prazna
Počasi mineva že drugi mesec ko mojega zlatega sina ni več med nami, zelo ga pogrešam, vsak dan bolj…. Ne jokam več toliko, še vedno goltam antidepresive in pomirjevala, spim bol malo, postala sem čustveno prazna, živim iz dneva v dan, še vedno ne čutim, ne morem doumeti, da mojega sina ni tako rada bi ga pobožala, ga stisnila k sebi mu povedala, da ga imam neskončno rada. Vsak dan grem na grob mu prižgem svečko, vendar ko stoljim ob grobu ne čutim, ne dojamem, da je to sinov grob – kot, da bi stala ob grobu kakega tujca, moj sin še naprej živi v mojem srcu, ne morem in ne morem si dopovedati, da ga ni več, oh le kako si naj pomagam?????
Žalostna Nenči
Ja Nenči, poznam občutek, ko stojiš tam, kot bi bil ob grobu nekoga drugega. Sčasoma se navadiš – ne na to, da je to njegov grob, ne, ker ne verjamem, da je zares v grobu (kako le, če je z mano?), ampak na to, da je to kraj, kjer si lahko z njim v miru, ne da bi te zmotil telefon ali drugi ljudje, in kjer se lahko tudi zjočeš.
Draga Nenči,
neskončna praznina ostaja in bo ostala, pa vendar so naši dragi z nami in so del nas in bodo to tudi ostali. Nihče nam ne more vzeti tistih najleših trenutkov, ki smo jih delili z njimi, čeprav je težko biti hvaležen zanje, ker te vedno znova grize tisti zakaj. Mesec , pol leta, leto, vse življenje nam bo pritekla solza na lice in bo ostala praznina.
Želim ti le, da ne pozabiš na drugega sina, ki te sedaj še bolj potrebuje in tudi ti njega, čeprav je še premajhen, da bi razumel. Tudi meni je umrla starejša sestra, še preden sem bila rojena in šele sedaj, ko nimam več hčerke razumem določene stvari, ki jih pri mami nisem.
Drži se, Taja
Če želiš mi lahko pustiš mail.
Nenči tukaj te razumemo. Meni teče pravtako drugi mesec brez mame. Čez 9 dni bo 2 meseca. Pogrešam jo tako, kot da le nisem videla že leta in leta. Pogrešali bomo vedno, to vem.
Tako mlada je še bila.
Taja tudi tebi moje sožalje. Kako kruto, da se ti je zgodila enaka stvar kot tvoji mami. Nad nekatere družine se res vse zgrne. Včasih se sprašujem ali bog preiskuša, koliko prenesemo.
Včeraj zvečer sem si neznansko zaželela, da bi odšla k mami. Trenutno ne morem najti nekega smisla v življenju. Najboljše je, ko spim.
Vem kako je nekoga rat imeni ,ga ljubiti in za njega ziveti.Naj ti vsrcu lep spomin ostane,ga neguj in spostuj.Vem,da bolecina je prehuda,vendar bodi mocna in pogubna,zivljenje preboleti.Nedelaj tistega,kaj sin nebi hotel,da delas.”STRAN S TABLETAMI” vem,da ti je hudo,vendar sprejmi moje stavke ,kot pogum za naprej.Tudi jast sem ljubil,vendar sem izgubil.Bolecina nikoli neumre.
S spostovanjem in mojim sožaljem( Marko)
Pozdravljena Nenči
Marko, Ti tudi svetuje, da bodi MOČNA in ne uživaj tablet. Raje si skuhaj kakšen čajček za pomiritev.
Vem, kako se počutiš, ko stojiš ob grobu. Misli nanj, on zagotovo tudi misli nate. Vedi, pravijo, da pokojni trpijo, če se za njimi preveč žaluje. Ampak, mi preko tega ne moremo, vseeno žalujemo, tako je z nami, vse eno žalujemo, ker to se ne more pozabiti.
Danes, pa je še posebno žalosten, deževen dan.
Lepo Te pozdravljam!
PRABABI
Draga Taja,
doma nimam el.pošte, ker pa še nisem v službi ti ne morem poslati službene, ko začnem delati, se ti oglasim.
Če sem prav razumela, si ti izgubila hčerko, koliko pa je bila stara?
Še tri dni in minila bosta dva meseca ko mojega sina ni več telesno pri nas, oh kako ga pogrešam, veš kaj se mi dogaja, sploh ne smem začeti misliti na njega v določenih obdobjih dneva, takoj moram misli preusmeriti na nekaj drugega, dobro, da imam živahnega 5 letnika, ki mi misli preusmerja – drugače imam občutek, da se mi bo zmešaloooooo….
Moram povedati, da malemu sinku posvetim ogromno časa in se z njim igram in pogovarjam – ravno tako kot sem se igrala in pogovarjala z njegovim starejšim bratom, ko je bil toliko star. Otroci so moje največje bogastvo, moram živeti in funkcionirati koliko toliko normalno – saj mi mlajši pokaže in pove, da me potrebuje.
Lahko noč
Nenči
Nenči,
žal mi je za tvoj izgubo. To so hude stvari. Najbrž ni hujšega kot izguba ljubljenega otroka.
Minila sta komaj dva meseca in si še vedno v šoku. Prezgodaj je še, da bi sploh razmišljanja o celjenju te rane, nima smisla in brez pomena je, da ti govorimo, da čas celi rane, ker sedaj si v najtežjem obdobju.
Samo, kot so ti tudi drugi napisali, mislim, da ni pametno, da skušaš bolečini ubežati s tabletami. Ker boš bolečino samo potlačila, ne pa zares zdravila. Moraš se soočiti z njo, z vso agonijo, v celoti. To je tako kot ogenj..žge in boli, ampak iz njega ven prideš nov, prečiščen, močnejši in modrejši.
Bolj boš skušala bolečini pobegniti, bolj se bo vračala in te preganjala. Vse v življenju hoče biti sprejeto, tudi žalost. Vse, kar zavračamo, pošiljamo stran, še bolj trmasto vztraja in se samo še krepi. Tudi bolečina rabi biti sprejeta in razumeta. Mora se integrirati vate, postati del tebe in takrat se bo lahko preobrazila v modrost in razumevanje in šele takrat bo nastopil mir.
Mir v duši in sreča ni vzhičenje nad veselimi dogodki, ki nas radostijo. Seveda so ti trenutki lepi in prav je, da jih je v življenju veliko. Ampak življenje je v vseh barvah in prav vse moramo znati sprejeti. Ponavadi ljudje zamenjujemo srečo z vzhičenostjo. Mislimo, da je biti srečen biti stalno vesel, vznemirjen. To je zelo napačno pojmovanje. Sreča je pravzaprav zelo tiho stanje človeka, zelo spokojno, ko nastopi globoko razumevanje življenja in vseh njegovih obrazov.
Zato nikar ne misli, da nikoli več ne moreš biti srečna. Časi hude bolečine so priložnost, da se zazremo globoko vase. Nič nas pelje globlje vase kot žalost. Veselje je zelo plitko, pravzaprav. Drži nas na površju in iz njega ne potegnemo kaj dosti globljih prepoznanj. Žalost pa nas poglobi vase, nas pusti same s seboj in ti trenutki so lahko zelo lepi, lahko vodijo v raziskovanje nivojev sebe, ki jih prej še nikoli nismo okusili. In iz tega ven sledi integriranost, razumevanje in modrost – in šele to je prava sreča, ki ni le poigravanje na površini, ampak je v sebe sprejela vse, tudi težke trenutke in razume življenje. To ti obogati duha – in šele v tem je resnično zadovoljstvo. Človek je bitje spoznanj, iskanj, raziskovanj in nič ni pomembnejše kot raziskati samega sebe, se spoznati, razumeti. Samo na to se ponavadi le malokdaj spomnemo, čas hude bolečine pa nas v to primora. In takrat lahko tudi najstrašnejša izguba postane blagoslov.
Zdaj imaš priložnost, da se dotakneš nivojev same sebe, ki se jih sicer nikoli ne bi. Praviš, da se čutiš prazno: seveda, ker je odšlo tisto,kar te je najbolj definiralo, določalo. Bila si mati otroku, ki je sedaj odšel. Kdo si zdaj ti? Kje si ti? Kdo sploh si, če nisi mati, če nisi tista, ki deli ljubezen s sinom? Kdo te bo zdaj potreboval, komu boš stala ob strani, s kom boš delila? Del tebe je umrl s sinom.
Ampak moraš vedeti, da tvoja individualnost, tvoj vir, to, iz česar si črpala svojo ljubezen do sina, to, kar si delila, to ti nikoli ne more biti odvzeto.
Vsi odnosi, vsi ljudje, ki jih imamo radi, so tu le zato, da nam pomagajo priti v stik s tem virom sočutja, ljubezni, ki je v nas, z vsem, kar nas dela ljudi. Ponavadi se niti ne zavemo, od kod vse to prihaja, pa bi se morali. Ustvarjamo neke vrste odvisnosti od ljudi okoli nas in mislimo, da so oni razlog, da smo ljubili, da smo delili. To ni res! Delili smo to, kar imamo in drugi človek je le izgovor, lahko čudovit izgovor, a vendarle le izgovor, da se v nas prebudijo vsi ti viri.
Ampak pomembno je, da se tega zavemo, ker življenje nas hoče kot kralje, ne kot berače! Življenje hoče, da vemo, kdo smo! In nič nam tega ne more vzeti, še tako strašna izguba ne. Izguba je boleča, a vedi, da je priložnost, da se obrneš vase in pogledaš, kdo si, od kje je vse to, kar si delila prihajalo. To si ti.
Zato se ne izogibaj tej praznini. Ne usmerjaj se navzven. Praznina je videti praznina, ker si tako vajena istovetenja s tem, kar si imela in sedaj nimaš več. Ampak ti nisi to, s čimer si se istovetila. Ta praznina je lahko zelo polna, zelo globoka, vodi te globlje k sami sebi. Lahko je vir globoke tišine in spokojnosti in to ima lepoto, ki je ta svet vzhičenja in vznemirjenja več ne zna poiskati. Vznemirjenje in sreča sta lepa, a brez globine tišine in notranje modrosti sta prazna in puhla.
Otroka si imela, da si lahko izrazila del sebe, da si lahko delila svoje bogastvo z njim. Zdaj je čas za slovo. V redu, poslovil se je, a to ne pomeni, da si izgubila svoj notranji zaklad. Bila je priložnost, da si svoj notranji vir izrazila navzven, sedaj je čas, da se spet potopiš vanj, da ostaneš notri v njem in se ga naužiješ. Vedno je s tabo. In življenje prinaša trenutke, ko ga izrazimo, delimo in pa tudi trenutke, da se spomnemo, da je tam, da črpamo iz njega. In spoznanje tega je vir prave sreče, ki izhaja iz modrosti.
Nadaljuj svojo pot, z vso hvaležnostjo do bitja, ki je bilo nekaj časa tvoj otrok. Tudi on ima svojo pot, tudi on mora najti svoj vir. V bistvu ga iščemo vsi, a še preradi na to pozabimo. Zato nas življenje včasih opomne, da ne smemo nikoli pozabit nase, kdo smo. In trenutki bolečine in pretresa so priložnosti, da se obrnemo navznot in pogledamo, kdo v resnici sploh smo in da odkrijemo svojo individualnost, notranje bogastvo, ki je neizčrpno. In v tem smo si vsi enaki in v tem si s sinom vedno povezana. On ima enak vir v sebi.
Ne izogibaj se mislim na sina. Pravzaprav naredi ravno obratno. Vsak dan si vzemi čas posebej za to, da se ga spominjaš, kolikor boleče je to. Naj boli, naj bo agonija, moraš skozi to. Usedi se, zapri oči in naj bo sin tvoja meditacija. Ta žalost te bo peljala vse globlje in globlje vase in presenečena boš, kakšne lepote boš odkrila v sebi, ki se jih do zdaj še sploh zavedala nisi in ki bodo vedno s tabo.
In počasi se bo bolečina transformirala v razumevanje in modrost, ta pa v dušni mir in spokojnost, ki bo izhajala iz poznavanja sebe in življenja. In tu je prava sreča. Zdaj imaš priložnost, da jo začenš odkrivat.
Življenje je pustolovščina in vedno hoče, da odkirjemo pravi vir vsega, ki se skriva globoko v nas samih. Pogumno na pot, čeprav se ti na začetku morda tresejo kolena. Počasi bo tvoj korak vedno bolj trden in tvoje srce vedno bolj svobodno in hvaležno. In hvaležna boš sinu za vse izkušnje, ki ti jih je prinesel, vključno z izkušnjo izgube. To je bilo tisto, kar ti je moral dati, da ti pomaga, da se obrneš k sebi. Modrost je tudi izgubo sprejeti kot darilo in kot priložnost, da se zavemo, kdo smo, kaj se skriva v nas.
Veliko miru ti želim.
Draga Nenči,
moje hčerka je ravno dopolnila 21 let in sedaj je že skoraj 8 mesecev ni med nami. Je pa z nami in bo ostala za vedno. Ko sva se zadnji večer pogovarjali, niti slutili nisva, da se zadnjič.
Imam še dve leti mlajšega sina, ki naju z možem drži pokonci in zaradi katerega se moram potruditi, da funkcioniram, kolikor se da normalno.
Drži se, Taja