posebna šola
Pozdravljeni!
Moj sin obiskuje 7. razred devetletne osnovne šole. Ima odločbo in 5 ur pomoči tedensko, ker ima pomanjkanje koncentracije in se slabo uči.
Po končani prvi konferenci ima 2 graji.
Ko sem bila na sestanku z učiteljicami, ki se odvija ponavadi po vsaki končani konferenci so mi v pogovoru predlagale naj doma razmislimo in sina prešolamo v posebno šolo, ker težko dojema snov in bi bilo to za njega najbolje.
Psihologinja mi je še omenila, da je sinu tudi že nekaj omenila glede tega, vendar ji je odgovoril, da bo raje ponavljal razred kot se prešolal.
Potem je defektologinja še dodala, da seveda nima smisla otroka silit v nekaj, kar noče, ker ne bi bilo uspešno.
Mene sedaj kot starša zanima kdo pri tem odloča; šola, starši ali otrok sam.
Ko sem prišla domov sem sina malo vprašala, kako bi bilo, če bi se prešolal na lažjo šolo, pa je planil v jok in mi odgovoril, da nikoli in da je to učiteljici tudi povedal. Do sedaj se doma nismo pogovarjali o tej temi, ker so mi vse službe, ki jih obiskujemo to odsvetovale in da je treba otroka pri učenju spodbujat in mu pomagat.
Prosim za vaš nasvet.
Zadnjo besedo imajo vedno starši, Vam pa toplo priporočam, da če otroku res ne gre, da ga prešolate. Kar sem sama delala v OŠ s prilagojenim programom so bili vsi otroci tam zelo srečni, ker jim je šlo mnogo bolje in so pridobili na samozavesti in izboljšala se je njihova samopodoba. Po zaključku te šole lahko najprej obiskujejo 2-letno nižje poklicno izobraževanje, potem pa katerokoli srednjo šolo in tako niso za nič prikrajšani. Odločitev pa je seveda vaša.
Srečno!
Rosvita,
Po novem zakonu lahko šola sproži postopek tudi sama. Običajno pa se vse dogaja v soglasju s starši.
Pri fantu, ki je že zajadral v puberteto, je težko sprejemati odločitve, še posebej če so za fanta preveč obremenjujoče. In defektologinja ima prav, bilo bi brez smisla otroka siliti nekaj, kar se mu upira. Po drugi strani, pa je potrebno upoštevati, kaj mu dolgoročno bolj koristi.
Če ste v dvomu, se posvetujte še s kom – izven šole.
Pogovorite se tudi s fantom. Pa ne v smislu, če ne bo šlo- boš šel na drugo šolo. Bolj v smislu, kje so problemi, kaj mu ne gre, in če kje sam vidi rešitev, kako sam vidi, kje mu lahko vi pomagate Res ga je potrebno spodbujati in pomagati – ampak, pomembno je tudi, kaj je pripravljen za uspeh narediti tudi sam.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Dobro premislite, kaj boste storili, stvari niso vedno preproste. Mi smo ga prešolali na tak način, poslušali smo “dobronamerne nasvete” o tem, kako je posebna šola resnično najboljša rešitev zanj. Svetovali so nam, da ga prešolamo čimprej in da ne čakamo odločbe, da bo le ta naknadno zagotovo prišla. Pa temu ni bilo tako. Naknadno so ugotovili, da otrok sploh ni za posebno šolo, da so vsi le preveč poslušali mnenje šole, ki je bilo pristransko. Naše mnenje so imeli za nestrokovno, čustveno…Mi pa smo že storili, kar smo in otrok je bil na posebni šoli. Tam so bili zarazliko od rednega izobraževalnega programa do njega zelo prijazni, čutil je spoštovanje, od prej pa je poznal le zaničevanje. Zato se je on sam uprl temu, da bi šel nazaj v kakršenkoli reden program, ker se ga je bal zaradi preteklih izkušenj. Ostal je na posebni šoli, ki je bila za njega prelahka in zaradi tega ni bilo vedno lahko, saj se otrok dolgočasi…vendar je končal to šolo in po tej šoli ima res zelo skromne možnosti, čeprav nas vedno vsi prepričujejo ravno nasprotno. Saj je res, da možnosti so, a niso vedno za vse otroke dobre. Za našega npr.ti skrajšani programi sploh niso, ker so razredi preveliki in prehrupni. Zato zares premislite, kaj je najboljše za vas in ne verjemite vsega takoj, saj se kasneje lahko izkaže čisto drugače. Ne vem, kako je s tem pri vas, morala sem vam povedati mojo izkušnjo. Lep pozdrav in srečno!
Mene bi pa zanimalo, koliko časa vi osebno posvetite svojemu sinu pri učenju. Mu pomagate ali ste mnenja, da mora vse opraviti šola.
Marsikdo trdi, da toliko stari otroci ne rabijo pomoči staršev pri učenju in da je učenje in vse povezano s šolo njihovo delo.
Sama se osebno s tem ne strinjam, ker so si otroci različni, nekatere je treba bolj spodbujati, spet drugi pa tega ne rabijo.
Sklepam namreč, da rezultatov na boljše po napisanem sodeč ni, čeprav ima vaš sin odločbo. Predlagam, da se s strokovnjaki pomenite, kako izboljšati rezultate in kako več delati na izboljšanju sinove koncentracije.
Situacija mi je poznana, ker imam sama ravno toliko starega sina, ima znake disleskije, odločbe nima, ker na zavodu za šolstvo sklepajo, da je ne rabi, ker dosega dobre rezultate. Ima samo induvidualni program. Glede na težave, ki jih ima s pisanjem in razumevanjem, mora sin vložiti dosti več truda v učenje in predvsem preverjanja kot pa njegovi sošolci.
Je pa res, da mu tudi pomagam in ga redno preverjam ter svetujem, v 1 letu smo pa tudi ogromno naredili na dvigu koncentracije. Imel je podobne težave in slaba koncentracija je kar v veliki meri vplivala na njegov uspeh in na sploššno počutje, saj mu je padala tudi samopodoba.
Seveda sodelujem tudi z učitelji in mi ni nerodno posvetovati se z njimi in izkoristiti vse možnosti, ki jih takšnim otrokom nudi naš šolski sistem.
Mogoče lahko zaprosite za pomoč pri učenju CSD, tam imajo zaposlene preko javnih del, ki pomagajo otrokom z učnimi težavami.
Za pomoč pri tujem jeziku kdaj pa kdaj zaprosim tudi prijateljico.
Predvsem gre tu za to, da se pri določenih predmetih sama razbremenim, pa še s sinom imava boljši odnos, ker počneva skupaj še kaj bolj prijetnega.
Ne vem, sama osebno ne bi bila zato, da bi se otroka kar preprosto prepisalo. Za doseganje boljših rezultatov in za napredovanje boste morali vsi skupaj narediti načrte, da se sinov uspeh izboljša. In jih seveda skupaj z njim tudi izpeljati. Prepričana sem, da vam bo uspelo.
Veliko sreče.
Vsekakor s pomočjo strokovnjakov poizkusite priti do ustrezne diagnoze in pomoči. Ustrezna psihološka pomoč, pa nenazadnje prehrana in ostale dejavnsoti in ukrepi naj se mu prilagodijo. V dokaz napisanega vam zatrjujem eno malenkost ,da mu manjka cinka v prehrani, da ali ne?
Kaj pa ostalo , alergije, pomankjaka nja vitaminov in mineralov, mogoče povišane vrednosti derivatov kazeina…npr.
Pozdravljena, Rosvita.
Se oproščam, ker se tako pozno oglašam.
Težko vam bom svetovala, kako dvigniti koncentracijo.
Pri nas smo se poslužili skupaj s sinom tudi terapije pri psihologinji, ki nam je svetovala, kako delati z otrokom.
Najprej sva z možem morala začeti delati na sebi. Šele potem sva lahko pravilno postopala s sinom. Čeprav priznam, da še vedno delamo napake, ampak teh je vedno manj.
Njegovo samopodobo smo zviševali tudi s pogovori, z ustvarjanjem dobrega počutja v šoli, z izboljšanjem njegovega splošnega počutja, z udejstvanjem v športnih aktivnostih, ki mu ležijo in v katerih je uspešen.
Se pa strinjam z ostalimi, da vsekakor rabite pomoč strokovnjakov. Vaša prva pot naj bo v šolo in konkreten dogovor s šolskimi delavci, kaj narediti, da se bodo rezultati popravili.
Veliko sreče.
Če želite, mi lahko pišete tudi na e-mail: [email protected].
Nici,
seveda 2 graji nista (oz. naj ne bile) razlog, da se otroka usmeri na šolo s prilagojeni programom.
Šola lahko tudi sama sproži postopek, vendar starši morajo biti s tem seznanjeni.
Lep pozdrav in lep dan, Petra