Pred 7 leti…
Pozdravljeni,
da, pred sedmimi leti je bil prav točno tak lep sončen jesenski dan, kot danes…Toda jaz nisem videla tega sonca takrat…po 10-dnevnem ležanju na oddelku za pataloško nosečnost potem, ko mi je v 32 tednu odtekla voda, sem postopala po hodnikih, kamor so me odpeljali, da mi bodo sprožili porod. Da voda mi je odtekla in toliko časa sem ležala na oddelku. Tistega dne, 16.okt.2000 pa sem se zbudila rahlo vročična in grlo me je bolelo. Odredili so, da je treba porod sprožiti in prav so postopali. Le na žalost ni bila dobra komunikacija med zaposlenimi, ki so delali v zgornjih prostorih porodnišnice in spodnjimi, kjer so porodne sobe. Iz oddelka so me odpeljali na vozičku, potem pa ni nihče več dal prav velikega poudarka name in na moje stanje…deležna sem bila klistirja, sploh ne vem, kako sem to prenesla, saj sem zaradi povišane temperature komaj še stala na nogah, kaj šele prenašati take obremenitve na telesu…ko sem našla pot iz wc-jev, pa sem družno sedela z ostalimi ženskami, ki so prišle od doma s popadki in čakale, da jih pokličejo v porodne sobe…
Po nekaj urah sem tudi jaz bila poklicana in ulegla sem se na posteljo in zraven gledala tisto majhno posteljico…preveč sem bila bolna že (pa nihče ni tega opazil), da bi me prevzemal strah ali radost…enostavno sem samo živela in čakala, kaj bo. Imela sem 25 let in prvič sem bila noseča in pred porodom. Partnerja ni bilo, je bil še v službi.
Nekajkrat sem ga klicala, pa nisem znala povedat, kaj se dogaja in kdaj naj bi se začelo kaj bolj resno. Poklicala sem tudi sestro po telefonu in rekla mi je, naj se držim…
No neka sestra je kar nekajkrat šla mimo mene, pa je končno le opazila, da se tresem. Najprej se je še šalila, da zadnje čase polno žensk pride rodit z povišano temperaturo zaradi kakšne viroze…
Vendar je postala bleda, ko je videla siutacijo in potem tudi srčka ni mogla najti.
Uf, koliko zdravnikov kar naenkrat okoli mene, kot da bi se vse dogajalo v nekem drugem svetu, jaz sem bila tam samo objekt, ki so ga mučili, zbadali…in hitro odpeljali v operacijsko dvorano.
V temo sem padla še preden sem utegnila pomisliti karkoli…
Izgubila sem veliko krvi, imela sem hudo infekcijo maternice in moj
Luka je po 8 urah preminil.
To sem izvedela, ko sem v bolečinah ležala na intenzivnem oddelku, kjer so bile ostale mamice z obiski in dojenčki na prsih.
Glede na vse trpljenje, ki sem ga mogla prestati, je bilo to zame celo neko olajšanje. Kajti kmalu, ko sem se zbudila iz narkoze, mi je res ena zelo prijazna mlada sestra povedala, da je bil moj deček dolgo brez kisika…in tako sem čisto otopela ležala, dokler mi niso prišli povedat, da je moj otrok umrčkal…
Ah ko sem to pisala, sem videla, kako je po tolikih letih še vse živo.
Vsaka podrobnost, vsaka beseda…
In žal mi je, ker takrat ni bilo tam nekoga, ki bi mi dopovedal, da naj vendar popestujem mojega dečka, ki je bil 8 mesecev del mene…
Ne, s fantom sva se odločila za skupni pokop in nikoli ga nisem videla…
Vem samo, da je bil cel “dec” in da je imel čisto črne lase. Po očku.
Očka ga je namreč videl po rojstvu, takrat je mislil, da je vse v redu, vsaj tako so mu rekli in on ves srečen poklicat cel bataljon prijateljev, da je zvečer zabava na ta račun.
Tako ja…zabave ni bilo, je bil pa križev pot in pekel naslednje leto, pa potem še naslednje leto, ko fanta že ni bilo več ob meni…
Sedaj po sedmih letih sem sama, brez otrok. Vmes sem doživela še eno
lepo romantično zvezo, v kateri se je spet porajalo novo življenje v meni,
a je odmrl…v 6 tednu, ugotovili pa so v devetem…
Vsi so mi govorili, saj to ni nič takega, saj to se velikokrat zgodi…a meni so se tako spet obudili spomini na prvo izgubo, da sem tudi odmrtje ploda preživela zelo težko…
Toliko let je minilo, rada vidim majhne štručke, majhne zvedave glavice…toliko mojih prijateljic v zadnjem času ima otroke…a vesela sem zanje, hodim na obiske, nosim prisrčna mala darilca…
In oblekice, ki sem jih nakupila za mojega Lukca, niso ostale zapakirane v škatli. Odločila sem se, da naj stvari gredo v promet, naj krožijo…sedaj jih nosi moj mali nečakec.
In ne morem pomagati, ob tem me vseeno še velikokrat zelo stisne pri srčku.
Lep pozdrav in srečno vsem!
Draga Sabina s tabo sem v mislih,želim ti,da bi ti v življenju sijalo še veliko sončnih dni,resnično sončnih,ki jih ne bo zakrival temen oblak.Vedno pa so trenutki,ko se spominjamo naših sončkov,vse mamice,ki so nam dojenčki legli v temen prezgodnji grobek vsak trenutek mislimo nanje,vsak trenutek so nami ne glede na to kaj počnemo.Pošiljam ti topel objem