pozdrav po dopustu
Vsake stvari je enkrat konec, pa je šel mimo tudi moj dopust. Nikoli ne gre vse po planu in letos mi ga je zdravje zares zagodlo. Prvi teden sem namesto z možem in otroki na Dalmatinskih plažah, preležala v postelji z visoko vročino. Skoraj me je pobralo – mislim, da še v življenju nisem bila tako bolna. No po slabem začetku je vse kazalo na dober konec, pa poglej ga vraga. Drugi teden sem priromala za njimi, uživala 5 letpih dni, nakar pa je gorelo ravno pri nas in oblaki dima in pepela so nas kar zasuli. Helikopterji, ki so na naši plaži zajemali vodo, so bili za otroke prava atrakcija, enako hidroplani, za odrasle pa malo strašljivi. Zgorelo je 6 hiš le km stran od nas. V zadnjem trenutku se je burja obrnila v drugo smer.
Zadnji teden je bil miren, preživet v Trenti, kjer smo se celo namočili v Soči. Uh kako lepo je bilo. Le po vseh zapletih prekratko.
Ste me kaj pogrešali?
Pozdravljena Špela.
Seveda semo te pogrešali. Si pa res doživela pravi “dar-mar”. Spomini so pa le ostali. Vsaj tisti iz Trente so lepi. Tudi jaz imam rada planine. Bovško, Žaga, Trenta, Vršič, Soča in njen izvir, trdnjava Kluže …. To je zame najlepšči konec Slovenije – morda ravno zato, ker sem doma na ravnici. In ob Soči se tudi najbolj spočijem.
Lep dan ti želim.
Lena
Ž
Ekola, vrnila si se ti, Špela, vrnil sem se tudi jaz. Bilo je prekratko, da bi lahko rekel: tako, spočil sem se, za eno leto imam zadosti energije. Je bilo pa v redu, bolezni nič ( razen enkrat maček ), morje 1A, temperatura nikakor ne prenizka, hrana pa….to je zgodba zase. Priključil sem se lokalnemu ribiču in ujela sva kar en kup lignjev. Potem sem to moji družbi spekel na žaru ( dalmatinski način ), moram reči, da se je imenitno posrečilo. Zraven pa avtohtono črno vino, malo težko, kako bi rekel gosto, a po svoje v redu. Naslednji dan izlet na Kornate ( Telašćica ) z mojim prenovljenim čolnom, potem pa zvečer spet žar – tokrat orade. Ah, kaj bi pravil, hrana za bogove. Motila me je edino ena stvar: spat smo hodili na streho in lovili zrak, pa od nikjer niti sapice, ob 22 uri še vedno 37 stopinj C. Nič, odločil sem se, da grem drugo leto na dopust za 1 mesec pa kar bo, bo.
P
Wellcome home Spela !
Vazno je, da si tu ! Bos pa imela kaj pripovedovati, saj ves, kako je to – ko mine tahudo, se ze najde kaj, da rata potem iz vsega dobra zgodba . Upam !
No, nam so pa ze prvi dan, ko smo se ustavili z full polnim prtljaznikom prtljage v BTC-ju, vlomili v avto. Vmes kufrov je bil tudi nas pes (bokser), ni se sicer mogel premikati, lajal pa je ocitno lahko, ker kaze, da je vlomilca odgnal prej,kot je ta imel cas pokrasti kaj vec (samo CD-player in CDje od hcere).
Pa smo se oborozili z flegma razpolozenjem in je slo potem srecno do konca.
Kako pa kaj vi drugi – je se kdo imel kaj posebnih dozivetij ?
LP Andrejka
Vidiš Andrejka, tudi pri vas je veljalo “slab začetek dober konec”. Naš CD player se je pa v Splitu pokvaril in je radio hreščal vse do Ljubljane – enostavno se ni ugasnil niti, če smo ugasnili avto. Potem smo malo prepevali in skušali radio preglasiti, samo ni bilo lahko, pa tudi 7 ur prepevanja je malo preveč. Doživljaji…
Živjo Špelca!
Vidiš, še tako slab dopust, je boljši, kot še tako super služba!
Jaz sem hotel “zmaglit” za tri tedne v septembru, pa izgleda, da ne bo nič.
Višje sile, bolniške od drugih ipd, kot kaže, če bom skombiniral za en teden z raznimi menjavami, nategi in škripci, bo že dobro.
A, nikoli ne veš…..
Mogoče ravno tiste par dni, ujamem taaaaaaaako ribo. Dobrodošla nazaj, Sašo.