Spostovani doktor!

Spet se javljam.

Moja zgodba ostaja enaka. Prebolevam. Puscam casu cas. Zaposlujem si misli, telo in duha. Skratka, sem zelo delovna tudi na sluzbenem podrocju in vcasih ne vem, kje se me drzi glava.
Vendar pa kljub temu, da nimam casa za razmisljanje in vcasih komaj kaj pojem, ko utegnem, se moje misli vracajo k mojemu bivsemu fantu.
Ko zacnem razmisljati o njem, se prisilim in vse te misli nekam potisnem in zacnem razmisljati o drugih stvari, malo se podruzim in mi je takoj bolje.
Hkrati srecujem ljudi, ki naju poznajo oba. Pripovedujejo mi njem, o tem, kje so ga videli, s punco… Baje ima novo punco, ki je vstopila v njegovo zivljenje, takoj ko sem izstopila jaz. To je samo potrdilo moje domneve, da si zeli stran, zaradi nekoga drugega. To me tako presneto boli. Ne zelim ga videti, slisati, kaj se dogaja z njim. Boli! Zelim, da neha obstajati. No, ne tako dobesedno.

Ne maram neprestano poslusati, kje je bil viden, kaj je pocel, s kom je bil. Ceprav globoko v sebi…si nekako to vendarle zelim, vendar zopet ne, ker vem, da stvari ne bodo prijetne za moje srce in usesa.

Pomagajte!

Zala

Spoštovana Zala,
spadate med tisto vrsto ljudi,ki ima čustven spomin bistveno intenzivnejši kot ostali,ljudje.Podoba vašega bivšega v vaših spominih nikoli ne bo popolnoma zbledela, lahko jo bole prekrila kakšna nova.Tudi to boste še dočakali.

Draga Zala,

zakaj se vendar družiš z ljudmi, ki ti ( zakaj le?) pripovedujejo o tvojem bivšem in njegovi novi ljubezni? Tega gotovo ne počnejo zato, da bi ti olajšali prebolevanje. Jaz se na tvojem mestu s temi ljudmi absolutno ne bi več družila oz. bi jim jasno povedala, da ne želiš, da ti pripovedujejo o njem, ker si to poglavje zaključila. Takšno sipanje soli na svežo rano ni ravno odlika dobrih prijateljev, niti znancev.
Poskusi se izvleči iz more na ta način, da si predstavljaj sebe in njega hipotetično čez deset let, ko bi ti ostala sama, ne tako kot zdaj, z vsemi odprtimi opcijami za novo srečo z nekom drugim, ampak z enim ali dvema otrokoma! Primerjaj, kar dobro si jo odnesla.

Vso srečo ti želim z nekom, ki te bo bolj vreden.

Manja

Zala! Če ti bo kaj v pomoč.

Skupaj sva bila tri leta in pol, skupaj živela skoraj dve leti, sicer mlada, zaposlena, študenta, sva se imela rada in sva uživala skupaj 100 na uro. Nekateri so nama zavidali, ker da sva imela vse, čeprav sem sama v sebi vedela, da je ta vse 99% mojega truda in 1% njegovega, ampak vseeno bilo je najino. In potem? Potem je kar naenkrat spoznal, da ni več zaljubljen vame in da ima raje njo. Kar tako na lepem, brez razloga in razloga tudi še do danes nima in ga jaz po nekem času tudi nisem več iskala. Bila sem jezna nanjo, ker se mu je vrgla v objem in po hitrem postopku dala noge narazen in ga pridobila, in bila sem jezna nanj, ker da se ji je pustil zaradi razprtih nog. In ni mi bilo jasno kako je lahko mene ljubil en teden in potem naslednji kar ne več. Vedela sem že davno pred koncem, da morava iti narazen, da ne moreva ostati skupaj, ker bilo je prelepo zanj, da bi to lahko res sprejel in vedela sem, da se preveč trudim in da potrebujem sebi enakega, ki mi bo vračal kar dajem in obratno. In bilo je hudo, zelo mi je bilo hudo, saj se ostala sama, potrebno je bilo vse prepoloviti, razdreti in začeti znova, medtem ko se je on samo preselil v drugo naročje. Smola zanj, ampak če misli, da si to zasluži, potem naj bo tako kot on to želi. Je njegovo življenje. In še bolj me je bolelo, ker sem se zavedala, da sem uspešnejša kot on, da uživam zadeve bolj kot on in da se imam pogostokrat bolje kot on, in sem mu vse to želela dati, on pa tega ni sprejemal. Potreboval je njo, ki ni boljša od njega in ki ji lahko dominira, usmerja in je on glavni. Uredu, se zgodi. Ampak živimo naprej.:)

In sedaj? Bilo je hudo teden, dva tedna, potem pa je sledil pogovor, ki je bolj kot dal nasvete, pripomogel k temu, da sem se ozrla vase in pogledala kaj želim jaz, kako se počutim in potem sem začela pri sebi. Potrebnih je bilo nekaj krepkih odločitev in življenje je steklo naprej z vso svetlobno hitrostjo, kolikor je prej teklo počasi, saj sem se marsičemu odrekla. Tudi jaz sem slišala o njemu veliko in o njej, in kaj počne, kje je, ipd, vse lepe zadeve, ki so mi žrle srce in me trgale narazen. Potem, pa sem se odločila, da nič več. Kar ima, naj ima, privoščim mu in sem srečna zase, da lahko končno delam, kar želim, brez, da bi se hkrati obremejevala kako bo pa to druga polovica sprejela.

In sedaj, po nekaj mesecih, se življenje vrača počasi v normalno hitrost, z vsem kar sem si vedno želela in kaj si želim. Ljubezni nisem iskala, saj sem bila sama sebi dovolj. In ko je človek srečen, vesel, pozitiven, potem pride vse. In je prišel tudi on. Nisem ga želela, kar sem mu tudi povedala, saj sem želela biti sama, početi vse kar si želim in ne zopet biti last nekoga in poslušati želje druge polovice. In je rekel, da naj počnem kar me je volja, naj poleg tega le ljubim njega, ki me ljubi. In sva si sedaj drug drugemu druga polovica. Brez zlate kletke, kot prej. Svobodna in vendar zvesta drug drugemu, podpirava drug drugega, bistriva misli in uživava 100 na uro. Zavedava se, da je vsak dovolj sam sebi, da si bogativa življenje, da se imava rada, da se ljubiva, da se privlačiva bolj kot dva magneta in se ob tem zavedava, da nama distanca, ki jo imava, pripomore k večji bistrosti in zbranosti, ko sva skupaj.

Preprosto sprosti se, ljubi sebe, poglej vase kaj želiš in predvsem sebe postavi n prvo mesto in bo svet super.:) In nasmehni se, ker morda te pa prav zdajle nekdo opazuje:)

Obstaja lepa knjigica z naslovom “Ljubezen je pogum”, priporočam:)

tudi jaz tako mislim. verjamem, da se boš nekega lepega dne zaletela v neznanca, ki ti bo popolnoma zmešal glavo in bo ostal bivši fant le še spomin, ob katerem se boš nasmehnila in ne boš čutila nobene bolečine, žalosti ali jeze več.

do takrat pa ti ostaja samozaposlovanje, tak kot si napisala, in pa prijatelji, ki verjetno preženejo kakšen temen trenutek. srečno!

Moj nasvet je: popolnoma prekiniti z bivšim. To pomeni, da vsem skupnim znancem poveste, da vas informacije o bivšem ne zanimajo! Zato se o njem ne boste pogovarjali in ne poslušali novic o njem. Tako bo čas zacelil rane – če se boste posvetili novim dejavnostim in ciljem in se ne boste po tihem vračali v tuhtanja in obujanja – preživetih – spominov.

Srečno!

Najlepsa hvala! Zdaj pa bo knjigico in s svetlobno hitrostjo naprej.:)

Vem da je to zelo, zelo težko…Moj bivši mi je sam povedal, ko sva bila še skupaj, da je zaljubljen v drugo, neko dobro znanko…To tako boli, da ni za povedati, sploh če jo vsak dan srečuješ…Par mesecev je trajalo, da se nisem začela jokati, ko sem jo zagledala, potem pa se ti začne fučkati…Dobro pa je zate, da malo prekineš s starimi znanci, da malo predelaš svoja čustva, da si oddahneš od ljudi,od njega in spominov nanj. Kajti ni hujšega, kot je to, da poslušaš kje je bil, da ima sedaj več časa zanjo kot zate…Če pa se že videvaš s tistimi ljudmi, jim razloži, da naj ti ne omenjajo njega. Šele tako se boš lahko začela počasi- rabila boš kar nakaj časa, pobirati in zaživeti na novo. Ampak ti svetujem, da se druži več s svojimi prijatelji ali pa tistimi s katerimi si se nekoč, pa sedaj ko si bila z njim nisi imela časa zanje…Zamenjaj malo družbo, pa boš kar zacvetela, boš videla…