Pozdravljeni,mene pa nekaj zanima.Sicer je moja zgodba zelo dolga,zato je nebom pisala,ampak bom poskusila opisati bistvo.Stara sem 31,partner32.IMava dva otroka,šolarja.
On je otroštvo preživel z očetom,ki je prezepal mamo,tudi njega,oče je tudi dosti pil.Drugače je govoril da ima mamo(njegovo)zelo rad,vse ji je kupil,na čase bil dober,nežen….potem pa družba,in spet vse postarem.Imel je tudi druge ženske,že od mamine nosečnosti naprej.Ima tudi 3 ali 4 še druge otroke,na tak način,ko je varal njegovo mamo.No,potem je mama odšla,in oče je dolga leta zasledoval mamo,jo napadal…Mama ima že dalj časa moškega,z njim tudi otroka,14 let starega.Pomembno je tudi to,da je moj mož moral veliko lagati v otroštvu-na primer:ne povej ateju,da sem bila z M…,ne povej M…da sem se videla z atejom…
Zdaj opažam,da je mož zelo podoben svojemu očetu-vedno v središču pozornosti,vedno in vsakemu na uslugo-ne zna rečt ne,zato se kregava midva,vse obvlad z besedami,je pravi osvajalec,dosti govori,izstopa iz družbe,…vse to me spravlja ob živce.Naj povem da sem lani zasledila da je imel neko dekle-staro17 let,in si z njo pisal smse,se videval v službi,in nevem kaj še,ker mi ni več povedal.Še to ko sem ugotovila mi je v oči lagal,in me skoraj prepričal,če nebi vrtala do konca.Utrujena sem od njegaVedno me je strah da bo prišla kakšna ženska,in on ji bo seveda delal uslugo,ali pa ona njemu,saj se on raje skrega z mano,kot pa komu reće Ne.Zanima me kakšni so vzorci,ki jih je on prinesel iz svoje družine?

Pozdravljeni!

Čeprav včasih izgleda drugače, ampak to prenašanje »vzorcev« ne gre tako enostavno: če je bilo v otroštvu tako in tako, potem bo v odraslosti tako in tako. Lahko sklepamo, predvidevamo, ampak kar tako poprek ugotavljati se ne da. Iz povsem enake družine lahko odrasteta dva zelo različna človeka. Ne bi se še naprej spuščal v to, zakaj in kako. Kar lahko z zanesljivostjo zaključimo, je da se iz takih okoliščin, kot jih opisujete, ne more razviti oseba brez resnejših težav. Pa tudi to spet ni ne vem kakšna ugotovitev, saj ima take ali drugačne težave vsi. Idealnih staršev in okoliščin namreč ni.

Kakšne vzorce je vaš partner prinesel iz svoje družine, lahko najbolje veste sami, saj jih vsak dan opazujete. Kar nekaj vzorcev, bolje rečeno značilnosti, ste opisali že v vašem vprašanju. Za vas so, kot pišete, te njegove značilnosti neprijetne. Verjetno vas bo presenetilo, da ste z njim ravno zaradi teh »neprijetnih« lastnosti. Sem dosti zgrešil, če napišem, da se to, kar se vam dogaja ob partnerju, ne dogaja prvič? Da ste se podobno počutili daleč nazaj, nekje drugje, ob povsem drugem moškem. Veliko ste napisali o partnerjevi izvorni družini, nič o vaši. Ni naključje, da ste ravno s tem moškim. V nečem, za vaju zelo pomembnem, sta si bili vajini izvorni družini zelo podobni. Z vašimi besedami bi lahko napisal, da si delita en globok in zelo zavezujoč »vzorec«, ki sta se ga naučila v izvornih družinah. V terapevtskem jeziku sicer temu rečemo precej drugače, a za potrebe tega odgovora verjetno ni treba okrog tega komplicirati. Ko se bosta začela bolj zavedati tega, kar vaju najgloblje povezuje, bosta lahko začela tudi odpravljati temelje vajinih težav v odnosu.

Ne vem, če vam je moj odgovor kaj pomagal. Ne verjamem, da bi bilo kaj drugače, če bi se razpisal na dolgo in široko. Bolj primerno se mi zdi, da vas poskušam preusmeriti od tega, kar je bilo, v to, kar je ZDAJ. S tem se morata s partnerjem spoprijeti, o tem se morata pogovarjati in si pomagati. Pomagati pri čem? Pri tem, da spremenita vsak svoje »vzorce«, preko tega pa tudi vajinega skupnega. Da je vajin odnos tak, kot je, namreč prispevata oba. Vanj je vsak od vaju prinesel svoje »vzorce«, zato sta tudi za odnos enako odgovorna oba. Drugače povedano: dokler ne boste spremenili sebe, se tudi vajin odnos ne bo spremenil.

Lepo vas pozdravljam

Bi se še jaz pridružila vašemu odgovoru gospod Gašperin z vprašanjem: Sama sem že velikokrat zasledila v vaših odgovorih in odgovori drugih svetovalce, da se vzorci prenašajo, da si najdemo partnerja, ki nam je podoben oziroma ima podobno družino…to v resnici tudi opažam pri marsikom.
Zdaj pa jaz in moj partner, ki nimava nič skupnega in nam je to včasih problem:
Jaz sem edinka, hčerka smohranilke, živela preceej skromno in ves čas pod budnim očesom matere, ki ji je bil cel svet nekaj kriv, dolžan…pokregana s celo familijo. Ves čas sami, prijateljev nisem smela imeti. Če sem samo omenila , da se s kom v šoli razumem, je naredila vse, da je to preprečila. Jaz nisem imela moči, da bi se uprla in sem se zapirala v sebe, brala, gledala maksimalno televizijo, se učila in pri 20 pobegnila k fantu. Dolgo je trajalo, da sem sploh poskušala navezati ponovno stike mamo, pa nama še do danes ni uspelo , da bi se lahko normalno pogovarjali.
Mož iz številne družine z mnogimi sorodniki, med seboj se večinoma dobro razumejo, nekateri se imajo zares radi. Drug drugemu puščajo veliko svobode, se znajo zabavati, so odprti za mnoge stvari in zelo optimistično gledajo na svet, ljudi…Prav tako sva si zelo različna pri ambiciah, ravnanju z denarjem, športnih aktivnostih….on vstrajen, jaz hitro obupam, on dosleden pdo sebe, jaz bolj do drugih, sebi dopuščam več liberalnosti kot sodelavcem, otrokom, njemu…
Da ne dolgovezim, problem se pojavlja občasno, ker moj mož ne zna biti nikjer sam in vse stvari, tudi tiste intimne, so za njega predmet pogovora z večino njegovega sorodstva. Prav tako bi z njimi debatiral o moji mami , očetu, ki me je zatajil in problemih, ki jih imava z otrokom. Mene taka odprtost moti, čeprav mi je sprejemljivejša od situacije iz moje mladosti.
Ne najdem pa tistih punktov, ki so kot omenjate najine skupne boleče točke…
A je možno, da ta zakonitost ne deluje vedno? Če ni, kako to da jo po 15 letih zakona ne vidim? Zelo me namreč zanimajo te stvari. Mi svetujete kakšno literaturo, ki bi me razsvetlila?
lp

Pozdravljena!

Bom poenostavljeno napisal, da če dva prideta skupaj zaradi neke privlačnosti, potem je zadaj na delu taka »zakonitost«. Privlačnost ima svoje korenine ravno v teh globokih skupinih točkah. Ni nujno, da so te »točke« ravno boleče, skoraj vedno pa je taka pot, da pridemo do njih in jih najdemo. Te »skupne točke« niso vidne tako zlahka, navidez smo s partnerjem skupaj čisto zaradi nečesa drugega. Tudi med vama obstaja »tisto nekaj«, čeprav sta navidez iz povsem različnih družin. Ampak nekje, ne da bi se zavedala, si »pripadata«, v nečem se najglobje ujameta. Tega ne bosta našla v nobeni knjigi, verjetno vama nobena od njih niti ne bo pomagala priti do tja. Do tja namreč vodi navidez zelo preprost recept: odkrit, strpen, spoštljiv, vztrajen in pogumen pogovor. Ne eden, ne 100, ampak celo življenje. V vašem primeru bi vam torej bolj svetoval, da namesto knjig kar takoj uporabite ta »recept«. Povejte partnerju, kaj vas moti, zakaj ne marate te njegove ali njihove odprtosti. Povejtu mu, kako se počutite ob tem (ponižana, razgaljena, nespoštovana,…). Ne rabite se počutiti manjvredno, ker vaša družina ni bila čisto nič slabša od njegove – samo drugačna je bila in zato ste tudi vi drugačni. Vi se morda samo bolj zavedate, česa vam je primanjkovalo, za kaj ste bili prikrajšani. Vaš partner se ne, oziroma se ne sme. On še kar verjame, da je bilo in je vse v redu. Pa ni, daleč od tega. To, kar vas moti pri njihovi družini, bi moralo tudi njega, pa ga ne. Ker ga ne sme! Če bi ga, bi se mu podrli temelji, na katerih se je zgradil. Ko se mu bodo ti temelji sesuli, bo precej bolj nebogljen, kot vi. Zato se vam v odnosu do njega in njegovih ni treba počutiti manjvredno. Vse te pozitivne lastnosti, s katerimi opisujete partnerja, so v bistvu vaše. Pri sebi jih ne smete videti, zato jih projicirate v partnerja, ki tako v vaših očeh izgleda neprimerno boljši, močnejši, vztrajen,… kot je v resnici. Pa ni tako, zato zaupajte sebi in svojim občutkom ter pogumno spregovorite o njih. Predvsem pa čim prej zahtevajte od partnerja, da zavaruje vašo osebno in tudi intimnost vajinega odnosa. Dokler tega ne bo zmogel storiti, niste poročeni z njim, ampak s celo njegovo družino. Zakonitosti in knjige pa bi bilo morda pametno za nekaj časa dati bolj na stran – dokler jih morda ne bosta s partnerjem brala skupaj.

Lep pozdrav

Ali je možno da ta oseba postane ko odraste psihopat(Tako je dejal psihiater)?In da manipulira z osebo s katero živi?

Pozdravljeni

Na tole vprašanje res ne vem, kaj naj vam odgovorim, pravzaprav ga niti ne razumem najbolje. Odgovor na to, kdo in kako postane “psihopat”, ni tako enostaven, sploh ko gre za vnaprejšnje napovedi. Za nazaj je lažje ugotavljati in sklepati. Tako ali drugače kdaj manipuliramo vsi, to res nima neke splošne zveze s psihičnimi motnjami.Kaj točno je z vsem skupaj mislil psihiater ali ste ga sploh prav razumeli,… Verjetno bi bilo najbolje, da vam on pojasni, kaj je s tem mislil. Vse kar bi jaz več napisal, bi bilo samo ugibanje.

Lep pozdrav