi tudi po telefonu poizvedel in pridobil vse informacije. Še enkrat opravičilo.
Glede odraščanja pa bi mogoče pripomnil to:
Mislim, da sem tu jaz odrastel in žena ni. Kako naj si potem razlagam njeno trditev, da bo tudi sama lahko skrbela za vse tri otroke (takrat ko jih bo imela) enako dobro, kot dosedaj, ko sva vedno bila dva?
Iz lastnih izkušenj vem, da se po nekaj dnevih 100% pozornosti enostavno izprazniš, in rabiš čas zase.
Kot sem že napisal sem bil skoraj 3 mesece sam doma z vsemi tremi. In kaj je bilo popoldan, ko se je žena vrnila s službe? Vesel sem bil, da mi je priskočila na pomoč, me razbremenila! In tu se sedaj ponovno vprašam:
Kdo ni odrastel? Ali jaz, ki vem da 3 otrok ne bo lahko vzgajati in se malo tudi bojim, da ne bom vedno vsega zahtevanega zmogel; ali žena, ki se ji zdi, da bo to lahko uredila brez večjih problemov?
Poleg vsega tega nonstop povdarja, da je ločitev zanjo in za otroke najboljša rešitev. Zanjo očitno res, ampak za otroke?
Vse te 3 tedne od dneva D, sem se bil pripravljen pogovarjati, jo razumeti.
In kaj sem ugotovil? Da ima pač drugo simpatijo. Kot mlada se ni izživela, pa bo sedaj to nadoknadila!
In za konec:
Kdo ni odrastel? Mož, ki je pripravljen vse storiti (odpraviti svoje napake, poiskati pomoč, verjame v rešitev,…), da se družina izvleče iz krize; ali žena, ki ji je izpod časti trezno razmisliti in se vprašati, če se pa vseeno mogoče sama moti.
Se še enkrat opravičujem, tokrat zaradi jeznih besed oz. stavkov, ki sem jih napisal. Res me je prizadelo.
Hvala
Lp, Mitja
Spoštovani Mitja!
Še vedno sem enakega mnenja kot zgoraj 30.1. Ob tem, ko se vam je sesipal zakon, ste obdržali trezno glavo in z veliko mero odgovornosti poskrbeli za čim manjši pritisk na otroke. Zelo redkim uspe v takih pogojih odreagirati tako optimalno kot je uspelo vam.
Nekaj drugega je, namreč mi tule poznamo le eno plat medalje. Bog vedi, kako pa žena doživlja vse skupaj? Opažate, da ji zaljubljenost daje krila, ki jo dvigajo visoko nad realnim življenjem. Logično, da v tem stanju ne more zagledati niti enega samega kamna spotike, kaj šele, da bi bila zmožna pomisliti na celo vrsto prihajajočih težav. Trenutno ji tovrstni senzorji pač ne delajo! Vsakdo, ki je bil kdaj zaljubljen, dobro pozna to vznesenost.
K sreči ima vzneseno stanje kratek rok trajanja. Najkasneje po parih mesecih do pol leta trešči ob tla čiste realnosti…iluzije se razblinijo….in za sabo puščajo razdrte družine, ranjene duše….Pa tudi nekaj dobrega nosijo s sabo. Spoznanja! Da ni za nasedit vsakemu vzgibu simpatije v sebi, ki se nadaljuje v zaljubljenost. Kot je rekel en prijatelj – če bi vse svoje zaljubljenosti užil, bi samo še hodil okrog matičarjev in sodnikov. Ker ga čustva niso premamila, še zdaj čudovito shaja s prvo ženo.
Razumem, da je vajino brušenje za zdaj še zelo boleče. Verjamem pa, da bosta odnesla veliko dobrih spoznanj.
Še naprej bodite pogumni, in vse dobro!
Dragi mož,ko ji bodo padla dol rožnata očala,bo kar sama spoznala svojo zmoto.
Ta hitrost jo bo še povozila.Če se noče niti s tabo pogovoriti,ko imata vendar 3 skupne otroke,s kom se pa bo?
Z nekom,ki ji piha na mlado željno dušo po novih dogodivščinah,kot praviš,ki jih je v mladosti zamudila?Tako slab in pokvarjen odgovor je to z njene strani,da dokazuje,da so tudi otroci zanjo nekaj čemur ni še dorasla.
Tako si razumen,pa toliko trpiš,da tudi ti si zaslužiš nagrado v obliki ljubezni.Ob pravem času vse pride,zato ne obupaj.
Si odrasel mož,ki ga skrbi za otroke.To cenim.A ne pozabi nase,si toliko vreden,da si zaslužiš več,kot trenutno imaš!
Srečno!
Ojla Mitja !
Ja,ženske duše pa je res včasih težko razumet,še meni -ženski.Pa kaj čmo? So se stvari zmeraj dogajale in se bodo tudi v prihodnje.Sej konec koncev res nihče od nas ne ve,kje lahko sreča človeka,ki mu obrne življenje na glavo.
Verjetno je tvoja žena spoznala nekoga,s katerim se lahko pogovarja in je sproščena ,tako kot doma verjetno že dolgo ni bila.Se mi zdi ,da ljudje kar pozabljamo,da je treba odnos negovat.Se v partnerja znova in znova zaljubit.Vajina zveza se je pa ohlajala.K temu je seveda veliko pripomogla služba,oz. čas,ko niste skupaj. Verjamem tudi,da je življenje s tremi malčki res naporno in stresno,otroci zahtevajo čas in prav je tako.Se bo pa še učila,o ja,…
Tudi njen novi partner je samo človek,z dobrimi in slabimi lastnostmi.Sej veš,ko izpred oči snameš papir s srčki,…je pa tu življenje,to pa nas je vse naučilo že marsikaj.
Zato,uživaj v vsem,kar ti to novo življenje prinaša,tvoji ženi pa ne prehud udarec,ko bo pristala na trdih tleh,Je pač človek hitrih odločitev ,ki se pa dostikrat ne izkažejo za najboljše.Drži se,pa otroke pocrkljaj.Lp in vse dobro ti želim.
Mislim, da sem dolžan še sporočiti zaključek moje težave.
Žena se je odselila v novo stanovanje, ki pa ga mora še malo opremiti. Skupno lastništvo premoženja sva že uredila pri notarju, tako da sedaj samo čakam na njeno uradno vložitev vloge za razvezo zakona.
Za otroke sva se do nadaljnega odločila za skupno skrbništvo, ker bodo približno pol pri meni, pol pri njej. Otroci za enkrat še ne čutijo razdora družine. Tudi ob pogovoru, da bodo pač imeli 2 doma ni bilo težav. Verjetno bodo te prišle kasneje, ko bodo dojeli, da oči in mami nikamor ne gresta več skupaj z njimi, da en sam starš zelo težko ugodi vsem trem otrokom hkrati pri igranju, pozornostih, pri pomoči…
V tem času sem ugotovil, da je ženi enostavno zmanjkalo izzivov. Kljub temu, da ob delu še študira (sam sem potrdil njeno željo po izobraževanju in prevzel varstvo otrok nase med študijem), ji to ni bil dovolj velik izziv. Zaželela si je svobodno življenje, brez vezave na partnerja, čeprav ji te svobode nikoli nisem preveč omejeval.
Na koncu sem celo ugotovil, da se je na razhod pripravljala kar pol leta predno mi je to povedala. Zato tudi v primeru najinih težav ni bila zainteresirana za rešitev le-teh. Računala je celo, da naj bi zaradi težav meni prekipelo in bi sam zahteval konec. Pa mi tudi na misel nikoli ni prišlo. Kako gre že zaobljuba? V dobrem in slabem. Ja, tudi v slabem sem bil pripravljen ostati z njo in nikoli nisem pomislil na ločitev.
Na žalost sem bil že v naprej izgubljen boj. Vsi moji poskusi za rešitev so bili torej že vnaprej obsojeni na propad.
Sam imam zadnje čase čustvena nihanja. Vsakič ko pomislim, česa več ne bo, kaj sva (smo) skupaj počeli, za kaj bomo vsi prikrajšani, me stisne. Ko sem na tleh se ob taki misli zjokam. Moral bom zaživeti življenje, na katerega se nisem pripravljal, si ga nisem želel. Življenje brez sopotnice, ki bi mi stala ob strani in mi pomagala, ko bi to potreboval. Brez skupnih dopustov, praznikov. Brez razbremenitve pri zahtevah, željah in potrebah mojih otrok. Ja, življenje sem mi je in se še bo čisto spremenilo.
Na koncu še enkrat hvala ljudem, ki so mi in mi še pomagajo pri prebroditvi tega obdobja. Vsem, ki so mi pomagali z nasveti, me podpirali in vzpodbijali, me poslušali. Že z vso to pomočjo mi je težko, brez te pa si enostavno ne predstavljam, kaj bi se zgodilo z mano.
Lp, Mitja