Postavljajmo meje – in jih spoštujmo
Pod roke mi je prišla čudovita knjiga iz terapevtske prakse, autorjev: Anselm Grun in Ramona Robben, z naslovom “Postavljajmo meje – in jih spoštujmo”.
Le par misli iz spremne besede: “Živeti namesto životariti, zato gre. Kdor namreč ne zna reči “ne”, zboli. Kdor hoče uresničiti vsa pričakovanja, bo kaj kmalu boleče občutil svoje lastne meje. Ne glede na to, ali gre za partnerstvo, službo, vzgojo – za vse velja: pomembno je znati postavljati meje…”
Zase sem našla veliko zelo zanimivih napotkov za življenje, zato jo toplo priporočam v branje tudi vam, udeležencem tega foruma. Lp Odmev
Postavljanje mej je vse ok, dokler ne doživiš zaničevanja, ustrahovanja – ker si jih postavil.
Res pa je, če bi si jih postavil že na začetku veze, ne bi nikoli pristal s takim človekom.
Moja evolucija:
1. Najprej mej sploh nisem držala (otroci, družina, adijo prijatelji, prosti čas, mišljenje, itd.)
2. Ko pa sem se zavedla kako nujne so za moje zdravje in sem jih začela uveljavljati, sem doživela še večje zaničevanje, pritiske, žaljitve, odtujitve otrok tudi na silo…Nobenih kompromisov; tako bo kot si je zamislil…
3. Zame je najboljša strategija, da se ne obremenjujem z njegovimi občutki, ker je neenehno v krizi.
4. Odhod. Nujno. Tudi to je meja, ki jo mora spoštovati.
Albertina pri postavljanju meja je tako, da je običajno najprej huje, da je potem bolje. Takoj, ko pride nekaj ljudi skupaj ( družina, delo..) se začne vzpostavljati nek sistem in vsi dobijo vloge v njem. Če si si izbral ali si dopustil, da so ti izbrali vlogo Reševalca, Tistega, ki miri, Žrtve, Strelovoda, Dežurnega krivca…..je še posebej problem, ker v trenutku, ko nekdo izstopi iz kakšne vloge ( se ne gre več in postavi nova pravila) se avtomatično pozicije postavljajo na novo in prej omenjene vloge so drugim precej priročne, se hitro navadijo, da imajo nekoga takšnega v bližini in si tega zagotovo ne želijo zgubiti, obstaja pa tudi nevarnost, da bodo morali sami zavzeti izpraznjeno mesto. Zato se običjano celotna okolica precej razburja, ko se nekdo začne spreminjat.
Meje ne postavljaš drugim, meje postaviš sebi – do sem mi je prijetno ( zdravo, dobro, …) od tu naprej več ne. Nihče se nima pravice vtikati v tvoje meje, tudi takrat ne, ko jih postavaljaš na novo. Seveda je najprej treba zdržati vse razburjenje okoli tega, če pa vztrajaš , niti ne razlagaš na dolgo in široko ( to samo podaljša vse skupaj in nisi dolžna razlagat, kaj čutiš da je zdravo zate) , ne popuščaš se sčasoma navadijo, kot se tudi na vse druge spremembe ( tudi večje) v življenju.
Res je, da se ti na začetku zdi, da je sedaj huje, da se tega ne da zdržat, ampak to je tako, kot takrat ko postavljaš meje nekaj letnemu otroku, ko se meče na tla, ker ni točno v tistem trenutku dobil točno to, kar je hotel. Treba je vzdržati in čes čas je mir. Če popuščaš imaš čez čas povsem pobezljanega otroka ( ki mu bodo slej ko prej drugi postavili meje, kar bo zanj težje) ti pa si na robu kolapsa. Slej ko prej se je v življenju treba z mejami spopasti in po mojih izkušnjah je lažje slej kot prej in nikoli ni prepozno.
Tašno je vsaj moje videnje, bo pa še kdo drug kaj povedal, kaj on ali ona misli 🙂
GittaAna
Po veliko let dela na sebi spoznavam: Zame ni bila toliko pomembna celotna vsebina te knjige (ali raznih drugih na temo o postavljanju meja), kot branje in spoznanja o naših notranijh in zunanjih mejah.
V naših primarnih družinah so se glede postavljanja meja zgodile (vsaj zame tako!) usodne napake, ki so imele zame neizmerno hude posledice. Že od otroštva sem se nezavedno ravnala po pričakovanjih drugih ljudi in njihovo odobravanje “pridne punčke” me je potrjevalo kot človeka. Zato sem se ves čas trudila biti še bolj “pridna punčka” in ob vsem tem v odrasli dobi izgubila sebe. Velikokrat sem nezavedno utišala svoj notranji glas, ki me je opozarjal in raje poslušala druge. Nesreča, ki je sledila je bila neizbežna…
Sedaj vem, da mi je potrjevanje bližnjih in drugih, to je potrjevanje mene OD ZUNAJ, popolnoma odvzelo mojo notranjo samozavest in ljubezen do sebe. Četudi sem se poskušala še bolj truditi, pričakovanjem drugih nisem bila vedno kos. V meni je nezavedno nastajala zmeda, saj enostavno nisem več vedela ne kdo sem in kaj sem. Životarila sem. Zdelo se mi je, da sem kot robot, saj se nisem znala niti sprejeti, kaj šele dati kakšnega priznanja sama sebi.
Ljudje te sprejemajo takšnega, kot se sprejemaš sam. Sedaj vem, da ni čudno, da sem bila navzven videti kot marioneta, s katero po mili volji vsak dela kar hoče. “Kot ključ in ključavnica” je nesamozavesten človek odnosno odličen “plen” za ljudi z MOM, NOM…
Sedaj tudi vem, da sem potrebovala “točno tako dozo nesreče”, da sem se morala prebuditi ali pa bi lahko pristala na eni od psihiatričnih klinik… Imela sem srečo, da je bilo še toliko zdravega v meni, da sem sprejela zelo zahteven program terapije in osebnostne rasti, da sem lahko izplavala iz zablod močvirja iz primarne družine… Spoznala sem, da je bila sreča tudi v tem, da mi primarna družina ni v ničemer pomagala in sem se bila na poti preobrazbe popolnoma SAMA.
Za čas dela na sebi, se je moja okolica “potuhnila” (beri: pustili so me na miru), potem pa sem postala najbolj nemogoč človek na svetu, t.j. za bivšega, domače… Trajala so celo leta, ko so me na razne načine poskušali očrniti in potisni v stare vzorce.
Sedaj pravim: HVALA VAM, bili ste vsi moji veliki učitelji!… Neizmerno sem vesela, kar sem sedaj in rada sem to kar sem sedaj. Tega kar sem sedaj, lahko ne bi nikoli našla… Potrebna je bila moja velika osebna zagnanost in k sreči tudi ustrezna pomoč…
Pot do sebe in do svoje notranje svobode, je dolga in zelo naporna. Ko iščeš bolj zdrave vzorce v sebi nehote sesiplješ ves sistem pobstoječih odnosov, ki si mu ponižno služil. Nekoč sem se jezila na misli, ki sem jih brala v eni izmed dr. T. Trstenjaka knjig, ko piše: “Človek naj blagruje trpljenje…” “Lahka tebi, ko si duhavnik, vse to pisati na pamet”, sem si mislila… Sedaj, ko gledam na svojo pot prehojenega trpljenja, se večkrat spomnim na te besede. Ker sem bila močno prežeta s trpljenjem, se enostavno na kruto odzivanje mojih bližnjih in okolice nisem mogla odzivati. Postajalo mi je drugotnega pomena. Nezavedno pa je bila v tem neizmerna energija, ki me je pehala k nenehnemu delu in iskanju sebe.
Še bi nadaljevala, pa sem trenutno dobila obiske. Zato kratek zaključek: UČIMO SE POSLUŠATI SVOJ NOTRANJI GLAS! Moda drugič kaj več. lp Odmev
Kako že rečejo, ni dneva brez noči oziroma ne da se vstati ce se ne gre preko kriza, trpljenja… Pa se je tudi meni to čudno ponavadi zdelo
Ampak takrat smo, sem, najbolj dojemljiv in takrat se mi zdi, da se velio bolje čutim. Mogoče kdo raste tudi, ko mu cvetijo rožice, ampak verjetno jih je manj takih.
Tudi jaz sem vedno iskal potrditve od zunaj in roko dam v ogenj, da nas je tule cel ducat takih podobnih, ki smo v primarni družini dobili slave temelje, mehanizme,
Ampak ok, super, to je to, zdaj to vemo, gremo z novimi znanji naprej.
Včasih bo rad dobil nazaj, kar sem vse vlagal, pa se čakal da se mi mogoče vseeno povrne moj vložek, pa bi rad postal tak kot so ti okrog mene da bi jim dokazal kako se počutim, da bi jim končno kapnilo…a, pa ne fino ker vem da mi vsega tega ni treba. Jaz sem jaz in potrditev in sreča je v meni. Pustim pričakovanja, dam kolikor se svobodno počutim, rečem ne, ko tako čutim, prediham, premislim, premigam, ne obsojam (a me semle se zanese), in menim, da bo ok.
Berem tudi eno lustno knjigo, Too good to leave, too good to stay, priporočam ne samo tistim, ki ste v podobni situaciji kot jaz, ampak vsem ki bi radi malo začutili in videli sebe v odnosih in poiskali pluse in minuse, pa ne toliko za tehtanje, ampak preprosto odkriti glavne slabe fundamente, ali razlike itn.
Lp SVO
Odmev; podpišem vse kar si napisala…moje otroštvo popolnoma identično; in podpišem vse kar pišeš…
SVO, ni dneva brez noči…morda. Ampak nekateri morda zgradijo zrelo osebnostno strukturo veliko prej, z manj zdrsov…veliko njih pa nikoli.
Nisem v fazi ko bi sprejemala tole kalvarijo kot dar…nisem še tu. Se mi ne zdi fer…pa otroc res niso nič krivi. i pa tole dober napisala Odmev; full paše. MAl napiši o terapiji…na kakšen način si lahko pomagamo sami.
Albertina sama sem dostikrat poslušala ( potem ko sem se že malo pobrala) “Tebi je lahko, ti si močna, ti lahko…” Potem pa sem zadnjič našla eno dobro primerjavo. Vsak človek se rodi z različnim telesom, eni imajo atletskega , drugi bolj švoh…karkoli, v kakšnem stanju bo to telo dosti kasneje je še dosti bolj pomembno kaj bodo s tem, kar imajo naredili kot to, s kakšnim telesom so se rodili
Spremembe se nikoli ne odvijajo dramatično v enem trenutku ( razen izjemoma) Ni tako, da bi se naenkrat odločili, sedaj bo pa drugače in potem drugače živeli. Življenje, vsak dan posebej , ure in minute je niz odločitev , N-krat se odločimo – enkrat v dobro nas samih, včasih ne preveč…končni rezultat pa je odvisen od seštevka teh tisoče odločitev. Če bomo 9 krat pazili kaj jemo in se 2 pregrešili bomo na koncu čisto fit, če bo obratno bomo čedalje bolj debelušni. Isto je s takšnimi situacijami. To ne gre tako, da si rečeš sedaj mi je vse jasno in sedaj bom živel tako in tako, temveč kvečjemu malo bolj mi je jasno in poskušal se bom vsak trenutek odločati tako, da bo utrjevalo pot po kateri želim stopati.
IN če se vrnem na začetni primer. Če imaš dva človeka, oba čist zmahana, brez kondicije, brez volje sedita pred televizorjem s čipsom in pivom v roki in stokata, da bi res morala že enkrat nekaj narediti zase. Eden ostane ugreznjen na kavč, drugi pa začne najprej s tem, da gre vsak dan trikrat okoli bloka, pa peš po stopnicah v tretje nadstropje. Včasih se mu ne da ampak se vseeno pohvali , ker drugače je pa priden in naslednje jutro poskusi znova. Potem, ko mu je to že v užitek ne samo v napor pride samo od sebe, da bi morda še na kakšen hribček splezal, pa kasneje na hrib…skratka konča se potem tako, da pride domov, že v čisto ugledni kondiciji in poskuša prepričati še tistega, ki še vedno modruje s čipsom in pivom na kavču, naj se tudi on zmiga, da mu bo dober, naj gre z njim v hribe…in on reče “Tebi je lako, ti si fit, jaz pa, tak kot sem ne morem”
Gre le za prispodobo, vendar je podobno, kadar imaš težave z odnosi, sam s seboj, ne samo s vojo težo ali nerazgibanostjo. Začne se z malimi drobnimi koraki, že vsaka mala odločitev, ki vodi k bolj zdravemu je velika in za vsako posebej se pohvali in si obljubi, da jih bo še več. In kadar ti ne uspe in se odločiš napačno ne zgubljaj energije z obsojanjem, temveč se v naslednjem trenutku odloči drugače v pozitivno in se vsak večer posebej pohvali za vsak mali korak v smer, kamor želiš. Počasi boš tudi ti ( če boš želela) najprej postavila eno majhno mejo, pa dosegla eno majhno zmago zase in to ti bo dalo več volje, da boš poskusila še kaj……in na koncu boš tudi ti plezala po hribih.
Je pa res, da mora vsak čez določene faze, da jih ne moreš preskočit in prav zagotovo se ti zdi tam nekje na začetku, ko ti nekdo govori, da je hvaležen, da se mu je vse skupi zgodilo, kot da bi poslušal totalnega norca, ki mu ni nič jasen :).
SVO!
Vesela sem te vsakič, ko se oglasiš in ko vidim, da si na prvi poti. En virtualni objem. Upam, da veš, da držim pesti za tebe in vse, ki se trudijo, nenehno iščejo in stopajo po poti osvoboditve.
GittaAna!
En virtulani objem tudi tebi. Večkrat si poudarila, da ti ni žal, skozi kar si šla, da si postala to kar si sedaj… Odprla si ta forum in veliko nam udeležencem odpiraš poti naprej. Vsebino rešitev nakazuješ skozi lastne izkušnje, kar ima posebno dodano vrednost. Tudi sama sem vesela sebe, če kdaj kaj pozitivnega prispevam. Eno je pač teorija, drugo je življenje, ki ga živimo… Zato so tvoje besede (čeprav od zunaj!) balzam za mojo dušo. Hvala ti.
Ljudje smo že po naravi lagodna bitja. Težnja po lagodnosti pa je za nas lahko včasih usodna, saj v življenju lahko usodno obtičimo, životarimo in hlastamo po raznih imaginarnih rešitvah in potrditvah zunaj sebe… Nekaj nas je moralo “močno brcniti v rit”, da smo se prebudili in se odločili in šli na pot rasti. Ko smo v težavah, sta samo dve alternativi: da iščemo in se ne damo ali pa vsemu klonemo in se podamo na pot počasnega propada…
Ko se zaveš, da se vedno najde rešitev, si že na pravi poti… Včasih zelo dolgo traja (leto ali več let), predno se le za las premaknemo naprej. V prispodobi smo včasih kot žaba v smetani: brca in brca, da ta postane maslo in da lahko spleza ven. Vendar to naše “brcanje” s časoma pridobiva poseben smisel… Lastne izkušnje nas delajo ljudi in nas dograjujejo v empatičnem dojemanju sebe, v razumevanju sebe, drugih in sveta. Ravno zato naše življenje postaja bolj sočno in z njim lahko tudi nevede vplivamo pozitivno na okolico. Pa smo spet pri smislu trpljenja, o katerem je veliko pisal dr. Anton Trstenjak. Jaz pa bom dodala k temu, da se vsi, ki smo predani iskanju in rasti nahajamo v že v smislu življenja, ki od nas terja nenehno rast. Zato hvala vsem in vsakomur, ki se kakorkoli oglaša na tem forumu. Tudi negativni prispevki nas včasih delajo še bolj budne…
Albertina!
Praviš: “Nisem v fazi ko bi sprejemala tole kalvarijo kot dar…nisem še tu. Se mi ne zdi fer…pa otroc res niso nič krivi. i pa tole dober napisala Odmev; full paše. MAl napiši o terapiji…na kakšen način si lahko pomagamo sami. “
O svoji poti sem veliko napisala že v drugih postih in se ne bi rada ponavljala. Zato ti predlagam, da jih morda prebereš. Razumem te, da v začetni fazi ne moreš sprejeti “kalvarijo kot dar”… Tudi jaz svoje kalvarije niti slučajno nisem sprejela z odobravanjem in sem se vsemu neizmerno upirala. Še sedaj se občasno zalotim, da se nečemu močno upiram, racionaliziram in včasih v sebi moraliziram, kako naj bi bilo in kako bi moralo biti. Takrat zopet nekaj gradim na (neosnovanih!) pričakovanjih in se ne zavedam , da sem zopet vpeta v stare pogubne vzorce in kulturne klišeje. Prevedeno bi rekla, da se mi takrat dogaja v tem smislu, da nekaterih stvari “zdrava pamet” enostavno ne zmore sprejeti… Čemur se najbolj upiram, običajno ob tem še bolj trpim. “Ja, ne morem sprejeti!”, sem včasih dolgo premlevala v sebi. Ob vsem tem pa sem bila zelo prizadeta, jezna in močno trpela. Moj EGO je močno trpel… Po daljšem neizmernem trpljenju je prišla diagnoza “neozdravljiva bolezen”. Sedaj vem, da bi takrat rada kar nekaj izsilila, kar še zdaleč ni mogoče izsiliti… Tako JE in pika. Edino to je odrešilno spoznanje.
K sreči je bolezen zame pomenila resen alarm, da sem na napačni poti in da moram pri sebi nekaj spremeniti.
Tudi tako se zgodi, če se nečemu premočno upiramo… Vse sem zelo uspešno zvozila in se ob vsem veliko naučila predvsem o sebi.
Pot rešitve je predvsem v tem, da se v prvi vrsti soočimo z lastnimi iluzijami in neosnovanimi pričakovanji. Pot ni lahka, saj nič ne pade z neba samo po sebi. Drugo kar je bilo zame zelo pomembno je, da sem vse kar se mi je dogajalo, SPREJELA. Dolgoletna kilometrina dela na sebi, me je poučila, da se ne smem preveč ubadati s problemom, ki me načenja. Prenehala sem se ukvarjati z vedenjem in analizami o drugih, kar mi ni bilo všeč, ampak sem se popolnoma usmerila le na sebe. Problem sem v mislih zavestno dala na stran, kar pa ne pomeni, da je bil zato manjši.
Že dolgo sem odločena, da o sebi in svojem zdravju odločam predvsem sama. Znova sem začela veliko brati, začela čimbolj zdravo živeti, znova zahajati v hribe, se redno rekreirati, se družiti s prijatelji, opravljati daljše postenje s sokovi in se preusmerila predvsem v dajanje. K mojemu notranjemu prebujenju in stiku same s sabo, mi posebej pomaga postenje s sokovi. Pa ne bi o tem razpredala, saj je veliko o tem napisanega v sodobni litaraturi.
Ko sem ugotovila, da imam veliko za dati, se mi je vračala ljubezen in samospoštovanje do sebe, moja notranja prizadetost je začela bledeti. Spoznala sem, da zaradi prizadetosti vedno obtičim na mestu. Za preseganje svoje prizadetosti, sem rabila veliko mero razumevanja o vsem kar me je doletelo. Vse to sem našla v vsem že opisanem in pedvsem tudi v nenapisanem, ker bi pisanje o tem bilo preobširno. To je pač moja pot, ki ni nujno, da bi bila primerna tudi drugemu. Jaz vanjo verjamem, ker mi prinaša zadovoljstvo in zelo zanimiva spoznanja. Vsak je na svoji poti in vsak mora sam poiskati svojo pot rešitve. Pa SREČNO vsem! Se še beremo. Lp Odmev
Pravilen naslov knjige ki jo omenja SVO je Too good to leave, too bad to stay.
tole je link:
http://www.e-reading.club/bookreader.php/142704/Kirshenbaum_-_Too_Good_to_Leave,_Too_Bad_to_Stay.html
Knjigo priporočam zelo. Ni da bi podala končne odgovore, pa vendar nakazuje boljšo smer. Saj vsi vemo, da ta prave najboljše poti tu ni, izbiramo manjše zlo.
Všeč mi je, da izpostavi generalne napake, neskladnosti, ki lahko pokažejo, da recimo ob fizičnem nasilju, bo bolje oditi in ti bo bolje sam kot v odnosu.
In GittaAna, tista primerjava z dvema na kavču je res super.
Lp Svo