Lep pozdrav!

Pred kratkim sem se razsla s fantom, s katerim sem imela eno leto in pol trajajoco zvezo. Dogajalo se je, da je bilo med nama le redko tako, kot bi moralo biti. Zvezo sva veckrat prekinila in se vedno znova vracala drug k drugemu. Bila sva si predvsem telesno privlacna in le stezka sva se uprla drug drugemu ter vedno znova skocila v posteljo. Potem sva se znova navezala drug na drugega in najino razmerje nadaljevala, dokler on zopet ni zacutil, da si jaz zelim vec kot on. Srcno sem ga imela rada in mu vedno znova dajala svoje srce. Zagotovo si upam trditi, da je tako cutil tudi on, vendar se je vedno znova umikal.

Pred priblizno petimi meseci se je najina “zveza” tako ponovno zacela in tokrat je slo vse v pravi smeri. Imela sva se lepo, celo pogovarjala sva se, kaj cutiva in kako lepo nama je skupaj. Skupaj sva nacrtovala nekaj dni v pocitnicah, obiske starsev, ipd. Vsekakor je spolnost vedno ostajala na prvem mestu.

Potem pa se je moj fant nepricakovano ohladil in razmerje, ki je bilo enkrat za spremembo res vedno boljse in ljubece, koncala v piclih dveh urah.

Bilo mi je zelo hudo, ker sem globoko v sebi zacutila, da je zdaj res konec.

In tukaj se zacne moja tezava…

Nekako sem se prebila skozi prve dni prebolevanja, prebrala dobro knjigo in se veliko druzila s prijatelji. Trdno odlocena, da moram tokrat res naprej mi je nekako uspevalo. Sedaj je od najinega konca zveze minilo nekaj tednov in z mislimi se ponovno vracam k njemu. Vmes sva se se enkrat videla, poslala nekaj sporocil. To pa je bilo tudi. Hladno in precej morece.
Trudim se, da bi ga prebolela in sla naprej. Veliko hodim v druzbo, bila sem tudi na krajsih pocitnicah, kjer bi morebiti lahko opazila tudi kaksnega drugega fanta, ki mi bi osvojila srce. vendar mene preprosti nihce ne zanima, nihce mi ni vsec. Na koncu se z mislimi vedno vracam k mojemu bivsemu fantu in primerjam vse, ki jih srecam z njim.
Koncala sem ze nekaj bolecih razmerij, vendar tokrat mi je tezje. Stara sem 25 let, vedno bolj zahtevna in ne morem se zadovoljiti s vsakim. Najprej me mora nekdo privlaciti telesno, potem me mora obogatiti s pogledom v njegovo duso. Vendar meni nihce ni vsec.

Ne vem vec kaj naj naredim. Kamorkoli grem in bi ga lahko srecala, se oziram okoli sebe, ce ga bom ugledala kje v mnozici in ulovila njegov nasmeh. Vendar njega ni in meni je zelo hudo.

Prosim za kaksen nasvet, ki mi bo pomagal naprej

Hvala!

Zala

Spoštovana Zala,
ravnate povsem kakor je treba,le časa ne morete pospešiti.Le tako naprej!

Pozdravljena!

Cisto na kratko ti bom odgovorila…sicer ti je ze to med vrsticami omenil dr. Rejec………mislim na čas………ja , vse se bo rešilo, samo čas je potreben in kot pribito drzi ta rek da: ČAS CELI VSE RANE!!!!!……….boš videla, po določenem času se ne boš niti več spomnila nanj………kolik je pa ta čas pa ti ne vem povedati….odvisno kako si se navezala nanj……….mogoce par mesecev, mogoce leto dni…ne vem….upam pa da cimprej, ker vidim, da res trpis……….cimvec se druži s prijatelji, pojdi ven, ne zapiraj se med štiri stene……….
Veliko srece, saj bo……Ivana

Hvala za spodbudne besede! Mislim, da mi gre ne bolje. Casu cas, kajne?:)

Zala!
Kakor da bi brala svoje misli nekaj let nazaj. Tudi sama sem se takrat zaljubila tako močno, s telesom in dušo. Takrat sem videla kaj pomeni biti zaljubljen…Resno! Tako močna čustva…Ne pravijo zaman, da se resnično v življenju lahko zaljubiš le enkrat. Pa ni trajalo dolgo. Veš, če se sedaj obrnem nazaj se ne spomnim ničesar razen njega.
Še danes po 5 letih, ko ga srečam mi naraste “pritisk na 200”. Pa nisem več zaljubljena vanj. Zdi se mi, da se le spomnim vseh tistih dni. Takrat sem bila stara 25 let, a počutila sem se kot ravno dozorela najstnica.
Težko pišem o tem, saj je bila zadeva res boleča. Rečem ti lahko le: ne oziraj se nazaj, ne išči ga…(vem, da ni tako lahko). Prišel bo pravi, boš videla, tak ki te je RES VREDEN.
Sanja

Lažje je reči, kot storiti, pa vendar; čas celi vse rane…

Prav gotovo pridejo trenutki, ko je bolecina neznosna in spomini privrejo na povrsje. Takrat najbolj boli. Vcasih pa kar gre, malo pozabim. Nekajkrat sem ze bila zaljubljena in vsekakor je konec bil bolec. Se huje je sedaj, ko sem mislila, da je to fant, s katerim bodo stvari tekle, tako kot morajo. Pa ze ni bil pravi.

Naslednji bo gotovo. 😉

Hvala za spodbudo!

Čutim s tabo, ker sem sama še pre kratkim bila v popolnoma isti situaciji… leto in pol… naenkrat konec… trpela sem pet mesecev, noč in dan, nikogar opazila, nikogar želela spozanti. Vse skupaj je preveč bolelo.

Verjemi, da se boš eno jutro zbudila in bobolelo manj, naslednje še manj in neko jutro bo le še bled spomin. Upam le, da ti je prizanešeno s tem, da se morda srečujeta. Da sta ločena, da nimata kontaktov, ker to le poglablja bolečino in rano.

Držim pesti za tebe.

Enkrat, ko se pa bos zbudila, pa ti bo popolnoma vseeno. 🙂 Pa veliko lepih dni ti zelim Zala!

Lp, malecka

“čas celi rane” – to itak že vsi vemo pa je že malo “zlajnano”
Boš pač trpela nekaj časa.
Jaz osebno bi se šel ukvarjat z napornim športom.
Ko si zvečer precej utrujen, potem malo tehtaš, katera bolečina je večja.
Sicer malo samouničevalno, pomaga pa!
Ideja pač.

Zahvaljujem se vam za vse vase spodbudne besede in dogovore. Prav gotovo cas celi vse rane, vendar vcasih ni enostavno. Pridejo trenutki, ko bi si najraje iztrgala srce in zajokala na ves glas. Vcasih to storim, vcasih se prisilim in zacnem razmisljati o popolnoma drugih stvareh, si zapolnim misli, telo in duha. Pa se mi potem mogoce zazdi, da zelim zatreti bolecino v kali in jo potolci. Mogoce se pa nekega lepega dne spet zbudi….

Ne vem…

Trenutno sem ok, vendar me je strah vsakega naslednjega trenutka, ko ne vem, kako se bom spet pocutila.

Hvala vsem!

Skupaj sva bila tri leta in pol, skupaj živela skoraj dve leti, sicer mlada, zaposlena, študenta, sva se imela rada in sva uživala skupaj 100 na uro. Nekateri so nama zavidali, ker da sva imela vse, čeprav sem sama v sebi vedela, da je ta vse 99% mojega truda in 1% njegovega, ampak vseeno bilo je najino. In potem? Potem je kar naenkrat spoznal, da ni več zaljubljen vame in da ima raje njo. Kar tako na lepem, brez razloga in razloga tudi še do danes nima in ga po nekem času tudi nisem več iskala. Vedela sem že davno pred koncem, da morava iti narazen, da ne moreva ostati skupaj, ker bilo je prelepo zanj, da bi to lahko res sprejel in vedela sem, da se preveč trudim in da potrebujem sebi enakega, ki mi bo vračal kar dajem in obratno. In bilo je hudo, zelo mi je bilo hudo, saj se ostala sama, potrebno je bilo vse prepoloviti, razdreti in začeti znova, medtem ko se je on samo preselil v drugo naročje. Smola zanj, ampak če misli, da si to zasluži, potem naj bo tako kot on to želi. Je njegovo življenje.
In sedaj? Bilo je hudo teden, dva tedna, potem pa je sledil pogovor, ki je bolj kot dal nasvete, pripomogel k temu, da sem se ozrla vase in pogledala kaj želim jaz, kako se počutim in potem sem začela pri sebi. Potrebnih je bilo nekaj krepkih odločitev in življenje je steklo naprej z vso svetlobno hitrostjo, kolikor je prej teklo počasi, saj sem se marsičemu odrekla. In sedaj, po nekaj mesecih, se življenje vrača počasi v normalno hitrost, z vsem kar sem si vedno želela in kaj si želim. Ljubezni nisem iskala, saj sem bila sama sebi dovolj. In ko je človek srečen, vesel, pozitiven, potem pride vse. In je prišel tudi on. Nisem ga želela, kar sem mu tudi povedala, saj sem želela biti sama, početi vse kar si želim in ne zopet biti last nekoga in poslušati želje druge polovice. In je rekel, da naj počnem kar me je volja, naj poleg tega le ljubim njega, ki me ljubi. In sva si sedaj drug drugemu druga polovica. Brez zlate kletke, kot prej. Svobodna in vendar zvesta drug drugemu, podpirava drug drugega, bistriva misli in uživava 100 na uro. Zavedava se, da je vsak dovolj sam sebi, da si bogativa življenje, da se imava rada, da se ljubiva, da se privlačiva bolj kot dva magneta in se ob tem zavedava, da nama distanca, ki jo imava, pripomore k večji bistrosti in zbranosti, ko sva skupaj.
Preprosto sprosti se, ljubi sebe, poglej vase kaj želiš in predvsem sebe postavi n prvo mesto in bo svet super.:)
Obstaja lepa knjigica z naslovom “Ljubezen je pogum”, priporočam:)