Posesivni oče
Pozdravljeni,
s svojo družino (mož in trije otroci) živimo v hiši mojih staršev. Imamo svoje stanovanje. Vseskozi sem vedela, da je z mojim očetom nekaj narobe, da pa bo tako, se mi ni niti sanjalo. Točno 31.05. letos sem to ugotovila. Zvečer me je mama poklicala, naj pridem k njima, da bom slišala, kaj ji oče očita. Z mano je šel tudi mož, ki pa ga je oče nagnal, rekoč, da ni član naše družine. Potem pa mi je povedal: da ga moja mama in moj mož “serjeta”. Da se sestajata v kleti, kopalnici in kaj vem kje še. Trikrat sem ga vprašala, če res to verjame in vsakič je odgovoril da. Rekla sem mu, da takšnih bedarij ne bom poslušala in da pri nas ni več dobrodošel. Od takrat sem z njim prekinila vse stike. Vmes sva z mamo govorili, ampak je skoraj nemogoče, saj si ne upa k nam, če sliši, da je nekdo v kleti, si sploh ne upa iz hiše in podobno. Ko sva se prej pogovarjali o očetu, je vedno rekla, da enkrat mi bo vse povedala. Pa ni nikoli. Ta teden ni vedel, da zgoraj stojim pri odprtih vratih in sem slišala, kako jo maltretira. Spravljali smo se od doma in je šel mož z najmlajšim od otrok naprej v avto. Mama je mislila, da je vnuk v avtu in je šla, da bi ga pozdravila. Oče pa ji je zabrusil, ali si morala iti, spet si morala iti k njemu. Tako je res nemogoče živeti. Od takrat se v meni nabira takšna jeza, da ne vem, kako naj jo sprostim. Ima me, da bi šla v gozd in kričala na vse grlo. Ravno sem prebrala članek na temo posesivnosti in vse drži za mojega očeta. Ker se nikoli v življenju nisem mogla z njim ničesar pogovoriti, se tudi o tem ne morem. Zato vas sprašujem, ali je reakcija, da prekinem vse stike, pravilna. Namreč veliko mu je pomenilo, da smo bili skupaj nekje, kjer nas je videlo čim več ljudi. Da smo super družina, V tem ne morem več sodelovati. Če pomislim, kaj si domišlja, se mi obrača želodec. Mami bi rada pomagala, ampak sta skupaj že preko 50 let in samo v trenutkih najhujšega obupa si želi stran. Drugače pravi, da bo vztrajala z njim. Kaj bodo pa rekli drugi?!?! Vsa situacija me razjeda in negativno vpliva tudi na mojo družino. Otrokom nisva prepovedala stikov, vendar so sami začutili, da nekaj ni v redu in sploh ne silijo k njima. Se opravičujem, saj je zgodba zagotovo zmedena in brez nekaterih ključnih dejstev, ampak v grobem je to to.
LpM.
Spoštovana jezna,
pri takšnem miselnem konstruktu, ki (med drugim) obvladuje življenje vašega očeta in s tem bolj ali manj posredno vse družine – »samo da si bodo drugi mislili, da smo super družina« – je najbolj tragično prav to, da si »drugi« tega ne mislijo. Nekateri zavidajo, nekateri spregledajo zlaganost za bleščečo fasado, večina pa se s tem sploh ne ukvarja. In tako mine petdeset let, ko se razkrije trhlost tega konstrukta. Kako bi bili lahko kaj drugega kot jezni, saj se v tej situaciji počutite nemočni – bolj nemočni sicer, kot bi bilo treba, a dovolj, da se v vas zbuja prava togota, ki je tlela v vas že dolgo. Vsa tista leta slutenj, ko ste čutili, da je nekaj narobe, niste pa smeli vedeti, kaj to je. Vse zaradi cele zbirke strahov, ki si jih vaša starša podajata kot vroč kostanj. Zaradi skrivnosti in tabujev, ki še vedno obvladujejo njuno življenje. Seveda, vi veste, da je strah znotraj votel … Toda svet, kot ga doživlja vaš oče, ima malo skupnega z resničnim svetom, pa tudi materin svet se je njegovemu že tako prilagodil, kot se dve drevesi, posajeni tesno skupaj, zrasteta in prepleteta v pol stoletja. In vi se počutite prav preplavljeni s to njuno zgodbo, s to boleznijo, utesnjenostjo, grozo, žalostojo zaradi neizživetega življenja in globokim sramom, da bi najraje izstopili s tega vlaka.
Obenem bi radi mami pomagali. Ne vem, koliko bes, ki ga čutite do očeta, ni delno tudi njen, pa si ga ne upa izraziti. Ne vem, koliko boste lahko spustili ta svoja nesrečna starša, da svojo zgodbo odpeljeta po svoje, ker ju od zunaj očitno ne more rešiti nihče. Mama ima pravico vztrajati ob možu, to je njeno življenje. Vi pa imate pravico potegniti meje, da zaščitite sebe in svoje otroke, kar ste že storili. Absolutno ste jih dolžni zaščititi pred kakršno koli obliko zlorabe, če pa jim ta od starega očeta ne grozi, ravnate prav, če jim stikov ne prepovedujete. Kako pa se ob svoji prekinitvi stika z očetom počutite vi? Gnus do njegovega vedenja je naraven, sledili ste mu in očeta odrezali. Da nočete sodelovati v pretvarjanju, kako je vse čudovito, ko pa so v resnici odnosi čisto raztrgani, je naraven odziv. To vam je povedal vaš želodec in telo pač ne laže. Obenem pa je to vaš oče, oče je en sam in hrepenenje po njem je naša pravica od rojstva; toda vi hrepenite po drugačnem očetu, trdnem, zdravo razmišljujočem, takem, da bi bili nanj lahko ponosni, da bi ob njem čutili zanesljivost in varnost. Kot ste napisali, manjka v vašem pismu nekaj ključnih dejstev. Kakor je mama ključne stvari prikrivala vam (in celo sebi), upam, da vi s to prakso ne boste nadaljevali. Kričanje v gozdu je odlična prva pomoč, s katero se močno strinjam – čim prej si dajte duška –, a kljub temu boste morali poseči tudi po kompleksnejšem reševanju svojega počutja oziroma zakopati globlje. Oče verjetno ne bo želel k psihiatru, morda pa se boste bolje počutili, če se boste k njemu podali vi in mu natančno opisali očetovo vedenje; le tako boste lahko dobili jasno sliko dogajanja v vaši neposredni bližini in tudi strokovne napotke, kako ravnati. Morda nosi ta incident, čeprav vas je globoko ranil, v sebi vendarle tudi kal priložnosti, da nekatere prioritete in razmejitve v družini postavite na novo. Za začetek: imate moža in želim vam, da je to vaš najbližji človek, s katerim se o teh stiskah, ki zadevajo oba, lahko odkrito pogovorite in da zmore slišati vsa vaša čutenja. Imate tri otroke, v katere lahko vlagate vse, za kar veste in čutite, da je zdravo in dobro. Sprožil se je plaz, iz omar so začeli padati okostnjaki, in ko bo veliko čiščenje za vami, verjamem, da se boste počutili dobro kakor že dolgo ne.
Srečno vam želim,