Spoštovani,

prosim vas za pojasnilo glede čustev.

Velikokrat sem že prebrala, da pride dostikrat do čustvenih težav
zaradi tega, ker “si ne dovolimo” čutiti in še manj izražati to kar čutimo.

Ali je to res in kako ugotoviti, da nekaj potlačimo? Je to zavestno dejanje
ali morda avtomatično, če smo se tako že zelo zgodaj naučili?

Hvala.

Fenomenka

Res je, da je na nek način jedro naših težav (ne samo čustvenih!) v odnosih, posledično pa v življenju nasploh, ravno to, da ne znamo upravljati s svojimi čutenji. Drugače povedano to pomeni, da se bodisi ne zavedamo, da sploh kaj čutimo, ne vemo kaj čutimo ali pa s tem, kar čutimo, ne znamo na pravi način opraviti (npr. čustva izraziti na učinkovit način). Vsega tega se učimo od rojstva naprej. Od pogojev, v katerih smo se učili, je odvisno, kako dobro nam gre to od rok. Česar nas niso naučili drugi (starši), se moramo kasneje v življenju naučiti sami. Pri tem učenju oziroma čustvenem odzivanju delujemo kot celota, to ni le zavesten proces. Pomembno vlogo ima tudi podzavest, lahko bi poenostavljeno rekli, da kar telo kot celota. Posameznih delov ni možno ločevati, vsi morajo delovati kot celota. Ker torej to ni samo zavesten proces, se tega ne moremo enostavno naučiti iz knjig ali nasvetov drugih. Potrebno je vsestransko doživljanje, upravljanja s čustenji se lahkonaučimo le izkustveno. Zato učenje ni tako enostavno in traja praktično vse življenje.

V nadaljevanju ponovno objavljam odgovor, ki sem ga pred časom napisal na zelo podobno vprašanje. Verjamem, da boste našli še kaj koristnega v zvezi z vašim vprašanjem.

Težav nimamo zaradi čutenj, ampak zato ker z njimi ne znamo upravljati. Na to, kar čutimo, nimamo kaj dosti vpliva. Vsako čutenje (žalost, strah, jeza, sram, veselje,…) nam namreč nekaj sporoča. Preko čutenj dobivamo sporočila, lahko celo napišem informacije, ki so včasih kar navodila. Jeza nam npr. sporoča, da se nam dogaja neka krivica in nam hkrati da energijo, da se tej krivici upremo in se postavimo zase. Če se ne zavedamo te jeze, jo ignoriramo ali potlačimo, se hkrati s tem odrečemo energiji in dovolimo drugim, da odločajo o nas. Problem torej niso čustva sama po sebi, ampak to, da ne znamo z njimi upravljati. Bolj strokovno temu rečemo, da jih ne znamo učinkovito regulirati. V vsakdanjem življenju se to kaže običajno tako, da na določeno situacijo, ki sproži (močno) čustvo, odreagiramo kot avtomati. Dejansko smo res zelo blizu tega. Na določen način smo sprogramirani in se potem tudi tako odzovemo, še preden uspemo razmisliti, ali je naš odziv res ustrezen. Lep primer je recimo, ko otroku pade na tla kozarec za 1 EUR, njegovi starši pa odreagirajo, kot da se podira hiša. Zakaj? Zato ker sta se starša take reakcije naučila v svojem otroštvu od svojih staršev. Starša tako, namesto da bi začutila že tako močno prestrašenega otroka in ga objela ter pomirila, nanj vpijeta, se razburjata – zaradi škode v višini 1 eura. Je otrok res naredil tak zločin? Je bila reakcija staršev sorazmerna? Vsekakor ne! Sta starša tako odreagirala namerno? Seveda ne, tako sta naučena. Ampak če stvari počnemo tako, kot smo naučeni (sprogramirani), čeprav so naše reakcije očitno napačne, nesorazmerne,.., potem smo dejansko kot avtomati. Prej opisan primer lahko zelo enostavno prenesemo tudi na odnos med partnerjema. Tudi v partnerskih odnosih se dostikrat obnašamo kot avtomati.

Dobra novica je, da so naši možgani narejeni tako, da imajo možnost samopreprogramiranja. Žal pa to ne gre tako enostavno, da bi v roke vzeli priročnik in se naučili programiranja in potem kar spreminjali svoje programe. Očitno vse skupaj v naših možganih deluje na tak način, da lahko določen ČUSTVENO ZAHTEVEN program spremenimo samo, če se spet znajdemo v zelo podobni ČUSTVENO TEŽKI situaciji, v kateri smo bili, ko se je v nas zapisal napačen program. Ko smo v podobni težki situaciji in se uspemo za trenutek ustaviti in TOKRAT ODREAGIRATI DRUGAČE, ustvarimo možnost, da se ta program v nas spremeni. V tem tudi tiči skrivnost, zakaj npr. partnerja prav silita drug drugega v situacije, ki so za njiju najbolj boleče. Gre namreč za ČUSTVENO zelo podobne situacije, kot sta jih doživljala ob starših. Hčerka se npr. ob nasilnem očetu ni mogla postaviti zase in se zaščititi, ampak mu je bila prepuščena na milost in nemilost. S tem programom (»Nasilju se ne moreš upreti, treba je samo potrpeti«) bo ta hčerka odrasla v žensko, ki bo mislila povsem enako. Po vsej verjetnosti bo dobila partnerja nasilneža, zato da bi ob njem končno začutila tisti del sebe, ki se mu je ob nasilnem očetu dobesedno odrekla. Ta njen del je ravno tisti, ki bi ji omogočal stik z jezo in z energijo, da bi se postavila zase. Verjetno se bere malo kruto, ampak strokovnjaki že nekaj časa večinoma verjamejo, da zadeve delujejo na približno tak način.

Vse kar čutimo, čutimo zdaj. Vsa čutenja so TUKAJ in ZDAJ in so UPRAVIČENA. Zaradi (slabih) izkušenj iz preteklosti so ta naša čustva samo velikokrat močno PRETIRANA (nesorazmerna). Žena npr. oporeka na malo problematičen način možu v javnosti, ta pa se na to odzove z besom, ki se samo deloma napaja iz jeze, ki jo čuti do žene, zraven pa se prilepi še jeza na tiste (običajno starše), ki so mu podobno počeli ves čas. Na njih (starše) se takrat ni mogel jeziti, tako pa zdaj njegova žena »kasira«. še to jezo. »Prepoznati stara čustva«, kot ste napisali, nam torej ne bo kaj dosti pomagalo, tudi če bi to zmogli. »Pomaga« pa, če se GLOBOKO IN INTENZIVNO spomnimo situacije iz otroštva, iz katere se napaja ta nesorazmernost. Običajno se s tem ta nesorazmernost umiri, čustva niso več tako silovita in zato bolj obvladljiva. Pri tem ni dovolj le »razumski« spomin, ampak se moramo spomniti »čustveno«. Kar z drugimi besedami pomeni, da moramo to, ponavadi bridko izkušnjo, podoživeti. Tega pa seveda noben ne počne prav rad, zato »preprogramiranje« ni ravno enostavna zadeva.

Prava smer torej ni delitev čustev na »stara« in »nova«, ampak učenje upravljanja z njimi. Kaj to pomeni? Najprej čutenje sploh zaznati. Šele če nam to uspe, dobimo sporočilo/navodilo, ki nam ga to čustvo sporoča. Primer: ogromno moških, ki so bili vzgojeni v duhu, da se »strah za moške ne spodobi«, sploh ne čuti strahu. Kar seveda ne pomeni, da jih ni strah, ampak tega enostavno ne vedo. Namesto tega mislijo (čutijo?), da so jezni in se seveda tako tudi obnašajo. In s tem v strah spravljajo druge. Ker sami niso sposobni poskrbeti za svoj strah, strašijo svoje žene in otroke, pa naj se oni zdaj ukvarjajo z njim.

Šele, če smo čutenje zaznali in ga pravilno prepoznali (»Aha, jezen sem!«), potem imamo možnost, da se na to pravilno odzovemo. »Pravilno« tukaj pomeni na način, da so posledice našega odziva take, kot si jih želimo. Če niso, potem je na nas, da ta odziv spremenimo. Vendar pa moramo za to mi upravljati čutenja, ne pa da ona nas. Skratka, da se nehamo odzivati kot avtomati.

Če res zelo poenostavljeno povzamem, imamo tri osnovne naloge:
– z zavedanjem in podoživljanjem situacij, ki napajajo pretiranost čustvovanja, to pretiranost zmanjševati
– se »učiti« zazanavati naša čustvena stanja in jih pravilno »dešifrirati«,
– z zavestnim premislekom in izbiro odzivanja na težka čustvena stanja spoznati, da so naša čustva obvladljiva in se naučiti nanja odreagirati na način, ki ima za nas želene posledice.

Lepo vas pozdravljam