Jaz ne vem več…ali sem res jaz zahtevna, razvajena ali…želim si da bi mi mož poklonil več pozornosti, se pomnil kdaj na kakšno rožico, kakšno malenkost, tako pa…rožo dobim če neštetokrat rečem, se hecam…verjetno zato da neham biti tečna….
Me je pa zadnjič full prizadel, ker…v moji rodni družini praznujemo godove in rojstne dneve…pa to niso velika praznovanja ampak poljubček, rožica, čokoladica…pač majhne pozornosti, ki veliko pomenijo, no vsaj meni. No in mene moji domači pokličejo in mi voščijo za god…sestra pride na mini obisk…moj dragi pa…nič od nič…mu zvečer v hecu rečem da če mi ne misli nič voščiti za god in…njegov odgovor je bil, da njemu to nič ne pomeni.
O.k. če bi mi se drugače spomnil da bi poklonil kakšno pozornost, bi ga razumela, tako pa…imava obletnico poroke…napišem pesem ali iz slikic sestavim kronologijo najinega časa ali parfumček…in potem čakam, pa čakam…in nič ne dočakam…. za rojstni dan mu vedno, sedaj skupaj z otrokoma pripravimo kakšno presenečenje.
Za moj roj. pa dan…če ga kakšen mesec prej, ne začnem opominjati da bom imela rojstni dan…bi si morala sama iti po šopek. Žalostna sem, ker….. Želim si videti svojega otroka, kako mi pokloni rožo….tako pa…kakor je sedaj…ne vem….mislim da ju tega ne bo naučil njun oče.
Ko mu omenim da si želim več pozornosti…je njegovo odgovor, pa saj TI pospravim kuhinjo, pa posesam TI stanovanje, pa včasih TI grem po otroke…pa kaj bi še rada…ampak…vse to kar naredi je del gospodinjstva… v kuhinji se kuha za celo družino, stanovanje je NAŠE, otroka sta NAJINA…
Do dotikov, poljubov pride, če jaz naredim prvi korak…če ga jaz zaradi obilice dela, ko pridemo iz službe, ne utegnem poljubiti, on ne bo naredil prvega koraka…in počasi mi zmanjkuje energije…ne da se mi več prosjačiti za njegovo pozornost, ker…
Mogoče res pričakujem preveč, ker vem da je drugod še veliko veliko slabše, ampak…velikokrat se ob njegovem obnašanju počutim kot hišni inventar.

Ne vem, če pričakuješ preveč. Zdi se mi pa, da tvoj partner ni prepričan, če te želi obdržati oziroma ni prepričan, kako bi to naredil. Zdi se mi, kot da si mu skoraj samoumevna oziroma, da si pač še ena od žensk, ki sitnarijo (verjetno ga spominjaš na njegovo mamo).
On se sicer trudi po svojih močeh, ki pa jim kot kaže nima prav veliko oziroma dovolj, da poteši vse tvoje potrebe. Zgleda, kot da se ob tebi ne počuti preveč sproščeno in mu je vse kar naredi zate, neki napor, namesto, da bi mu bilo v veselje. Verjetno nima občutka, da bi sploh kaj naredil prav, če pa vedno zahtevaš od njega še nekaj več. Tako te po moje od doživlja (ne jaz osebno :).
Včasih mora človek tudi kaj dragocenega izgubiti, da začne tisto ceniti in to je namenjenu obema.

Zelo, zelo redko sitnarim, ker…nisem človek, ki sitnari…ali začnem resen pogovor ali pa povem v hecu, tako da….ja res pa je da me jemlje za samoumevno.
Nikoli mu ne dajem občutka da kaj ni prav naredil…vsaj upam da ne…ker sem ponosna na njegove delovne sposobnosti.
Zahtevam nekaj več…pa kaj več…če želim da bi mi kdaj poklonil kakšno pozornost…ne vem no…a ti tudi pozabiš na ženin rojstni dan, te mora žena prositi da ji pokloniš kdaj kakšno rožico…

Pri nas moških je tako, da nam take male pozornosti ne pomenijo nič. Seveda govorim na splošno. Od moških se zahteva, da smo močni, da smo trdni, zato moški, ki postaja močan, ne čuti potrebe po takih pozornostih.

Ženske ste pa drugačne, kot je videti iz tvojega zapisa. Zelo rade imate te male pozornosti.

Moški bi se morali zavedati, da njihove žene delujejo drugače in imajo pač svoje ženske potrebe in da jih naredijo srečne bi jim te male pozornosti morali dajati.

Tvoj mož se ne zaveda, da ti to potrebuješ. Hkrati te jemlje za samoumevno. Obstaja tudi možnost, da ima problem z izražanjem čustev. Mogoče mu je nerodno, ko ti da kakšno rožo in si ti vesela in izražaš čustva. Poleg tega se mi iz zapisa zdi, da je malo sebičen, ker tebe, otroke in gospodinjstvo dojame nekaj ločenega od sebe.

Jasno mu sporoči kakšne so tvoje potrebe. Jasno mu povej, da ti potrebuješ osebno pozornost in da tisto, ko on misli, da ti pomije posodo, nima nič opraviti s tabo osebno, ker je to del skupnega gospodinjstva in nima z romantiko nobene veze.

Lej… jaz sem rabila leta in leta, da sem ugotovila, da do teh reči nimamo vsi enakega odnosa.
V moji družini se je za rojstne dneve (itd.) delalo “cirkus”….od jutra, ko smo šli slavljenca zbuditi
z “mačjo muziko”, do daril, torte, prazničnega kosila, vsega, ni da ni
In sem mislila, da je povsod tako.
Pa ni.
Enostavno ni. Eni pač nimajo do tega nobenega odnosa, ker niso bili tako navajeni. In so vseeno
čisto ok ljudje. In to ne pomeni, da nas nimajo radi.
Samo – prvič ne “znajo”….ker se niso naučili doma in izpadejo nerodni in prisiljeni, če se že lotijo
Drugič jim dol visi in naredijo nekaj pod mus…samo da nekomu ustrežejo. kar ne more biti isto—
Tretjič …meni recimo obdarovanje nekoga pomeni projekt – od načrtovanja, od raziskovanja KAJ
v tistem trenutku rabi, ali si želi., do zavijanja na originalen način, do samega obdarovanja z spremljevalnim
presenečenjem itd….za nekoga je to čista neumnost, da temu posvetim toliko časa….ampak ga, ker
MENI to nekaj pomeni (in se bojim, da sem to prenesla tudi na otroke)
To zdaj ne pomeni, da jaz sem fajn in super, drugi, ki se vse te štale ne gredo, so pa slabi, razumeš?
Po mojem te tip RES ne razume, kaj bi rada. In tudi ne vem, če lahko razume, če tega ni doživljal in
če mu to nič ne pomeni…

Zelo, zelo redko sitnarim, ker…nisem človek, ki sitnari…ali začnem resen pogovor ali pa povem v hecu, tako da….ja res pa je da me jemlje za samoumevno.
Nikoli mu ne dajem občutka da kaj ni prav naredil…vsaj upam da ne…ker sem ponosna na njegove delovne sposobnosti.
Zahtevam nekaj več…pa kaj več…če želim da bi mi kdaj poklonil kakšno pozornost…ne vem no…a ti tudi pozabiš na ženin rojstni dan, te mora žena prositi da ji pokloniš kdaj kakšno rožico…[/quote]
Ma jaz te razumem, samo ne več, če te tvoj. Če ti svojega “vsak dan” opominjaš, da ti naj kupi rožico in če ga moraš opominjat en mesec pred rojstnim dnevom, on to razume kot sitnarjenje. In v bistvu, je to res precej naporno in da človeku občutek, kot da ima doma nezadovoljno partnerko. In če dalj časa živiš s tako osebo, se ti zazdi, da te itak ne ceni dovolj, in potem res nič več ne narediš, saj ne vidiš smisla. Vedno sta dve plati medalje.
Mogoče bi morala v partnerju poiskati pozitivno, to kar te pa tako zelo moti, pa sprejeti kot del njega. Šele takrat, ko je človek sprejet, ima voljo postati boljši, bolj pozoren, vsaj večina.

Jaz bi ti priporočila v branje knjigo 5 jezikov ljubezni avtorja Gary Chapman.
Še boljše bi bilo, če bi jo brala skupaj oz mu lahko pokazala vsaj kakšno poglavje.

Hja, to je zgodba med Venero in Saturnom 🙂 Malo za šalo, malo zares.

Družabna, spogledljiva in čutna Venera si želi pozornosti, obletavanja, božanja, poljubljanja, obdarovanja in oboževanja, hladen Saturn pa raje dela kot kaže čustva. Pozornost deli na drugačen način, z redom, disciplino, pa tudi tako, da TI kaj naredi. Pa vendar ljubi, le na svoj način.
Oba si želita priznanje, da je tisto, kar naredita, podarita, vredno pozornosti.

Poglej, s tem človekom si poročena, bila vanj zaljubljena, ljubiš ga. Tako, da ga boš bombardirala s svojimi pričakovanji in ob neuresničitvi kazala žalost, ne boš učinkovita. Pohvali ga, če TI skuha, če TI posesa, če TI… Vedel bo, da razumeš, da te želi obdarovati, na svoj način.

Ti pa, namesto, da ga usmerjaš na svoja pričakovanja, prosi ga za pozornost, brez očitka povej, da pogrešaš njegove nežnosti, pokaži mu, kaj potrebuješ. Misel na darila pa opusti, ker mu je muka, ker ne ve, kaj naj pripravi, kupi, podari.
Vajina energija se bo zagotovo spremenila, vzpostavljen bo pretok energije med vama, ki je zdaj blokiran.

Moje izkušnje so, da je ključno, da sta oba partnerja v “svoji energiji”, da imata lastno samozavest kdo sta in kdo nista, kaj jima je pomembno v življenju in zakaj sta sploh v odnosu eden z drugim.

Vsi imamo sicer marsikaj nerazčiščeno sami s sabo (pretekli vzorci) in je partnerski odnos ponavadi mesto, kjer to izbruhne na plan, a kljub temu zagovarjam, da naj vsak partner pomete najprej pred svojim pragom in prevzame odgovornost za svoj del odnosa – kaj jaz prinašam in nudim v odnosu in šele nato, kaj si želim iz njega prejemati. To se mi zdi osnova za skupno rast.

Se pravi, poglobiti se najprej vase in nato iz tega delovati v odnosu. Zame nasveti v smislu naj delam to ali to, da se bo nekdo bolje počutil niso zares delovali, ker jih nisem začutil, da prihajajo iz mene samega.
“Delo na sebi” nam tako ne uide. Sam sem se npr. udeležil tudi delavnic tipa “za moške” in se tudi na tak način poglobil kaj lahko prinesem v odnose.

Ključno pa se mi še vedno zdi vprašanje kdo si želim biti zase in za partnerja v odnosu … in kaj v odnos prinašam?

LP