Spodaj objavljam članek iz bloga Društva Psih@. In sicer ima članek naslov: POSLEDICE NASILJA V OTROŠTVU IN TERAPEVTOVA POMOČ PRI OSEBAH S TRAVMATSKO IZKUŠNJO. Najdete ga lahko na blogu:
http://drustvopsih.weebly.com/blog
Nasilje v otroštvu ima posledice v odrasli dobi. Dlje časa kot je nasilje trajalo in bolj kot je bilo kronično, torej pogosto, večje so ponavadi posledice za žrtev v odraslem obdobju. Vrste posledic pa so odvisne tudi od oblike nasilja. Posledice nasilja v otroštvu lahko pri odrasli osebi pustijo travme, da se vedno znova spušča v dogodke, kjer ji bo ta travma prihajala na dan. Temu pravimo retravmatizacija.

Poznamo pet oblik nasilja: fizično, psihično, spolno, zanemarjanje in ekonomsko nasilje. Vrsta posledic pri žrtvi v odraslem obdobju je odvisna predvsem tudi od oblike nasilja. Oseba, ki je doživljala psihično ali fizično nasilje, si bo v odraslem obdobju lahko poiskala partnerja, ki bo prav tako psihično ali fizično nasilen do nje, ali pa bo sama fizično ali psihično nasilna do bližnjih, svojih otrok ipd. Ženska, ki je doživljala spolno nasilje, se bo pgostokrat spuščala prezgodaj v spolne odnose z moškimi, lahko se bo vedla promiskuitetno ali pa bo že kot najstnica svojo stisko izražala s samopoškodbenim vedenjem. Oseba, ki je doživljala nasilje v otroštvu, pogosto kasneje lahko dojema neko vedenje kot agresivno, čeprav gre morda samo za zdrav način izražanje jeze. Tako lahko ženska, ki je v primarni družini doživljala nasilje s strani očeta, svojega partnerja zazna kot agresivnega že če se nanjo razjezi. Njen proces ponovne travmatizacije, ali kot mu pravimo retravmatizacije, ji onemogoča, da bi imela na partnerjevo zdravo izražanje jeze, odziv, v skladu s pričakovanim, pač pa je njegova jeza sprožilec, v katerem se odprejo njene otroške rane in nanj odreagira kot je odreagirala na očeta. Skratka, za njo se ponovno odprejo stare, nezaceljene rane in v partnerjevi jezi vidi agresijo svojega očeta, ne pa jeze moškega, ki ji je s svojo jezo postavil mejo. Nanj lahko odreagira s strahom, umikom, begom, ali pa pretirano napadalno; skratka s čustvi, ki se ne skladajo z realno situacijo in ki spadajo k odzivom na očetovo nasilje, ne pa partnerjevo jezo. Ta ženska bi najprej morala skupaj s terapevtom iti skozi proces travme, ki jo je doživela v otroštvu. Terapevt bi ji pomagal pri tem, da lahko začne ločevati travmatične dogodke iz otroštva, od dogodkov iz sedanjosti, ter da jih ne projicira na sedanje dogodke. Prav tako mora s terapevtom iti skozi proces žalovanja, ter puščanja in zapiranja travmatičnega otroštva. Šele takrat, ko bo preteklost pustila za seboj, se bo na realnost lahko odzivala drugače, manj čustveno, bolj v skladu z realnim dogajanjem v okolici.
Pogostokrat so posledica nepredelanega nasilja ali travme tudi panični napadi. Osebi nenadoma, brez razloga, lahko prične hitreje biti srce, začne se potiti, zdi se ji da bo omedlela, ali kar umrla. Vendar tudi tu obstaja nek sprožilec, čeprav ga oseba morda ne zazna. Podobno ozračje, vonj, nekaj kar sproži nezavedno v njej proces ponovne travmatizacije, da se v danem trenutku počuti življenjsko ogroženo. Tudi tu je pomembno, da oseba skupaj s terapevtom ozavesti svoje nezavedne procese, ter ozavesti sprožilce, ki bi ji lahko povzročili panične napade. Seveda se mora naučiti tudi obvladovati te napade. Terapevt mora uporababljati posebne tehnike in metode za delo z ljudmi, ki so doživeli travmo; vedeti mora kako osebo voditi pri postopnem odpiranju in zapiranju travmatičnih dogodkov, da ne naredi še večje škode.
Pomembno je, da skupaj soustvarjata varen prostor, v katerem bo oseba lahko varno predelovala svojo travmo iz otroštva, da bo le-ta imela čimmanjši vpliv na sedajšnjo realnost.

Pozdravljeni.
Vaš prispevek je zelo zanimiv in se v njemu prepoznam, ozrioam prepoznam svoje vedenje in napačno razmišljanje glede na to, da sem ne samo v otroštvu temveč, tudi kasneje, bila psihično in fizično zlorabljena. Oče je bil alkoholik in se je nad nami fizično in psihično izživljal, kasneje tudi sedaj pa še vedno psihično. Zna najti način da človeka potre in spravi v nič. Če še ne vem koliko smaozavesti imaš, jo bo on uničil, to obvlada v nulo.

Prepoznam pa svoje napačno obnašanje v primeru ko je nekdo drug pokazal lastnosti mojega očeta – dovolj je samo ena. V preteklosti sem bila pasivna in sem molče prenašala nasilje drugih. Sedaj pa sem bolj prizadeta, žalostna in razočarana ko doživljam neprijetne stvari. Opazila sem, da takrat ko se mi nekaj upravičeno dogaja, nisem prizadeta ali razočarana, problem nastane ko se mi dogajajo neupravičene stvari. Np. Za nekaj sem po krivem obdolžena, nekdo se jezi name brez razloga ali neupravičeno. Takrat pride na dan vsa bolečina, ki jo premorem in se enostavno počutim nemočno in prizadeto. Sedaj se mi dogaja to, da bi enkrat jokala, drugič pa se mi zdi, bi lahko koga ubila…..od besa, ki se pojavi v takih situacija. Trenutno sem razočarana nad življenjem ker vidim kako nepravično in koliko krivice doživljam v službi – vidim kako nekateri sodelavci na easy pridejo čez in to brez posledic, jaz pa za najmanjšo stvar se moram zagovarjati. Počutim se kot bi bila na pozornici in ves čas opazovana. Moje napake se takoj vidijo in sem opozorjena, drugi pa se lepo skrijejp. In se sprašujem: a sem res jaz to zaslužila? A je to vredu – a je normalno da sem kar naprej pod drobnogledom? A je to normalen odnos v službi, da eni moramo biti odgovorni in perfektni, drugi pa lahko delajo kar hočejo in to brez posledic?

Ko to berem bi rada se jaz povedala, da sem imela tudi enake obcutke v sluzbi in sem se pocutila utesnjeno.Na koncu sem le obupala in dala odpoved.A to ni resitev.Vseeno ne vem, ce se bom kdaj odresili posledic,trpeljenja v otrostvu, ki je tako vplivalo na nas.Se danes ne vem ali je sploh smisel nadaljevati med ostalimi ljudmi?Spremeniti jih ne moremo.Tudi sami se pa ne moremo spremeniti, ce nas vsakic kaksna obcutljiva situacija toliko prizadane.In smo jezni, da se nam sodi za nekaj kar je laz.A nas tako to boli, da bi se najraje zjokaliin kricali na ves glas.