Mislila sem, da imam srečo, da sem si našla v redu partnerja, če že staršev nisem imela. Sicer vem, da sem delno kriva sama, ne pa za vse.

Moji starši in brat so brez službe, moj pravi oče tudi, tej ekipi sem se približno pol leta nazaj priključila tudi sama. Od takrat si iščem službo, imam tudi do potankosti dodelano poslovno idejo, kjer bo sicer finančno šlo na tesno, ampak se da. Bilo bi super, da prej še vedno dobim službo in iščem res vse, pa na mojem področju rabim veze, ki jih celo imam, pa niso pomagale. Drugo področje kjer iščem in se sproti samostojno učim novih stvari, nimam izkušenj, za kaka nižja deovna mesta pa imam previsoko izobrazbo, po njihovem… Imam kožnost delat v enem lokalu, ki je odprt čez dan, pa se moj ne strinja. Obtožuje me, da imam prenizke cilje in da to ni način, da kam prideš, čeprav je začasno. Učim se še jezike in vse mogoče stvari. Napredek je velik, ker si v povprečju stvari veliko htireje zapomnim kot večina in še celo v tem kar počnem, uživam. Kako si jaz predstavljam iskanje službe in to, kako si jo moj in tudi cilji tu, se očitno razlikujejo. Amapk ni pomembno, kaj on misli, ker se gre zame. On me namreč sili da si najdem službo na področju, kjer imam sicer izobrazbo, ampak je praktično nemogoče dobit službo, ki je pa sicer solidno plačana. Poiskali smo veze, da bi mi našli službo, pa ni pomagalo. To osebo pozanjo oni in ne vem kakšne odnose so imeli, ampak ni delovalo in v bistvu sem si oddahnila, da ni… Že let agovorim, da se ne vidim v tem, ker nimam nikakršnega talenta na tem področju in se tega ne moreš naučit, nikakor. Moj me še vedno sili v to, jaz sem samo še tiho, ker itak ni delovnih mest. Zato se pa trudim na drugih področjih, kar mi pa res vzame ves prosti čas zjutraj, ko je moj v službi. To kar hitro mine, glede na to, da gre ob osmih, pride pa že ob treh ali še prej domov, jaz pa moram še skuhat kosilo vmes in pospravit. Glede tega je perfekcionist in če ni tip top, vedno najde nekaj. Ne vem v kaj se naj usmerim, v pospravljanje, v kuhanje, učenje, iskanje službe ali kaj…

Ponoči ne morem spat in se večkrat zbudim. Sem jutranji tip in se lahko vstanem ob 4.30 brez problemov. Ker nisem mogla spat, sem vzela knjige in sem se učila. To je čas, ki ga lahko imam zase. V galvi imam stlano, da mogoče si bo treba sklužbo poiskat drugje. Moj je prišel za menoj in je začel pridigo o odnou med nama, ki da je zadje čase na dnu… Sicer je res, da na tem manj delam kot včasih. Ko pa sem, ni bilo reakcije z njegove strani, zato sem se odločila dat sebe enkrat na prvo mesto. Trenutno ne more bit drugače. Me pa motijo očitki, da si ne iščem služnbe in ne delam ne vem česa… To je pač zame trenutno prioriteta. Sam je lastnik podjetja, kjer pa trenutno ni neke možnosti za zaposlitev oziroma bilo bi dokaj tvegano. Razlogov je še nekaj. Je pa možnost, da priključim svojo dejavnost, kar je super. Ampak sem žal zaznala nek poskus nadzora nad tem in vmešavanje v to, kar bom počela – kar je daleč od tega, da bi želela. Imam občutek, da si želi imet moj partner nadzor nad menoj, jaz sem pa na nek način odvisna o dnjega in mi rto po eni strani paše, po drugi pa zelo zelo moti. Vse hoče, da naredim tako kto si on predstavlja. Nujno se moram tega rešit, je pa skrajno težko in naporno, čeprav je po drugi strani največja želja. Imam en strah do tega, to je pa res veliko povezano s tem, da bom ostala sama brez da se lahko na kogarkoli obrnem in zanesem. Nekaj prijateljev iz otroštva je odgnala mama, kar sem jih še imela, pa moj… Res sem bila neumna – šla sem npr. s prijateljico an kavo, po enem letu kar je nisem videla, po njegovem zamudila domov nekaj minut in sem poslušala očitke. Res je, d atudi sam ne gre nikamor z nikomer, vedno greva skupaj, ampak nimam nič proti, če bi šel. To s prijateljicami se je potem nekako rešilo, danes je pa tako, da si sicer vzamem čas za kakšno, pa je to redko, ker se mi zdi da imam samo še zase čas… Pa te so najine skupne, razen ena. So pa zelo fajn in zanesljive in sem vesela, da jih imam.

Moj partner nikoli ni nasilen in ne vpije name. Samo stvri, ki mi jih očita in ki jih govori, niso najlepše. Niso grde besede, kakršnih sem bila navajena, je pa v stilu… ti nikoli ne boš…, ne boš srečna, jaz sem uspešen in se trudim, ti se pa ne, jaz skrbim za vse… In potem sledijo vprašanja, kaj bova naredila z najinim odnosom – in jaz pač ne vem odogovora. Ker sem pač mislila, da je to, kar delam, prava pot. Da moram najprej poskrbet za to, da bom recimo enakovreden steber v skupnosti, šele potem se bodo problemi rešili. Mi je enkrat že očital, da nisem enakovredna – kar je jasno, da ta trenutek nisem. Amapk se bojim, da ko bo na stopnji, enakovrednosti, da bom imela vsega dovolj in bom šla po svoje. En očitek je to, da nimava nič skupnega, da ne počneva stvari skupaj – kar je res. Ne znam razložit, ampak stvari, ki jih jaz rada počnem so mogoče malo neobičajne in jih ne more vsak počet in ne pričakujem za vse. Določenih ne moreva, ki bi nama bile skupne, pa sva omejena finančno. Da bi znala najti nekaj, kar nisi omejen s tem – sem se pa jaz zelo trudila dolgo, pa ni pomagalo. Ostale so samo še stvari, ki so všeč še samo mojemu. To bi pomenilo zame, da se popolnoma podredim, kar pa žal ne bo šlo. Stvari, v katerih jaz uživam, pa naj bi po njegovem počela, ko njega ni… Kar pomeni, da se jim v primeru službe moram odpovedat. Trenutno pa je moja služba to, da si jo iščem. Tlačit nekaj takega v ta čas, ki ga je tako malo, se mi zdi neodgovorno. Delat nekaj takega popoldan – zelo rada bi to naredila, pa se prav bojim reakcije… Ker je hobi na nek način povezan z živalmi, ki ne dišijo ravno, je to npr. da cela hiša smrdi in si izmisli cele procedure, kaj potem naredit z oblačili. Včasih ko ga ni doma in grem in ne ve, še sanjalo s emu ni, kam sem šla ker nisem povedala, takrat ne opazi nič. Se pravi dejansko išče prepir, imam občutek.

Ne vem kaj naj v bistvu naredim – mislim, vem, da se moram nekako postavit na svoje noge. Pa se nehat prilagajat in bom videla, če bo delovalo, ampak po mojem bo to zelo težko… Trenutno je res ta slaba vest v meni, ker nimam službe, ne počnem stvari, ki jih imam rada. Hkrati sme povedala mojemu, da pa ne bom počela stvari, ki jih ima rad on, jaz pa ne, če se ne bo tudi sam v določenih točkah prilagodil. Žal se ni strinjal. Drugo sem bila bolj kot ne tiho, ker sem edino videla to, da taka veza nima prihodnosti. Dokler ni minila ta ena ura pametovanja, ko se je odločil, da se začne prilizovat… Namreč to dela. Me objema in boža in ne vem kaj vse. in me zanima, kaj bo zvečer, ko prideva oba domov, imam pa občutek, da bo kot da se ni zgodilo nič.

Pozdravljena hči.
Nasilje ni zgolj fizično pretepanje in kričanje, nasilje je lahko tudi psihološko ( odkrito ali prikrito zaničevnanje, miniranje samozavesti ali narčrtov drugega, siljenje v čutenje, videnje, mišljenje tako kot meni tisti, ki je nasilen da je prav….) pa tudi čustveno ( jok, stok zaradi čustvnega izsiljevanja, zavestno neizkazovanje čustev ali če me imaš rad potem boš to storil…..itd.

Vse to ( in še več ) je nasilje, ki je včasih še bolj škodljivo, kot tisto, ki je očitno, ker ga je težje prepoznat kot takega , še težje pa, če si ga bil vajen še iz otroštva.

Partnerstvo je dvosmerno v vseh pogledih, če tega ni, potem to ni zdravo partnerstvo. Če se vse vrti okoli enega, če se se upošteva zgolj mnenja , stanja, poglede enega, če se drugega sili v to, da počne nekaj proti njegovi volji in se ne upošteva njegovih resničnih motivov….vse to je daleč stran od tega, kar naj bi partnerstvo bilo. Zato ti priporočam, da se, preden narediš kak odločilen korak ( poroka, otroci…) najprej posvetiš sebi, kaj si želiš, kdo si , kaj bi rada…..potem pogledaš, če lahko s tem človekom to uresničiš in če tega ne moreš, še enkrat dobro premišliš ali si z njim zares želiš ostati. KO pridejo otroci se težave ( in lepo) stopnjujejo na n-krat.

Ne poskušaj ga spreminjat, drugih ne moreš spreminjati, če si tega ne želijo, Povej, kaj te muči, povej kaj si želiš, kaj pričakuješ , kaj je tisti minimum pod katerega ne greš, ker se ti drugače partnerstvo ne zdi smiselno, daj mu možnost, da o tem razmisli in tudi kaj stori, če si partnerstva zares želi, vendar če vidiš, da ne bo nič iz tega, ne vztrajaj. Pojdi in najdi svojo resnično srečo.

Kar pa je tudi pomembno .- ko se pogovarjata upoštevaj njegova dejanja, ne njegove besede – tako boš videla realno sliko, ne zgolj takšno, kot si jo želi predstaviti on.

Takšno je moje menje, morda bo še kdo kaj dodal, vnedar kaj je prav in kaj ne, kaj je res in kaj ni, pa veš zgolj ti.

GittaAna

Sploh ne vem,kako naj začnem:ampak tvoje pismo me je pritegnilo …napisano je zelo lepo!
On je glavni,usmerja in kontrolira te na vseh področjih.To ni vredu.To nisi ti.V odnosu moraš biti svobodna,tukaj pa nisi…..
Bom povedala še par stvari o sebi…Imam jih 52 in tri že praktično odrasle otroke.Mlajša hči še obiskuje srednjo šolo…
Namreč:moj bivši mož je bil čisto podoben tvojemu partnerju.Moralo je biti tipi-topi,v glavnem nisem skoraj nikamor šla…pa tudi moje prijateljice mu niso bile všeč…Tudi moji starši ne,niti moja sestra.Njegovi so bili super….
Denarno nam je šlo sicer dobro.Z leti pa sem se naveličala zlate kletke ,njegovega diktatorstva in odnosov,kjer je bilo v glavnem vse po njegovo.Ko nisem več delala ,kot si je zamislil,si je dobil drugo.Mlado..
Družina je šla narazen.Plačali smo vsi :največ pa jaz in otroci…
Zdaj imam drugačnega partnerja:dobrega po srcu,pozornega do mene,kar delam -spoštuje in ceni- kar bivši ni…

In moj nasvet:mislim,da ta partner absolutno ni pravi zate.Ker te duši.Ker te zatira .
Naredi tako,kot ustreza tebi .Si svobodna osebnost.Škoda te je,da ti nekdo govori,kaj in kako delaj…
Pojdi domov,čeprav ni idealno ali pa bodi aktivna in si poišči kakšno bivšo sošoko ali prijateljico,pa si najemita stanovanje,ti pa pojdi delat.Tudi kelnarit.Samo,da boš imela svoj denar.
Boš vsaj čutila,da si živa in da imaš nadzor nad svojim življenjem.

Pomisli,da imaš z njim čez par let otroka.Potem te bo imel šele pod kontrolo!

Draga hči, kratko in jedrnato.
Imej se rada, ceni se in pojdi, ker ni za tebe.Ne tolaži se, saj ni tko hudo, pa saj ni slab, pa saj ni tako mislil, pa ….
Škoda zapraviti tako življenje.
Ne ostani ena izmed nas, ki smo vztrajale, imele otroke, danes pa z njimi vred plačujemo ceno in to zelo visoko , zaradi nekoga, ki je tak kot je, ki ne bo drugačen, ki ga ti ne boš spremenila, ki ne bo nikoli razumel, tebe tvojih potreb, želja, ali kar koli drugega.
Zaradi sebe, ker si zaslužiš lepega življenja naredi, kar veš že sama , da moraš narediti.Prosim.
Te ne nagovarjam k ničemur, samo podala sem svoje mnenje.
Srečno

Draga hči

Tudi jaz te ne želim usmerjati, vendar moj začetek je bil podoben tvojemu. Bilo je krasno z majhnimi utrinki, ki so mi govorili, da v partnerstvu to ni v redu, govorila sem si ah saj je v redu, ne pije, samo dela , sposoben je. Po 14 letih se zvijam od psihičnih in fizičnih bolečin, z otroki v začetku najstniških let se že dve leti bojujemo z njim in njegovo družino za golo preživetje(v lasti imamo uspešno podjetje). Sama nimam nobenega dohodka več, preživnine dobim 340€,za dva otroka neglede na to da nimam nič od podjetja si moram po zakonu plačevati osnovno zdravstveno zavarovanje cca 200€, ker sem solastnik podjetja, vsi prihranki, ki jih je imel na računih so izginili, zbolela sem, čustveno uničena.
Vsa leta sem delala in soustvarjala podjetje, zdaj živi na račun tega ustvarjanja njegova primarna družina in on, kajti jaz sem delala v < režiji (komerciala,prodaja, računovodstvo, čiščenje...občasno vse kar je pač za delat) to je pa menda v firmi samo strošek.Zato se prejemala 640€plače .
Dve leti smo narazen, vse moram reševati prek sodišča, kar je zelo dragao, čakanje na prvo razpravo za nas ker smo brez vsega nemogoče dolgotrajno.
Še zmeraj, čeprav nismo več skupaj, doživljam s strani njegove družine in njega poniževanje, manipoliranje, blatenje, psihično trpinčenje.
Utrujena sem.

Draga moja misli na se…..pojdi kelnarit.

LP

Nekdo ti je lepo svetoval. Tole si preberi dokler se ne naučiš napamet.

Imej se rada, ceni se in pojdi, ker ni za tebe.Ne tolaži se, saj ni tko hudo, pa saj ni slab, pa saj ni tako mislil, pa ….
Škoda zapraviti tako življenje.
Ne ostani ena izmed nas, ki smo vztrajale, imele otroke, danes pa z njimi vred plačujemo ceno in to zelo visoko , zaradi nekoga, ki je tak kot je, ki ne bo drugačen, ki ga ti ne boš spremenila, ki ne bo nikoli razumel, tebe tvojih potreb, želja, ali kar koli drugega.
Zaradi sebe, ker si zaslužiš lepega življenja naredi, kar veš že sama , da moraš narediti.