Pozdravljeni, spremljam ta forum in razmišljam o temam.
Če prav razumem, je zdravo vsa čustva prečutiti. Tisti ki imamo raznorazne
čustvene/psihične težave, smo polni starih, neprečutenih čustev, ki prihajajo na plan.

Zanima me, kako v prepletu vsakdanjih, različnih čustev prepoznati sprotna čustva, vezana na dani trenutek in kako prepoznati “stara” čustva, vezana na otroštvo in preteklost.

Hvala.

Enejka

Najprej hvala za tole zanimivo vprašanje. Je zelo kratko, odgovor pa bi bil vseeno zelo dolg, če bi želel vse odgovoriti in pojasniti. Bom poskusil na kratko, čim bolj konkretno in enostavno.

Težav nimamo zaradi čutenj, ampak zato ker z njimi ne znamo upravljati. Na to, kar čutimo, nimamo kaj dosti vpliva. Vsako čutenje (žalost, strah, jeza, sram, veselje,…) nam namreč nekaj sporoča. Preko čutenj dobivamo sporočila, lahko celo napišem informacije, ki so včasih kar navodila. Jeza nam npr. sporoča, da se nam dogaja neka krivica in nam hkrati da energijo, da se tej krivici upremo in se postavimo zase. Če se ne zavedamo te jeze, jo ignoriramo ali potlačimo, se hkrati s tem odrečemo energiji in dovolimo drugim, da odločajo o nas. Problem torej niso čustva sama po sebi, ampak to, da ne znamo z njimi upravljati. Bolj strokovno temu rečemo, da jih ne znamo učinkovito regulirati. V vsakdanjem življenju se to kaže običajno tako, da na določeno situacijo, ki sproži (močno) čustvo, odreagiramo kot avtomati. Dejansko smo res zelo blizu tega. Na določen način smo sprogramirani in se potem tudi tako odzovemo, še preden uspemo razmisliti, ali je naš odziv res ustrezen. Lep primer je recimo, ko otroku pade na tla kozarec za 1 EUR, njegovi starši pa odreagirajo kot da se podira hiša. Zakaj? Zato ker sta se starša take reakcije naučila v svojem otroštvu od svojih staršev. Starša tako, namesto da bi začutila že tako močno prestrašenega otroka in ga objela ter pomirila, nanj vpijeta, se razburjata – zaradi škode v višini 1 eura. Je otrok res naredil tak zločin? Je bila reakcija staršev sorazmerna? Vsekakor ne! Sta starša tako odreagirala namerno? Seveda ne, tako sta naučena. Ampak če stvari počnemo tako, kot smo naučeni (sprogramirani), čeprav so naše reakcije očitno napačne, nesorazmerne,.., potem smo dejansko kot avtomati. Prej opisan primer lahko zelo enostavno prenesemo tudi na odnos med partnerjema. Tudi v partnerskih odnosih se dostikrat obnašamo kot avtomati.

Dobra novica je, da so naši možgani narejeni tako, da imajo možnost samopreprogramiranja. Žal pa to ne gre tako enostavno, da bi v roke vzeli priročnik in se naučili programiranja in potem kar spreminjali svoje programe. Očitno vse skupaj v naših možganih deluje na tak način, da lahko določen ČUSTVENO ZAHTEVEN program spremenimo samo, če se spet znajdemo v zelo podobni ČUSTVENO TEŽKI situaciji, v kateri smo bili, ko se je v nas zapisal napačen program. Ko smo v podobni težki situaciji in se uspemo za trenutek ustaviti in TOKRAT ODREAGIRATI DRUGAČE, ustvarimo možnost, da se ta program v nas spremeni. V tem tudi tiči skrivnost, zakaj npr. partnerja prav silita drug drugega v situacije, ki so za njiju najbolj boleče. Gre namreč za ČUSTVENO zelo podobne situacije, kot sta jih doživljala ob starših. Hčerka se npr. ob nasilnem očetu ni mogla postaviti zase in se zaščititi, ampak mu je bila prepuščena na milost in nemilost. S tem programom (»Nasilju se ne moreš upreti, treba je samo potrpeti«) bo ta hčerka odrasla v žensko, ki bo mislila povsem enako. Po vsej verjetnosti bo dobila partnerja nasilneža, zato da bi ob njem končno začutila tisti del sebe, ki se mu je ob nasilnem očetu dobesedno odrekla. Ta njen del je ravno tisti, ki bi ji omogočal stik z jezo in z energijo, da bi se postavila zase. Verjetno se bere malo kruto, ampak strokovnjaki že nekaj časa večinoma verjamejo, da zadeve delujejo na približno tak način.

Vse kar čutimo, čutimo zdaj. Vsa čutenja so TUKAJ in ZDAJ in so UPRAVIČENA. Zaradi (slabih) izkušenj iz preteklosti so ta naša čustva samo velikokrat močno PRETIRANA (nesorazmerna). Žena npr. oporeka na malo problematičen način možu v javnosti, ta pa se na to odzove z besom, ki se samo deloma napaja iz jeze, ki jo čuti do žene, zraven pa se prilepi še jeza na tiste (običajno starše), ki so mu podobno počeli ves čas. Na njih (starše) se takrat ni mogel jeziti, tako pa zdaj njegova žena »kasira«. še to jezo. »Prepoznati stara čustva«, kot ste napisali, nam torej ne bo kaj dosti pomagalo, tudi če bi to zmogli. »Pomaga« pa, če se GLOBOKO IN INTENZIVNO spomnimo situacije iz otroštva, iz katere se napaja ta nesorazmernost. Običajno se s tem ta nesorazmernost umiri, čustva niso več tako silovita in zato bolj obvladljiva. Pri tem ni dovolj le »razumski« spomin, ampak se moramo spomniti »čustveno«. Kar z drugimi besedami pomeni, da moramo to, ponavadi bridko izkušnjo, podoživeti. Tega pa seveda noben ne počne prav rad, zato »preprogramiranje« ni ravno enostavna zadeva.

Prava smer torej ni delitev čustev na »stara« in »nova«, ampak učenje upravljanja z njimi. Kaj to pomeni? Najprej čutenje sploh zaznati. Šele če nam to uspe, dobimo sporočilo/navodilo, ki nam ga to čustvo sporoča. Primer: ogromno moških, ki so bili vzgojeni v duhu, da se »strah za moške ne spodobi«, sploh ne čuti strahu. Kar seveda ne pomeni, da jih ni strah, ampak tega enostavno ne vedo. Namesto tega mislijo (čutijo?), da so jezni in se seveda tako tudi obnašajo. In s tem v strah spravljajo druge. Ker sami niso sposobni poskrbeti za svoj strah, strašijo svoje žene in otroke, pa naj se oni zdaj ukvarjajo z njim.

Šele, če smo čutenje zaznali in ga pravilno prepoznali (»Aha, jezen sem!«), potem imamo možnost, da se na to pravilno odzovemo. »Pravilno« tukaj pomeni na način, da so posledice našega odziva take, kot si jih želimo. Če niso, potem je na nas, da ta odziv spremenimo. Vendar pa moramo za to mi upravljati čutenja, ne pa da ona nas. Skratka, da se nehamo odzivati kot avtomati.

Če res zelo poenostavljeno povzamem, imamo tri osnovne naloge:
– z zavedanjem in podoživljanjem situacij, ki napajajo pretiranost čustvovanja, to pretiranost zmanjševati
– se »učiti« zazanavati naša čustvena stanja in jih pravilno »dešifrirati«,
– z zavestnim premislekom in izbiro odzivanja na težka čustvena stanja spoznati, da so naša čustva obvladljiva in se naučiti nanja odreagirati na način, ki ima za nas želene posledice.

Upam, da sem uspel odgovoriti in da je napisano vsaj malo razumljivo. Z veseljem pa bom odgovoril na morebitna dodatna vprašanja na to temo.

Lep pozdrav!

G. Izidor,

Moram priznati, da ste tole izvrstno razložili. Sama sem mnenja, da je naše doživljanje nečesa in reakcija vedno posledica nečesa kar smo se naučili kot otroci in do tega sem prišla pred parimi leti, na obisku Imago terapevta. Tam so se mi stvari zelo razjasnile in pravzaprav sem šele takrat dobro spoznala sebe. Žal ali na srečo, pa me je to peljalo v razdor zakona, saj sem dozorela.

Današnji partner se temu smeji in ne misli, da bi bilo kdaj dobro obiskati “tretjo” osebo, sploh kadar zapadeva v spor, ki ga ne znava rešit in nikamor ne prideva…..sem mu pa dala za prebrati tale vaš odgovor in pričakujem kakšno razširjeno debato na to temo pri nas doma:))

Moje mnenje je seveda vedno, da se človek lahko spremeni, kar vi opisujete kot zavestno zaznavanje čutenj in s tem posledice….velika večina ljudi pa tega ne priznava in so nekako “trdi” za te, po njihovem nesmiselne psihoanalize.

Morda kakšen nasvet kako na pravi način mojemu partnerju razložiti, da so določene stvari resnično lahko obvladljive na drugačen, bolj primeren čustven odziv. Oba imava otroke in že pri vzgoji so vidne razlike kako se en ali drug do svojih otrok (niso skupni) obnašava…jaz bi rada vzgojila čustveno stabilnega, odprtega otroka, on pa nekako temu ne daje prednosti pri svojem otroku .

Hvala

quote:

Re: Ali prav razumem?
Napisal: lorika25
Datum: 08.06.2008 01:54

Pozdravljeni, tudi jaz imam nekaj vprašanj…

To mi je jasno, da nepredelane družinske vzorce prenašamo naprej, ampak še vedno ne morem razumeti, zakaj, kot je zapisal tudi g. Gašperlin:

“Privlačni so nam partnerji, s katerimi bomo vedno znova podoživljali to, kar smo doživljali v svoji izvorni družini.”

…torej zakaj si nezavedno izberemo ravno take partnerje, da potem podoživljamo (ponavadi predvsem negativne) odnose v otroštvu? Se tako počutimo domače? Zakaj po navadi pretepene hčere najdejo moža, ki jih pretepa? Ali hčerka alkoholika najde moža, ki je alkoholik?

OK, pri punci, ki nima samozavesti še nekako razumem, da si najde bolj dominantnega partnerja, ampak pretepanje in alkohol??

Pa če pustimo te ekstreme; torej zakaj najdemo podzavestno ravno take partnerje, da podoživljamo (neprijetno) otroštvo? Čeprav je negativno, je pa domače? In kaj se zgodi, če se zavemo tega in poiščemo partnerja, ki je nasprotje našemu otroštvu? Lahko taka veza sploh uspe?

Najlepša hvala za odgovore!

lp”

Spoštovani g. Gašperlin!

Izredno cenim vaše odgovore, ker so zelo razumljivi in konkretni in prav zato sem dodatno vesela vašega zgornjega odgovora na temo “pre-čutiti”, ker ste odlično odgovorili tudi na moje zgoraj citirano vprašanje!

Le na svoje zadnje vprašanje ne morem najti odgovora…

“In kaj se zgodi, če se zavemo tega in poiščemo partnerja, ki je nasprotje našemu otroštvu? Lahko taka veza sploh uspe?”

Vas lahko prosim za pomoč?

Hvala za vaš trud in vsem nam želim še veliko tako dobrih nasvetov!

lp

Ponudil ste prste, zagrabila bom roko 🙂

Hvala za izčrpen odgovor.Ker se prepoznavam v avtomatskih odzivih in bi to rada začela urejat, vas prosim za konkreten nasvet, kako naj bi to izgledalo v mojem primeru.

Prepoznavam kompulzivnost na mnogih področjih, v teh čustvenih ki ste jih nekako osvetlil v odgovoru, tista ki me najbolj mori in ki je ne znam in zmorem zaenkrat kontrolirati kot bi želela je v odnosu do hrane. Tukaj nimam nobenega reda in doživljam krize če mi hrana ni na dosegu roke kadar imam “vrtince”, to so “notranji demoni” ki se oglašajo neštetokrat na dan in ki mi jih velikokrat uspe pomiriti brez akcije(hrane), neštetokrat pa ne.

In priznam, da to kar v teh trenutkih čutim, ne znam opredelit ali strpat v splošno ubesedljena čustva kot so strah, jeza, sram, žalost…mogoče pa je vsakega malo.

Naj dodam da imam brata in sestro ki imata tudi probleme s hrano in da smo vsi trije živeli v družini kjer je en starš pil in celo mladost doživljali ves “balast” ki ga življenje v taki nezdravi družini prinese s seboj.

Pozdravljam vas in naj ob tej priliki dodam, da rada berem vaše odgovore, ker so razumljivi,ravno prav direktni,strokovni, s pravo mero strogosti in resnosti, a hkrati sočutni in tudi s humornih pridahom.

Hvala.

“najina ljubezen”

Bojim se, da ni pravega načina, kako partnerju “razložiti, da so….”. S tem ko mu začnete razlagati, ga že postavite v podrejen položaj, saj on nekaj ne obvlada, ne razume, ni sposoben,… Nič kaj dosti ne pomaga, da vi sploh nimate takih namenov, saj vas bo partner vseeno zelo verjetno tako začutil. Ker če vas ne bi, potem bi bil (čustveno, osebno,…) že tako zrel, da mu tega sploh ne bi bilo treba razlagati. Po drugi strani pa zelo podobno velja tudi za vas: če bi bili tako (čustveno, osebno,…) zreli, sploh ne bi čutili kakšne posebne želje, da bi mu sploh šli razlagat. Ker bi spoštovali, da on vse skupaj vidi drugače in da ima do tega vso pravico, konec koncev pa tudi zelo tehtne razloge. Odraščal je drugače, ima drugačne izkušnje, pa še drugega spola je. Namesto razlaganja in govorjenja v smislu, kaj bi drugi moral, se mi zdi dosti boljši način govoriti o sebi, o tem kar mislimo, čutimo, česa si želimo, kaj je za nas prav, zakaj tako mislimo… Preprosto, umirjeno, brez pritiska, obtoževanja, zahtevanja in pričakovanja – preprosto samo povemo. Če uspemo na ta način, potem je verjetnost, da se bo partner odzval na drugačen način precej večja.

lorika25

Ne iščemo toliko partnerja, ki je imel enako otroštvo, ampak partnerja, ki je podoben našim staršem in je zato »sposoben« skupaj z nami poustvariti podobno vzdušje (čustveno atmosfero). Naj nam bo to vzdušje (alkohol, nasilje, strah,…) še tako zoprno, moreče,…, je na pragu odraslosti edino, kar poznamo. Zato je to tudi edino varno, edino v tem se znajdemo, edino v tem smo doma. Vse ostalo, čeprav za zunanjega opazovalca prijetno, lepo, naklonjeno, mirno,…, je za nas novo in zato nevarno. Če malo spremenim vaše prvo vprašanje in ga napišem: »Kaj se zgodi, če si poiščemo partnerja, ki ni podoben našim staršem in ni živel v podobnem vzdušju?«, potem je odgovor, da se bomo s takim partnerjem verjetno zelo dolgočasili. Ker nas ne bo privlačil, ker smo narejeni tako, da se pač zaljubljamo v partnerje, ki so srkali podobno vzdušje. Ko srečamo takega partnerja nam hormoni podivjajo, saj se počutimo, kot da se že od nekdaj poznamo z njim/njo, da se odlično razumeva,… Ni čudno, saj taka partnerja hitro ustvarita natančno tako vzdušje kot doma, s tem da si v fazi zaljubljenosti poklanjata vse tisto, po čemer sta doma hrepenela in nikoli dobila. Ali lahko veza z »dolgočasnim« partnerjem uspe? Za odgovor na to vprašanje, bi bilo najprej treba določiti, kaj je sploh »uspeh«. To da zdržita skupaj do smrti in se ob tem pogrizeta do kosti ali pa živita povsem drug mimo drugega? Verjetno obstaja kakšen par, ki se mu to dejansko zdi uspeh in sta s tem sem ter tja morda res celo zadovoljna. Če pustimo to vprašanje »uspeha« ob strani, lahko napišem, da je za zadovoljivo intimno zvezo v osnovi le potrebna neka temeljna privlačnost. Ne moremo v partnersko zvezo potegniti z ulice kar prvega moškega/žensko, ki ga srečamo. Ta temeljna privlačnost pomaga, da si partnerja prizadevata za odnos in se vanj vrneta tudi takrat, ko bi drug drugega najraje utopila v žlici vode. Če torej obstaja ta neka temeljna privlačnost, ima načeloma vsak tak odnos možnost. Pred časom sem že pisal o tem, da se par, ki ju skupaj spravi nora zaljubljenost, kaj kmalu začne spopadati s hudimi konflikti. Par, ki pa te začetne zaljubljenost ni imel, pa se kmalu začne spopadati s praznino, odtujenostjo in dolgčasom v zvezi. Kaj je bolje in kaj je lažje: se naučiti gasiti požare ali se naučiti netiti ogenj? Kakor za koga, sam splošnega odgovora na to ne poznam. Čisto po logiki pa je verjetno »najboljša« osnova neka zmerna privlačnost/zaljubljenost, ki jo partnerja potem nadgradita s sodelovanjem in medsebojnim zaupanjem. Ko gre za zaljubljenost, si namreč ne smemo domišljati, da je izbira našega partnerja zavestna. Podzavest je tista, ki to vodi, ker ima svoje cilje in potrebe, za katere rabi točno tega in takega partnerja.

Enejka

Čeprav morda včasih izgleda drugače, se trudim, da ne dajem konkretnih nasvetov. Iz preprostega razloga, ker bi bilo to precej domišljavo. Iz teh nekaj vrstic, ki jih dobim od posameznika, bi bilo zelo neresno zaključevati karkoli, še bolj neresno pa iskati konkretne rešitve in nasvete. Te mora VEDNO najti vsak sam zase, saj je vsak zgodba zase, zato so tudi naše poti povsem različne. Kar je za nekoga »prav«, je za drugega povsem »narobe«. Kar je za nekoga V TEM TRENUTKU prav in koristno, bo lahko že čez nekaj dni povsem narobe in škodljivo. V tem je lepota in hkrati težavnost življenja hkrati. Tudi vam lahko samo na splošno napišem, da s kompulzivnimi početji regulirate neko čustvo oziroma telesno stanje, ki ga doživljate kot zelo neprijetno. Če je to stanje lakota, seveda ni čisto nič narobe, če sežete po hrani. Če pa s konkretnim telesnim stanjem oglaša neko čutenje (npr. bolečina-stiska) in ga umirite s (pre)najedanjem, potem je to zelo slabo in škodljivo reguliranje (upravljanje) tega čustva. Bom navedel samo primer, kako lahko pride do tega. Če so vas npr. starši kot otroka vedno, ko ste bili v neki (psihični) stiski ,začeli posiljevati s hrano, namesto da bi vas začutili, kaj vam v resnici je in vam dali tisto, kar ste v resnici potrebovali (objem, pomiritev, nasmeh, toplino,…), ste se počasi »naučili«, da se stiska premaguje – s hrano. Lahko se vam gnusi tako hrana kot tudi sami sebi, ampak tako ste se naučili in tako ravnate. Po prenajedanju ne boste več čutili stiske, zelo verjetno pa boste čutili sram, morda celo gnus. Ampak tadva bistveno bolje prenesete (regulirate), zato sta za vas precej bolj »sprejemljiva«. Lahko da je pri vas kaj podobnega, možnih pa je še veliko drugih vzrokov – logika pa je zelo podobna. Kaj storiti? Poskušajte naslednjič (za začetek vsaj kdaj), ko vas začne vleči k hladilniku, zdržati vsaj nekaj časa. Vzemite si čas in se opazujte, predvsem svoje telo. Kaj se v njem oglaša, kaj čutite, kaj je tisto, kar vas žene po hrano? Ste res lačni ali pa se oglaša nekaj drugega? Kaj bi to bilo? Zakaj tega ne zmorete zdržati? Kaj bi lahko naredili, da bi to zdržali in se umirili brez hrane? Itd. Kar sem napisal, bo morda izpadlo malo naivno, verjetno tudi je. Kot vsak konkreten nasvet v smislu, ki sem ga prej opisal. Splošen nasvet, ki pa drži in ni čisto nič naiven, pa je, da ta problem lahko rešite samo vi. Če ga ne znate, ne zmorete – potem rabite pomoč od nekoga, ki se na to spozna. To so pa psihoterapevti. Rešitve vašega problema ne boste našli na tem forumu, pa tudi na nobenem drugem ne. Rešitev je v vas, v vaši volji in odločenosti. Če je ne premorete, se jo boste morali naučiti. Sami ali z »učiteljem« – naredite samo to čim prej, ker je škoda vas in vsakega zapravljenega dne, ko niste zadovoljna s sabo.

Lep pozdrav vsem trem