Pozdravljene/i!

Zlorabljana sem bila do strica, od enajstega do trinajstega leta, redno, na obiskih pri starih starših (on je živel pri njih), na izletih, doma. Vse se je začelo kot zaupen pogovor, češ, da mu lahko zaupam svoje težave in da mi bo pomagal…od tu naprej se je zaupen pogovor spremenila v dotikanja mojih intimnih predelov, vtikanja prstov v nožnico in dotikanja njegovega spolnega uda. In predvsem in vedno govorjenja o seksu, seksu in še enkrat seksu. Razlagal mi je o njegovih spolnih praksah in o drugih deklicah s katerimi to počne. Strah me je bilo in ni izogibala sem se stikov z njim, sram me je bilo poslušati njegove besede, a se mu nisem upala upreti. Nikomur nisem povedala.

Končalo se je, ko me je začel siliti v spolni odnos… Iti tako daleč me je bilo dovolj strah, da sem postala pogumna in mu večkrat rekla ne. Takrat se je verjetno ustrašil, in je rekel, da bo on ‘takoj nehal ko jaz rečem da ne več’, in tako odgovornost za vse kar se je dogajalo preložil name. Toda končalo se je. Vsaj konec je bilo vsega.

Pred kratkim je bil obsojen in je sedaj v zaporu. Prijavil ga je nekdo drugi, eden izmed ostalih otrok, ki mi jih je on opisoval. Na dan ko so ga odpeljali v zapor sem bila srečna in prestrašena, tresle so se mi roke in najhuje je bilo to, da nikomur nisem mogla povedati, kaj čutim. Razen fantu, ki je tudi edini, ki ve, kaj se je dogajalo.
Ko je najina ljubezenska zveza postajala resna, sem čutila, da ni fer do njega, da me ne pozna in ne pozna dogodka, ki ga nosim v sebi. Ko sem mu v joku nekega dne povedala za vse, sem začutila tako veliko olajšanje, da me ne obsoja in da me ne vidi kot žrtev – seveda sem bila žrtev, vendar sem se bala, da me bo pomiloval in da v vsakdanjem življenju, še posebno pri spolnosti, ne bo mogel pozabiti na to, da sem bila zlorabljena. Na srečo je znal razumeti.

Uspelo mi je preživeti vsa ta leta brez hujših posledic, in strica kasneje srečevati ob družinskih praznikih in se delati, kot da ni bilo nič, nekako iti čez to. Vendar pozabila ne bom nikoli. In če bi ga sedaj srečala, če ga bom kdaj srečala, ko pride iz zapora, mu bom rekla samo to, da ga preziram. Ne vem, kje sem zbrala moč, da sem ga videvala vsa ta leta, da sem uspešno končala šolanje, dobila službo, partnerja ki me ima rad. Vendar spomini so še vedno, in verjetno ne mine dan, ko se spomnim na te dogodke. Imam težave z izražanjem čustev in težko odprem svoje srce, ker se bojim, da se mi bodo smejali in me prizadeli, kakor je storil on. Tudi pri spolnosti sem nekaj časa imela probleme, če se me je kdo dotaknil na na način, ki ga je imel stric. Vendar počasi sem rešila tudi to.

Najhuje od vsega je, da me skrbi, da je enako kot meni stric storil tudi moji dve leti mlajši sestri, čeprav ona pravi, da ne. Po njenem obnašanju sodeč, še posebno takrat, ko je bil on zraven, pa bi trdila drugače. To me bolj boli kot moja zloraba.

Vsem ostalim, ki ste pisale in še boste pisale na ta forum, želim, da bi se vam uspelo znebiti tega bremena. Da bi vam uspelo pustiti jezo, ki uničuje vaš vsakdan, za sabo, in pustiti bolečini prosto pot…si priznati, kaj je bilo, in si priznati, da niste krive, da se je zgodilo. Da ne pomaga nič in nič ne bo izbrisalo preteklosti. Da je treba iti naprej. Tudi če ga prijavite (in prav je, da ga, če ste le dovolj pogumne…jaz nisem bila in zdaj je prepozno, na srečo je bil nekdo pogumnejši in je to storil še v mojem imenu…in zahvaljujem se jim).

Tisti, ki vam je povzročil toliko trpljenja nekoč, ni vreden, da vam še danes uničuje življenje.

Draga Visla!

ko berem tvojo zgodbo se mi zdi kot da bi brala svojo vse do potankosti isto vse,a razumeš vse,le s to razliko da je mene zlorabljal oče. nemorem verjeti kot bi brala svojo zgodbo,isto dotikanje,isto govorjenje,isto priznanje fantu isto skrb za mlajšo sestro. tudi sama nisem nikomur drugemu povedala tega in tega tudi nihče ne ve da mi je on to počel.zdaj pa sta starša ločena in oče ima z drugo žensko hčerko-mojo pol sestro.tako zelo me je strah da se bo njej zgodilo isto ko odreste,kot se je zgodilo meni.imam ta občutek krivde da če se bo kaj zgodilo da bom kriva jaz ker nisem tega povedala,kaj počne oz je počel.ampak ne morem nikomur ne morem tega priznati.nemorem enostavno nemorem.vsak dan se spominjam tega.ampak ne želim da bi kdaj to vedel še kdo drug.zelo me je strah tudi tega da bom še jaz kdaj naredila kdaj kaj narobe zaradi tega kar se je dogajalo meni in ker to tiščim v sebi.
kako zelo mi je težko!

Pozdravljene/ni

Zelo težko mi je te zgodbe brati in kar ne morem verjeti, da je to sploh mogoče in da v večini primerov te svinarije delajo ljudje, ki bi nas morali zaščitit in obvarovat tega oz. ljudje, ki jim zaupamo.
Sem se pa v toliko javil, ker se je tudi meni zgodilo podobno … ne sicer v družinskem krogu vendar pa mi je ta oseba sorodnik. Ne bom sicer povedal kaj se je dogajalo ker žal ne zaupam ničemur niti temu, da je ta forum anonimen. Hočem pač povedat, da četudi sem fant se mi je to zgodilo … tako, da vas vse razumem kaj doživljate. Tudi jaz sem bolj zaprt vase, prijateljev skoraj, da nimam oziroma jih lahko preštejem na prstih ene roke pa še ne bi prišel do številke pet. Da o kakšni punci niti ne govorim kar je precej žalostno pri 25 letih …..
Vedar sem se pač odločil, da bom to v sebi zadržal do groba in o tem ne bom spregovoril z nikomur na štiri oči. Je pretežko in vem, da bi naredil več škode kot koristi poleg tega pa je od tega več kot petnajst let … vendar pa kljub tej dolgi dobi so ti demoni preteklosti prisotni in nikoli se jih ne bo dalo izbrisat ….
Se poskušam zamotit z raznimi stvarmi, da pozabim na preteklost, saj vem da ni ravno dober nasvet, vendar pa za silo pomaga, čeprav kot ste tudi že sami ugotovili pozabiš nikoli …
Najhujše pri vsem tem pa je, da samega sebe krivim zato, čeprav se prepričujem, da nisem bil prav nič kriv saj še 10 let nisem imel …

Pri vsem tem vam želim povedat, da kakor koli se boste odločili bodisi, da storilca prijavite bodisi da storite katero koli drugo dejanje vedite, da bo odločitev prava ne glede na mnenje drugih… jaz sem se odločil tako kot sem se vi se boste mogoče odločili drugače, vsekakor pa vas, čeprav vas ne poznam 120% podpiram in upam, da boste kolikor toliko normalno živeli naprej čeprav po taki izkušni beseda “normalno” izgubi pomen.

Lep pozdrav !

Pozdravljen Eden vendar ne edini in tudi vsi ostali na tem forumu!

Ko sem prebirala tvojo zgodbo, se mi je zdelo kot da berem svojo. Čisto verjamem ti kako grozno se počutiš. Namreč tudi jaz sem še ena ki ima to grdo izkušnjo. In kako hudo je, ko nimaš nekoga, ki bi mu te težave zaupal. Pri meni je minilo več kot 20 let, da sem o teh dogodkih čisto okvirno, površinsko povedala najboljši prijateljici, za katero sem mislila, da ji lahko zaupam. Pa sem bila potem še bolj prizadeta, saj mi ni verjela. In potem sem se počutila samo še bolj krivo za te dogodke, pa čeprav na razumski ravni vem, da nisem bila kriva jaz. Vendar moji občutki mi govorijo žal še vedno drugače.
Res je, pozabiti ne moreš nikoli, pa čeprav si za to še tako prizadevaš. Kajti prej ali slej pridejo v življenju dogotki, ali pa mogoče osebe, ki te na te dogodke spominjajo. In meni je bilo potem še huje, ker se mi je zdelo, da sem ponovno razočarala sebe, ker mi ni uspelo teh dogodkov potlačiti tako globoko, da se ne bi več vrnili v spomin.
Tudi jaz sem dolgo časa uporabljala taktiko da sem delala toliko, da nisem imela časa za to, da bi čutila. To mi je pomagalo kar nekaj časa, vendar potem me je izdalo telo in bolezni.
Razumem te, da se ti zdi o teh stvareh z drugimi preveč tvegano govoriti, saj nikoli ne veš kako bo sogovornik tvojo pripoved sprejel. Zdi se mi da te stvari lahko razumejo le ljudje, ki so sami to doživeli. Izmed tistih, ki tega niso doživeli, so le redki, ki te razumejo.

Hvala ti, da si se tudi ti javil v tem forumu. Tebi in tudi vsem ostalim, ki imate to izkušnjo želim, da najdete moč za vsakdanji boj z življenjem. Upam da bomo vsi mi nekoč našli osebo v življenju, ki nas bo razumela, dajala oporo in nas sprejala teke kot smo.

Lep pozdrav vsem

Živio!

Danes sem na netu našla tole stran. Tudi sama sem žrtev spolnega nasilja v otroštvu. Vem, da nisem nič kriva oziroma hočem vedeti, ampak vseeno se mi pa dogajajo iste stvari kot vsem tukaj. Ne moreš pozabiti, ta usoda te večno spremlja.

Tudi sama sem dvajset let bežala pred ljudmi, predvsem moškimi, se skrivala za uspehi v šoli, poslu… Potem pa spoznala človeka, ki sem mu zaupala, pa se je izkazalo, da ne bi smela. In takrat se mi je zrušil ves svet. Bilo je grozno. Še danes se pobiram od vsega. Ampak odločila sem se za strokovno pomoč, povedala sem doma in sedaj hočem verjeti, da se bom nekoč postavila na noge, da bom zaživela. Odločila sem se, da hočem premagati to zadevo, da mi pokvarjeni ljudje ne bodo uničili življenja, preveč so mi ga že vzeli.

Hočem in moram verjeti, da mi bo uspelo in vsem tistim, ki se še odločate, da hočete to za vedno obdržati v sebi svetujem, da se odločite nekomu zaupati. Meni je sedaj zelo žal, da nisem tega že prej naredila, čeprav je hudo, čeprav boli, ampak sedaj vsaj vidim neko luč na koncu tunela, verjamem, da so ob meni ljudje, ki me imajo radi in mi bodo pomagali.

Odprite se, mogoče boste prizadeti, ampak huje kot je to bolečino nositi v sebi že ne more biti!

“Še ena”, pozdravljena

mi lahko zaupaš, kje si dobila strokovno pomoč? Tudi sama iščem, pa mi je težko se na vse strani obračati ravno zaradi tega tveganja, da bi bila ob nekom, ki se potem ne izkaže za strokovnjaka, še dodatno prizadeta.

Lahko mi pišeš tudi na email, ki sem ga dodala.

Hvala.
Drži se!

Pozdravljeni.

Že nekaj časa zbiram pogum da bi tudi jaz napisala o svoji izkušnji. Danes sem ga očitno zbrala dovolj.
V otroštvu sem bila zlorabljena od neznanega moškega. Ne spomnim se kdo je bil, spomnim se samo da me je nekaj časa otipaval, dokler sem rekla da nočem več in takrat je odnehal. Nisem se niti zavedala, da je “stvar”, ki jo počne napačna.
Spomini na ta dogodek so se začeli pojavljati nekaj časa po tem, ko sem začela s spolnostjo. Povedala sem staršem, fantu s katerim sva še zdaj skupaj, najboljši prijateljici. Vsi mi stojijo ob strani in mi pomagajo. Hodila sem tudi psihologu, vendar mi ni nič pomagalo. Problem je v tem, da ne morem razumeti, da se lahko kaj takega dogaja in se ne morem sprijazniti z dejstvom, da se je to zgodilo meni. Vsak dan znova se spomnim na ta dogodek in ga analiziram znova in znova. Vem da to ne pelje nikamor in zbiram pogum da bi poiskala še kakšno drugo pomoč.

Upam, da bom nekoč pozabila in sproščeno živela dalje.