POzdravljeni,

nikakor ne morem razčistiti pri sebi, kaj je prav, kdo ima prav, nič več ne vem.

Težava je v tem, ko ne vem, ali je za vse krivo samo moje ljubosumje, ali sem upravičena da sem ljubosumna, ali stvar celo nima veze z ljubosumjem.

Očitno ima mož za hobi, da se zelo pogosto pobrati s kakšno punco in je z njo naenkrat taboljši prijatelj in oh in sploh. Namen iskanja prijateljstev in ohranjanja stikov je sicer zelo ok in ga podpiram, ko pa postane to znanstvo takšno da se mož z osebo (kljub družini) non stop dopisuje preko računalnika, sms-a, se videva z njo večkrat tedensko, me pa moj črviček začne jesti po želodčku. Mogoče je krivo to, da moja vprašanja vedno ostajajo brez odgovorov in so prekinjena na odločen način (to se tebe ne tiče). On samo reče: sem dober mož, zvest, to je to. Ne boš mi omejevala svobode. A jaz naj pa verjamem na lepe oči? Naj bi bilo tako, ampak na zaupanju moraš najprej graditi.
Ne najdem načina, kako naj se pogovorim z njim in mu dopovem, da mi njegovo ravnanje ni všeč. Morali bi igrati na odprte karte in si zaupati. Na tem bi morali graditi odnos. Sem ga pa že večkrat dobila na laži (to so bile majhne laži). Kako naj sedaj zaupam, ko si dopisuje in se druži z bivšo punco (kasneje bo to kakšna druga), da je to samo način druženja.
Ne znam in ne zmorem naprej. Ne bi rada prekinila odnosa, a samo o tem razmišljam. Vendarle imava prehojene nekaj skupne poti in še malega otroka imava. Kaj naj naredim. Čisto me obremenjuje ta stvar.
Bila bi vesela vašega nasveta.

Lep pozdrav!

Ustavila se bom ob besedici upravičena: ali ste Vi upravičena pričakovati določene stvari od svojega moža. Izrazili ste namreč. da vas že močno bega ta razkorak med vašimi željami, doživljanji in razumevanjem odnosa in na drugi strani razlagami ter argumenti vašega moža. Za začetek bi rekla: Vzemite sami sebe bolj resno. Odnos sestavljata vidva in če v odnosu eden ali drugi ni zadovoljen, je to nekaj s čimer se je treba ukvarjati in kar zadeva oba partnerja. In če so tukaj še močni občutki ljubosumja, to še z večjim poudarkom sporoča, da v odnosu nekaj ne gre v pravo smer. Omenili ste tudi nezaupanje, laži… Stop. Ustavite se in se vprašajte v katero smer gre vajin odnos. Ta njegova druženja neprestano barvajo vajin odnos z dvomi, nesoglasji, rezanjem komunikacije, neslišanostjo. Je to tisto vzdušje, v katerem bo lahko rasla vajina bližina? Ali je sploh čas in prostor še za kaj drugega med vama?

Nameto, da se izgubljate v lastnih dvomih in spraševanju ali je njegovo vedenje po definiciji že nezvestoba ali ne, pomislite, kakšen odnos si želite in v to razmišljanje povabite tudi partnerja. Se bo odzval? Vsekakor se bo debata šele lahko začela, ko boste najprej sami ugotovili, kaj vas moti, kaj pogrešate in predvsem verjeli, da so vaše potrebe v odnosu enako pomembne kot njegove. In partnerstvo je v tem, da nam je mar kako se drugi počuti, da smo temu pripravljeni prisluhniti in najti rešitev, ki bo zadovoljila oba. Koliko je za to še posluha v vajinem odnosu? In če tega posluha več ni, je nekje potrebno potegniti mejo in reči, na tak način se ne želim več iti odnosa. Dragi mož ali si pripravljen z mano poiskati rešitev za najin odnos ali ne?

Lepo Vas pozdravljam

Alja Tekalec, zakonska in družinska terapevtka

kar kri mi je zavrela v glavi ko sem brala tole.

Tudi sama sem bila čisto na istem.

Naivno verjela njegovim besedam namesto svojim občutkom.

Groza.

Dokler mi ni naredilo KLIK in sem potrditev dobila ko sem(proti
svojim načelom do tistega trenutka) pogledala v njegov telefon
in elektronsko pošto, pa še spisek tel.pogovorov sem dobila.

Šele takrat sem videla kam odteka njegov čas, ki ga za mene
in otroke ni bilo, in kje je njegov ljubezenski čustveni naboj.

Težko obdobje je sledilo in brez strokovne pomoči terapevta najbrž
ne bi šlo.

Nezaupanje je še sveže, najin odnos pa: nikoli ne bo več tako kot je bilo,
čisto možno pa da bo še bolje. Ker sva se (na)učila govoriti o sebi, ker
sva se v odnosu bolj sprostila in umirila, ker se učiva slišat drug drugega
in ker se učiva upoštevat in spoštovat lastne potrebe in potrebe partnerja.

Iskanje kompromisa je včasih težko, ampak se da.

Moje mnenje: po vsem kar si napisala jasno čutiš da nisi zadovoljna,
pa tudi informacij o početju tvojega dragega imaš dovolj. Torej odločno
ukreni kaj.

Srečno.