S partnerjem sva skupaj že 13 let, imava enega otroka, drugega pa še pričakujeva. Problem pa je v najinem odnosu. Kot nosečnica preživim večino časa doma. Partner pa ima poleg službe še: dvakrat tedensko rekreacijo, ki se konča s pijačo in poznim prihajanjem domov, občasno smučanje s prijatelji, bowling s službo (2 uri bowlinga, nato še pikado in biljard – 8 ur), ki se konča v zdodnjih jutranjih urah.
Ko se z njim želim pogovoriti, mi vedno znova očita, da mu nič ne dovolim, da tako nikamor ne sme. Jaz pa ga prosim samo, da ob dostojnih urah hodi domov. On pa pravi, da je tako vseeno, če pride uro prej ali kasneje – meni pa ni! Odgovor je vedno enak: Pa ne bom nikamor več hodil, bom samo doma, ampak vedi, da bom nesrečen! Kaj pa jaz? Tudi jaz sem nesrečna. Rada bi, da bi več časa preživeli skupaj, kot družina, ki se bo kmalu povečala.
Ko sem mu končno le omenila, da bi me po vseh teh letih skupnega življenja že lahko zaprosil za roko, je vpašal: Kaj pa če jaz tega nočem? Kaj pa mi bo tisti papir! Na koncu je še povedal, da se tudi zato noče poročiti, ker ga je njegova mati kar naprej z nečim silila in tudi s poroko je tako. Moja čustva je s tem močno prizadel in ne vem več, kakšen odnos še naj pričakujem…

Pomagajte mi!

Barbara

Prvo odgovor na tvoj zadnji stavek: NE VELIKO (pričakovanja). Žal in realno je tako, morda še toliko bolj žalostno da doživljaš zavrnitve ravno v času ko si čustveno še bolj na udaru kot sicer. Barbara, mi ti morda lahko “pomagamo” le s svojimi razmišljanji in mnenji, ti sama pa boš morala to pretvoriti v svojo situacijo. Težko ti sedaj reči da naredi kak drastičen korak, toda morda nekoč če v zvezi ne bo šlo, boš sama prišla do spoznanja da si lahko samostojna in čudovita mati svojima sončkoma. To je le ena izmed variant, sicer skrajna in upam da bo tudi pri partnerju kanček bolj zrelosti in odgovornosti kot jo kaže sedaj.

Opažam da sicer komunicirata in je povsem pravilno da si svoje nestrinjajne nad njegovimi izhodi izrazila njemu. Morda bo šlo le za mojo domnevo; smatram da gre pri njem za miselni vzorec, pogojen iz mladosti, obremenjen s starši (verjetno samo z materjo, očeta ni ?), sedaj se počuti bolj samostojnega, a glede na opisano druženje se šele nekje v družbi išče in uveljavlja. Morda za odgovorno družinsko življenje niti še ni pripravljen, zrel.

Zadeve ne smeta zapletati, pogovor o njej pa večkrat ponovi. Povej mu kar čutiš, kaj ti ni prav. Kakor on, imaš tudi ti vso pravico do svojega življenja, prijateljev in znancev. Predlagaj mu da kdaj on prevzame otroka, skrbi zanj, ti pa s kom na kavico kam ven na sončno teraso. Zakaj ne ? Zaradi kakega strahu pred njim ? Nikar.

Ne bom te zdaj spraševala, kako da sta se odločila za še enega otroka….pač, tako je, tako boš morala sprejeti.

Svetovala bi ti pa podobno kot cec, vzemi si še ti svojih 8 ur tedensko.
Ne omejuj njega, naj gre, kamor misli, da mora iti. Zahtevaj pa, da se uskladita z dejavnostmi.
Zdaj, ko si še noseča, lahko greš še kam sama, vsaj na sprehod. Medtem pa naj bi se on ukvarjal s 13-letnikom. Potem, ko boš imela majhnega otročka, pa si le izbori kako uro, za šoping ali samo oddih. Uskladita dejavnosti tako, da bo za oba prav in enakovredno. Mogoče ti ne boš imela niti toliko potreb, da bi sama hodila…..zato mu predlagaj, da bi tvoj prosti čas želela pa preživeti z njim. Naj si vzame čas za družino….pred treningom, po službi, v nedeljo….sklenita kompromis. Ne kontroliraj ga, ne nadziraj ga, ker tega očitno ne mara.
Tudi poroke se boji zaradi tega, ker se boji odgovornosti. On je povedal na malo bolj prijazen način. Poroka njemu ni samo papir, ker če bi bil, bi bilo vseeno, ali ga podpiše ali pa ne (naprimer, da bi ustregel tebi)…njemu poroka pomeni obveznost, breme….odgovornost. Tega pa ni pripravljen sprejeti, ker je razvajen( spet mama).
Torej, zdaj, ko veš, kaj ga muči….ne bodi kot njegova mama. Bodi njegova prijateljica. Pa obvezno naj ti on pove, kako bi on rešil vajino situacijo, da bi on imel dovolj prostega časa in da bi bila ti vsaj približno zadovoljna.
Ne obtožuj….samo vprašaj in poslušaj.

Tisti njegovi izgovori…bom pa doma, bom pa nesrečen…..pa so rahlo otročji.
Naj ti pove, kaj čuti do tebe…mar je zdaj, ko ni poročen…bolj svoboden kot bi bil, če bi še tebi na ljubo podpisal papir? Je s teboj že sedaj nesrečen? Se počuti že sedaj kot ob mami? Kakšna bi bila po njegovo idealna partnerka? Kako bi uredil situacijo, če bi tudi ti imela bowling in pikado, pa še kak drug trenening? Se s tabo in otrokom ne počuti dobro? Kaj mu dajo prijatelji, kar doma ne dobi? ….polno je tega.
Aha….kaj pa prihajajoči otrok? Njemu ne predstavlja kake nove obveznosti?..ali je samo tvoj…da boš imela več dela, pa boš manj sitnarila, naj bo doma, naj bo z družino?….Nezrel je ta tvoj moški…..
potrebuje konkreten pogovor, tak prijateljski….izogibaj se očitkom!

Mirella in Cec – hvala vama!

Naj samo dopolnim, da je prvorojenec star šele 5 let in da se tale moj partner tako nezrelo obnaša zadnje pol leta! Saj je prej tudi imel rekreacijo, samo da ni nikoli tooooliko časa porabil za prijatelje in tudi ob poznih urah prihajal domov. Njegov zagovor je, da naj bom vesela, da pride domomov veliko prej, kot marsikateri njegov prijatelj…

Barbara

Nekaj v vajinem odnosu hudo škripa. Ne gre za to, da bi partner moral preživeti ves čas s tabo. Za to gre, da si nista dovolj privržena, da ne vlagata dovolj energije v skupne cilje! Naj pojasnim na primeru: v družini “A” imata partnerja veliko obveznosti, pa se kljub temu štekata, ker jima dogovarjanje ne dela težav. Zato se uspeta mimogrede pogovoriti, ker sta usklajen par! Energijsko in značajsko se ujemata, to je to! V družini “B” imata partnerja več možnosti biti skupaj, pa tega ne izkoristita, ker rabita več časa vsak zase. Energijsko nista usklajena. Veliko, neprimerno več dela morata vložiti v ustvarjanje harmonične skupnosti kakor partnerja iz “A”. Pogovori, usklajevanja, dogovori, pa spet pogovori….. tako da vsak izrazi, kaj najlažje prispeva v skupnost in kaj želi prejeti nazaj. Saj to najbrž vesta, da vsako skupno bivanje sami sproti ustvarjamo! Zato bi v družini “A” bilo enako obnašanje, v tem primeru pozno prihajanje domov, pogojeno iz drugačnih razlogov kakor v družini “B”. Ne bi pomenilo pobega izpod kontrole, da se človek nadiha svobode. Kaj če bi vidva stopila v kakšno posvetovalnico, ker zdaj je še čas za učenje kvalitetnega dogovarjanja?

Nekaj ni v redu …. Se vidi že z letala.

Napisala sem samo temno plat najinega odnosa. Svetla stran pa je ta, da doma večinoma postori vse potrebno, si tudi vzame čas za otroka in zame (sprehodi, obiski, trgovine, zdravnik, roditeljski sestanki, urejanje dokumentov,…).
Vedno prihaja do konfliktov zaradi ene same stvari: resnično me moti le njegovo pozno prihajanje domov! Ni problema, da hodi na rekreacijo, pa na bowling,… problem je ta, da se mi zdi, da bi se pri svojih letih (30 in še nekaj let) že lahko zresnil in prevzel starševsko odgovornost in bil zgled svojemu otroku. Menim, da so leta, ko smo se lahko zdivjali, že mimo in oba sva jih v študentu tudi imela in preživela.

Čakaj, malo, ti in otrok torej ne vem kako ne trpite zaradi teh njegovih odsotnosti. Je zanesljiv, doma marsikaj opravi in tudi z otrokom se ukvarja. Težava je torej samo v tem, da TI meniš kaj je in kaj ni primerno zanj v njegovih letih.

Se ti ne zdi, da ni to nič drugega kot, da mu želiš biti mama, on pa se temu upira?

Če se je to začelo dogajati šele zadnje leto, potem je to alarm. Jaz bi bila malo bolj pozorna na vse znake, da ne boš neprijetno presenečena.

En tak rahel dvom se mi poraja: si prepričana, da je v teh urah na rekreaciji ali žura s kolegi? Zato, ker praviš, da je tako šele zadnjega pol leta… no, čudno se mi zdi po toliko letih, to je vse.

Verjamem, da ste si odnos predstavljali na drugačen način in ste vedno znova razočarani ob partnerjevih odhodih od doma. Takrat se poslužujete starih načinov vedenja, saj vas vsak takšen odhod spravi v pravi strah, ki vas zavira in povsem ohromi. Oba bosta morala začeti na drugačen način skrbeti drug za drugega, razviti nov način izkazovanja ljubezni in pozornosti zlasti v tem obdobju ko pričakujeta drugega otroka, ki bo od vaju zahteval veliko sočutja, ljubezni, pozornosti, skratka čustvene razpoložljivosti. To obenem pomeni tudi sprejeti svojo preteklost in bolečine ki prihajajo iz nje saj se je na tem temelju med nakopičolo veliko nelagodja in strahu, ki vama onemogoča začeti nov odnos oziroma vstopiti v zakon. Zakon ni nekaj po čemer ti drugi pripada, ker si pač z njim poročen ampak je odnos za katerega se je potrebno vedno znova truditi, je kot novorojeni otrok ki potrebuje nego, ljubezen in pozornost. Zakonski odnos zahteva da sta prijzana, iskrena, poštena in da skušata drug drugemu ustreči. Žal pa se mladostne rane velikokrat zelo globoko vpišuje v našo psihično strukturo. Pravite da se zelo trudita oba a ko pride večerna ura, ko si vi zaželite nežnosti, objema s strani vašega parterja pa njega ni več ob vas, takrata zrojite in niti ne varčujete z besedami kar vas še dodatno poniža, vašega partnerja pa povsem ohromi, ker si skušata nekaj dokazati a brez uspeha. V teh trenutkih se bosta morala oba ustaviti in jasno izraziti svoja čutenja, tako da se ne kritizirata, ne obsojata in ne ponižujeta. Ko pride naslednjič pozno domov po druženju s prijatelji mu ne govorite, kako je nesramen, da vas ti nočno pohodi vznemirjajo, temveč mu povjete, kako se čutite osamljene in nepomebne, da ga pogrešate, da vam je hudo ker čutite kot da bi ga izgubljali, ker izgubljate partnerja ki ga ljubite. Povejte mu da se želite z njim več pogovarjati in ga razumeti v njegovi stiski kaj zanja pomeni poroka. Tako bosta oba začela spoštovati sebe in lažje izražati svoja čustva in želje.

Srečno

Romana Žitko sec. ZDT

Enostavno, ne porocaj se s taksno osebo, ki si sam tega ne zeli. pri meni je bilo tako, da sva se porocila, ker je ze otrok bl star 3 leta in je ze spraseval mami zakaj se ti drugace pises. No na podlagi tega, da bi imeli vsi enak priimek sva se porocila. Ne recem poroka je bila zelo lepa, imela sem sanjsko obleko, za katero moj dragi ni skrtaril. Ok vse lepo in prav do zadnjic, ko sva se malo skregala prav zaradi njegovih izhodov po sportu se na pijaco. Imava 2 otroka zato ves kaksen je moj dan, otroci, otroci in se enkrat otroci.vmes med prepirom mi je ocital, da se je porocil z mano pod prisilo. Ko je izustil to mi je unicil se tako lep spomina na poroko, vse je bilo ena velika laz!!!!
Ce bi zavrtela cas nazaj se 100% nebi porocila z njim. Hm zdej sem zacela tudi sama hodt na aerobiko in ti povem, da mi gre prav na zivce ko moram tako hiteti, ko je ure konec hitro domov in ker se tam ne tusiram se doma, zato sem ze cist nora, ker on nc v tem casu ni sposoben narest nc. Zato ko pridem domov prvo moram poskrbeti za najmlajsega, da mu naredim flasko potem pa se za vecjega.Sele nato sem na vrsti jaz in potem zopet on kaj bos pa meni pripravila za jesti? Oh groza!!! Kje so tisti casi, ko so vcasih bili!!

Pogumno naprej!!

Sonceknew, kaj naj rečem…. Se ljudje res čisto nič ne zavedamo, da si sami ustvarjamo kvaliteto življenja? Ves čas odraščanja usvajamo spretnosti tako za poklic in razvedrilo kot za domače obveznosti. Če moža ni usposobila mama, ga boš morala ti, ker je odrasel človek in ni treba, da visi na tebi. Na primeren način ga nauči kuhat, prat in za sabo počistit, pa bosta oba veliko bolj zadovoljna! Ženske, ki se utapljajo v delu, medtem ko se možje dolgočasijo, se mi prav nič ne smilijo. Zato ne, ker so same krive, ker si dovolijo tako izkoriščanje. Le delo je treba znat organizirat, da vsak naredi nekaj, ali si pomagamo s servisi, z varuškami itd. Tisti časi, ki so včasih bili, so nepreklicno minili. Za njimi niti vzdihovat ni preveč modro, ker v mlajših letih nismo imeli nobenih obveznosti. Zdaj pa le živiš bolj ustvarjalno, v polnem pogonu sicer, ampak za razliko od prej si zavestno prevzela skrb za družino, za otroke, za moža. Tudi mož je (naj bi) prevzel enak delež, saj je tudi on nosilec družine, ne pa na ravni otroka – nekako oskrbovani član, potreben varstva in pomoči. Še dobrih 50 let nazaj je bil mož glava družine, ker je bil v večini primerov edini hranitalj, zato je po tradiciji žena v celoti poskrbela za dom in otroke. Za tiste razmere je bilo v redu tako. Za sedanje razmere, ko oba prineseta denar v hišo, si bosta še preostale obveznosti razdelila, pa bo.

Spet se oglašam!
Stanje se iz dneva v dan poslabšuje. Temu njegovemu pubertetniškemu uporništvu nisem več kos. Približuje se datum poroda, on pa še z večjim veseljem dokazuje svojo samostojnost. Na vprašanje, kaj je narobe, da je tako hladen do mene, je odgovoril, da je vse v redu. Več se ni želel pogovarjati.
Iz rekreacije je prišel ob 1 ponoči, ne da bi poklical in ne da bi bil dosegljiv na telefon, pa še po pijači je smrdel. Tudi danes gre na »eno pijačo«, ker ga je kolega povabil za rojstni dan. Seveda, tega ni odklonil, kljub temu da bom doma sama s prvorojencem in v pričakovanju popadkov.
Kaj mi je za storiti? Če mu karkoli rečem, mi pove, da tako nikamor ne sme in da vse, kar naredi, naredi narobe!

Lepo pozdravljeni!

Trinajst let odnosa, v pričakovanju drugega otroka, ob moškem, ki se še vedno ukvarja s svojo mamo. Koliko ste besna in jezna nanj, saj čutite, da bi vas že zdavnaj moral prositi za roko? In koliko je to ponižujoče za vas, da ga vi prosite, naj vas zaprosi za roko?

Pričakovati otroka lahko v družini povzroči veliko stiske in strahu. In vi ste v tem stanju še močneje ranljiva. V vas je še večja potreba po bližini, objemu in sočutju. Po dotiku, tako fizičnem in čustvenem. Naravno je, da v tem stanju razmišljate o poroki, saj želite, da bi bili družina, da bi si pripadali na nek globji način. Poroka je tudi odraz zrelosti, ki ste jo vi že dosegli, saj boste kmalu rodili drugega otroka. Vaš partner bi vam s poroko rekel za vedno: moja si, nikoli ne bom odšel. Poroka, da ženski varnost, saj moški, ki je pripravljen na poroko, je zrel za globji odnos.

Kako boleč je ta stavek: kaj če pa jaz tega nočem, to je samo papir. Saj vi veste, da ni samo papir, da je nekaj globjega, je pripadnost, je obljuba. Je nekaj kar te zelo globoko zaznamuje in poveže na zelo drugačen način.

Kot pravite, je partner veliko odsoten in vi ste doma in čakate nanj, sama v pričakovanju otročka. Veliko stiske je nastalo med vama, ne vem kaj vašemu partnerju predstavlja vaša nosečnost, vendar moški velikokrat zelo težko začutijo ranljivost ženske, ki nosi otroka. Velikokrat se ženska počuti zelo osamljeno in neslišano, saj je ranljivost in nežnost, ki obdaja bodočo mamico za moškega preprosto preveč. Vzemite si čas, poskrbite zase in za svoje počutje, za otroka, ki že pričakuje z vami in se veseli brateca ali sesterce.

Ne skrbite za njegovo srečo, odločno in jasno povejte kaj doživljate in kako vam je ob njem. Kot odrasel moški in oče kmalu dveh otrok, se vede zelo neodgovorno, če hodi domov v zgodnjih jutranjih urah. Vaš partner bo moral prevzeti odgovornost zase, za družino in odrasti. Vztrajajte v pogovoru.

Želim vam vse dobro v bodoče.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije

No tebe moti ker tvoj prihaja pozno domov, moj pa še malo laže vmes. Sem ga dobila na laži in se samo še bolj in bolj zapleta v svoje spletke. Pravi da zaenkrat ne vara, pazi ZAENKRAT.

Začelo se je pa tako kot ti opisuješ. Rekreacija, služba, pos-službene dejavnosti bowling, biljard…

Potem se pa samo še stopnjuje. Ti pišem zgolj iz razloga da boš previdna, vsekakor pa vama želim srečo in zdravega otročička.

Pokaži mu vsa ta sporočila.

vedi, da nisi osamljen primer. Poročena sem že 14let in sedaj se je pokazal v čisto drugačni luči.
Ne samo da ponočuj , celo po dva dni ga ni domov.
Če ne bi imela otrok bi vezo že zdavnaj končala.
Ne vem kako ga bom prenašala ko otroka odrasteta.

Neža, kaj nismo skupaj z nekom, ker ga ljubimo, ker nam je z njim lepo, ker imamo skupne cilje, ker želimo skupaj z njim premagovati življenjske težave? Ali gremo v skupno bivanje z nekom, ki ga komaj prenašamo? In kakšne vedenjske vzorce nudimo otrokom, ko vztrajamo v neprenašanju drug drugega? Ne pravim, da se v partnerstvu cedita med in mleko. Več kot normalno je, da se pojavljajo problemi. Ampak problemi so zato na svetu, da se ob njihovem reševanju krepimo, da pridobivamo znanje in modrost. Ko v partnerstvu zaškripa, bo škripalo vedno bolj, če nič ne bomo ukrenili. Najslabše je, če stvari pustimo teči svojo pot in kot da piškavega partnerstva nismo sami ustvarili. Pa smo ga! Dobro je vedeti, da svoje stvaritve lahko občudujemo ali zaničujemo, lahko jih zavržemo ali sproti popravimo. Vse možnosti imamo, le zagledati jih moramo, če želimo shajati drug z drugim.

Zakaj si se odločila za drugega otroka? Ali je bil on tudi za to? Saj itak, zdaj boš imela manj časa, da ga boš nadzirala, ker boš imela toliko dela z dvema otrokoma, da ti ne bo dolgčas.
Na tvojem mestu, bi preverila če je res s kolegi zunaj zvečer in kje!!