Znate poslušati ali brati, znate vprašati?

NEKATERE OVIRE ZA DOBRO POSLUŠANJE

1. Kaj drugi sploh hoče …

Ena izmed pogostih ovir na poti dobrega poslušanja je ta, da se prepuščamo ‘branju misli’, tako da presojamo namere in vzgibe drugih ljudi. Seveda je posledica ta, da pogosto zgrešimo namen oziroma bistvo sporočila, ki ga je drugi želel z nami podeliti.

Podobni smo osebi iz zgodbice o dveh zabojih: Tovornjaka sta stala z zadnjima deloma drug proti drugemu in voznik se je trudil, da bi spravil ogromen zaboj z enega tovornjaka na drugega. Mimoidoči, ki je opazil njegovo brezupno prizadevanje, se je ponudil, da bo pomagal. Tako sta oba moža sopihala in se mučila več kot pol ure brez kakršnega koli uspeha. “Bojim se, da ne bo šlo,” je sopel mimoidoči. “Nikoli ga ne bova spravila s tega tovornjaka.” “S tovornjaka?!” je vzkliknil voznik. “Za božjo voljo, saj ga nočem spraviti s tovornjaka, temveč nanj!”

Zato moramo naslednjič, ko se bomo počutili prepričani vase, preveriti svoja predvidevanja. Ljudje smo preprosto preveč zapleteni in preveč različni, da bi se lahko prepuščali ugibanju.

2. Komaj kdaj govorimo o istih stvareh …

“Dragi,” je rekla žena. “Sram me je, da tako živiva. Oče plačuje najemnino za hišo, brat nama pošilja hrano in denar za obleke, stric nama plačuje vodo in elektriko in prijatelji nama dajejo vstopnice za gledališče. Saj se ne pritožujem, ampak res mislim, da bi nama lahko šlo bolje.” “Seveda bi lahko,” je odvrnil mož. “Tudi sam sem nedavno razmišljal o tem. Imaš brata in dva strica, ki nama ne pošljejo niti tolarja!”

Vsak izmed nas živi v svojem notranjem svetu. Svetu svojih miselnih in čustvenih kombinacij, ki so nastale kot posledica preteklih izkušenj. Lahko bi dejali, da živimo vsak v svojem ‘filmu’. Če želimo spoznati vsebino drugega filma, moramo predvajanje svojega za nekaj časa ustaviti.

3. Prepričani smo, o čem drugi govori …

Štirinajstletni deček je nekega dne pri večerji naznanil, da so ga izbrali, da bo naslednjega dne poučeval svoj razred. Oče, strokovnjak za metode poučevanja vojaštva, je izkoristil to čudovito priložnost, da bi pomagal sinu s svojim znanjem in izkušnjami.
“Takole ravnamo v vojski, sin moj,” je rekel. “Najprej izberemo cilje akcije, okoliščine in stopnjo dela. Zdaj najprej odloči, kakšno akcijo naj bi izvedli tvoji sošolci, v kakšnih okoliščinah in nazadnje, kako dobro naj bi jo izvedli. In pomni, vsa vzgoja mora biti usmerjena v izvršitev, izvršitev, izvršitev.” Fanta ni to prav nič prevzelo. Rekel je samo: “Tako ne bo šlo, očka.” “Seveda bo. Vedno gre. Zakaj ne bi šlo?” “Zato,” je rekel fant, “ker naj bi imel uro o seksu.”

Naši dobri nameni so lahko ovira, da drugega ne slišimo. Postavimo se v vlogo nekoga, ki ve. Razvijemo celotno analizo in strategijo za rešitev drugega, ki pa sploh ne prosi za pomoč. Ob vsem tem pa se počutimo krasno, ker smo svoje poslanstvo svetovalca in rešitelja dobro opravili.

4. Napake drugih …

“Oprostite gospod profesor,” je rekel dijak. “Nisem mogel razbrati, kaj ste napisali na rob moje zadnje naloge.” “Napisal sem ti, da piši bolj čitljivo,” je rekel učitelj.

Pojavi se vprašanje, zakaj smo na določene napake, ki jih opazimo pri drugemu tako zelo občutljivi, nekatere druge pa nas sploh ne motijo. Če iskreno pogledamo vase, bomo morda ugotovili, da nas pri drugemu najbolj moti prav to, kar pri sebi pogosto prezremo. Drugi so naše zrcalo.

5. V besede drugega vnašamo svoj pomen …

Bil je dan njune zlate poroke. Ves dan sta bila zaposlena s praznovanjem, prijatelji in sorodniki, ki so jima prihajali voščit. Zato sta bila hvaležna, ko sta proti večeru lahko sama na verandi opazovala sončni zahod in počivala po napornem dnevu. Stari mož je nežno pogledal ženo in rekel: “Agata, vesel sem te.” “Kaj si rekel?” je vprašala stara gospa. “Veš, da slabo slišim. Povej glasneje.” “Rekel sem, da sem te vesel.” “Že prav,” je odvrnila in zamahnila z roko.”Tudi jaz sem te sita.”

Žal pogosto sploh ne slišimo, kaj nam drugi pravi. Na besede drugega se prav hitro odzovemo in tako odvzamemo sebi možnost, da bi slišali tisto pravo sporočilo. Iste besede imajo lahko različne pomene. Odvisno od tega, kdo in kako jih pove.

Vsako obnašanje, ki odvrača pozornost od drugega, predstavlja oviro. Preprečila nam bo, da bi resnično lahko slišali, kar drugi želi podeliti z nami. Naš odnos bo ostajal zgolj na površini, naša notranja osamljenost pa se bo poglabljala. Da bi se izognili površnim odnosom, moramo preveriti, kako poslušamo. Katere ovire najpogosteje ustvarjamo? Kdaj? Zakaj jih ustvarjamo? Kako lahko staro navado poslušanja nadomestimo z novo, takšno, da poslušamo z odprtostjo in iskrenostjo? Odprto in iskreno lahko poslušamo le tedaj, kadar smo na drugega resnično pozorni in kadar je iskreno obnašanje naša zavestna odločitev.

Pravilno poslušanje in spoznavanje drugega bi lahko primerjali z iskanjem neodkritih koščkov sestavljanke. Vsak delček zase nam le malo pove o celotni podobi. Če pa bomo znali prisluhniti, bo prvemu delčku kmalu sledil drugi, pa tretji … Počasi se bodo ti koščki zlivali v bolj jasno in povezano podobo, ki nam bo približala občutek, kaj pomeni biti nekdo drug. Tako s svojo pozornostjo in potrpežljivostjo gradimo most do sočloveka.

(Suzana Rebolj, Šola čustvene inteligence)