Bolečino popadkov najlažje predihamo – to ni mit, ampak to je čista resnica. Prvič smo miselno usmerjeni k temu, da bomo pravilno dihali (beri: ne razmišljamo toliko o bolečini), drugič pa telo z dihanjem dobi kisik, če se pa deremo in krčimo, pa je bolečina samo še hujša! Govorim na podlagi lastne izkušnje, saj so mi porod sprožili – imela sem samo umetne popadke. Ampak se je dalo zdržati!!! Sedaj sta dva meseca od poroda in se mi sami popadki niso zdeli tako nevzdržni. Ženske, to je vendar bolečina, za katero vemo, da bo minila in bo poplačana z najlepšim darilom.
Fajn je če obiščete kakšen tečaj, oz. pripipravo na porod (ne samo materinsko šolo). Meni je to pomagalo, saj sem se tud zelo bala poroda. Spremenila sem svoj pogled na celotno stvar: nisem se več toliko ukvarjala z mano, mojo bolečino, ampak sem se prepričala, da moram biti močna in zdržati, ker je porod za otroka veliko bolj naporen kot pa za mater! In res 4 ure umetnih popadkov sva z možem predihala mirno, da bi kričala nanj, ali na babico, ki me je bodrila in pomagala mi pa še na misel ni prišlo. Pa tudi nisem imela moči, da bi tulila in vzdihovala, pač mi je bilo lažje samo dihati.
Meni je bil zadnji del poroda bolj neprijeten, ker sem se od bolećine začela gubiti in se nisem več najbolj zavedala. Najhujša stvar pri porodu, pa je bila v mojem primeru poporodno obdobje, ker sem bila rezana-šivana in je trajalo, da se vse zaceli.
Zato vam, ki še niste rodile, svetujem, da se raje pripravite na porod. Tako psihično, čustveno (naj vam vsak popadek predstavlja stopnico, ki jo morate prestopiti, da boste bližje srečanju s svojim otrokom), tako tudi telesno: keglove vaje in masaža presredka pomaga, prav tako vzdržujte telesno kondicijo.

Jaz sem pa prvič imela CR in izredno obžalovala, da nisem rodila naravno. Drugič sem dobila popadke popoldne, jih predihavala in prehodila skozi celo noč, zjutraj šla v bolnico in v eni uri z dodanimi umetnimi popadki rodila. Nič kričanja, skoraj nič bolečin. Verjamem, da je bilo vse v moji glavi, vem pa, da je bilo veliko krivo to, da sem približno že vedela, kaj me čaka. Pravilno dihanje mi je proti bolečeni zelo pomagalo, čeprav sem le par popdakov predihala s “pasjim dihanjem”, ker sem se prej kao šparala za hujši del (ki ga potem ni bilo) in dihala še globoko, odprta sem bila pa že takrat do konca (samo tega nisem vedela).
Preveč opletanja in kričanja verjetno res ni priporočljivo, da ne poškoduješ otroka, ko niti ne veš, kaj pravzaprav počneš. Če pa kateri kričanje sprosti telo, da bolj konstruktivno sodeluje z bolečino in da se tako ženska hitreje odpira….zakaj pa ne!

Zakaj nebi smele kričat? seveda da lahko. Če ti j lažje. Jaz sem si tudi rekla, da bom skušala ne kričat, ampak ko se zgodi, da te ureže tisti popadek, tak da misliš da ti maternico trga narazen, pol ti ne preostane druga ko kričanje. Sicer pa vsaka porod prenaša drugače. Odvisno je predvsem od praga bolečin. Ene majo nizkega, druge visokega… In enim je lažje kričat, drugim biti tiho in dihati. Vsaka svoje… edino kar rs nebi, je preklinjanje…

mislim da to pa res lahko kontroliraš… in meni je tudi rekel doktor, gospa, saj vam ni treba biti tako glasna, pa sem se požvižgala na njegovo izjavo.. in tudi sestre so hodle mimo sob in govorile dihat, dihat, dihat, s kričanjem ne boste nič dosegla, meni se je pa glaadko j*****…. 🙂 pač, vem da nebi več rodila brez kakih protibolečinskih.. sem pa rodila povsem naravno, brez protibolečinskih in brez umetnih… ampak mene je že rezalo in bolelo, ko sem bila komaj 3 cm odprta… ko pa sem stiskala tamalo ven, pa sploh ni nič bolelo.. Prav čudim se, ampak bil je celo prijeten občutk, tko kt da bi šla kakat:))

Slučajno sem spet naletela na to temo in vidim, da vas vseeno zanima tudi moja porodna izkušnja. Ja, zdaj je za mano! In ne, nisem se zmotila.

Preživela sem čudovit porod, ki bi ga takoj ponovila še 100-krat! Vse psihične priprave so se temeljito obrestovale in lahko rečem, da moj porod NI BOLEL!
Je bila to le sreča, slučaj ali pa resnično posledica temeljite psihične priprave, ki je vključevala vaje in vaje, vizualizacijo poroda in vse metaforične prispodobe, s katerimi sem si porod skrajšala, da so 4 ure, kolikor je trajal, minile še hitreje, ne vem. Zagotovo pa lahko rečem, da me je porojevanje 3450 g težke deklice bolelo manj kot pred letom dni splav s tabletko v bolnici, ko sem morala iz sebe spravljati umrl plodek, star 8 tednov.

Popadke sem čutila kot povprečne menstrualne krče, odpirala pa sem se zelo učinkovito (ob prihodu v bolnico sem bila odprta 2 cm, po klistiranju in predrtju mehurja pa že 5!). Tako sem epiduralno ZAVRNILA in vztrajno predihavala popadke naprej. Partner mi je bil pri tem v neverjetno podporo. Močil mi je ustnice in me podpiral. Sem namreč sedela ob porodni postelji na pručki, ker mi je sedeč položaj veliko bolje ustrezal in se mi zdel tudi anatomsko bolj logičen, saj je plod tako lažje pritiskal dol.
V umirjeni atmosferi porodne sobe soboške porodnišnice (Rakičan) sva s partnerjem v noči med 3. in 4. septembrom skupaj stopala po strmi, a ne naporni poti do vrha. Ker sva šla z roko v roki in si med potjo pomagala, naju je cilj pričakal s soncem obsijan.

Zadnjih 6 popadkov sta prišli dve babici, ki sta me usmerjali, kako in kaj naj pritisnem, da sem otroku olajšala prihod. In res, ker sem ju poslušala in sodelovala, je najina deklica bila kmalu s tremi 10 (Apgar) opravila svojo prvo življenjsko iniciacijo.

Ko so zbudili zdravnico, da mi pride zašit manjšo notranjo raztrganino (rezati ni bilo treba), sem nasmejana in neverjetno močna držala svojega prvega otroka v naročju, starejša babica pa je zmajala z glavo, da takega poroda pa že dolgo ne. In zdravnica ji je prikimala … ja, takšnega si lahko želi vsaka prvorodka, je dodala.

Ko sem se jim na koncu zahvaljevala za spremstvo in znanje, ki ga imajo in nesebično delijo tudi ob najbolj nemogočih urah dneva in noči, da na svet pospremijo male sončke, in se jim opravičevala, če sem morda kričala, bila naporna itd., mi je ta ista babica v smehu dejala: “Kričali?! Bili ste tiho, kot redko katera tukaj!”

Izjava moža… no comment. 😡

Jaz sem prvič tulila precej, menda celo uro ali še več. Sem se trudila tulit z nizkim glasom, “iz trebuha”, kot so nam povedali v materinski šoli. Dejstvo je, da lahko z nekontroliranim drenjem nehaš pravilno dihati, in če dihaš plitko, bo tudi otrok dobival manj kisika. Ampak to je tudi edino, na kar sem bila pozorna, sicer pa me ni kaj dosti brigalo.

V drugo sem bolj jamrala kot se drla, čimbolj sem se poskušala osredotočit na dihanje, razen potem, ko je bil čas za pritiskat – takrat sem pa zarjovela. :)) No, med pritiskanjem se seveda nisem več drla ampak šparala sapo. Obakrat rodila naravno, brez česarkoli, imam zelo nizek prag bolečine.

Hoj, kaj ste face, vasim postom se smejim k opica:)) Jaz sem pa v 35. tednu tko da me bo porod kr hitro ujel. Prvic sem rodila z nacrtovanim CR. Tokrat si pa zelim izkusiti naravni porod. Zihr mi bo zal haha:)

Africa, tvoja porodna izkusnja je prav neverjetna, dej prosim kaksen nasvet za te tvoje vaje. Jaz si tudi glih ne zelim rjoveti med porodom, ampak zadrzevala se pa tudi ne bom do onemoglosti, pa bas me briga kaj si bodo pol ljudje mislili.

Africa,

prosim, podeli z nami, kako si se pripravljala na porod – psihične priprave. Mene ga je namreč strašansko strah!!

Hvala in lp,

Jana

Ne vem, zakaj bi se kdorkoli smel zgražati nad mamico, ki vpije, ki rojeva! Pa če je ta oseba sama rodila ali ne, bila tiho ali ne. Vpitje je dovoljeno, in ja, sprosti!

Meni je ena od babic (vem, da je bilo ob porodu prisotnih več ljudi, točno se ne spomnim, ker sem imela težave in sem komaj zaznavala vse) sama rekla, da naj zavpijem, ker bom tako lažje potisnila. Morda je bila celo ginekologinja. In ko prvič nisem dovolj potisnila in zarjula, je rekla, da naj glasneje. Tako sem potegnila moč od bogvekje, čeprav sem bila prej nekaj ur bolj rastlina kot človek, zatulila kot levinja in rodila zdravo dete, ob katerem sem slišala samo “Uf, tole je bila pa res velika punca!” 😀 Ja, punce, če želite rodit v miru, ok, če pa želite zavpit, da vam da to moč, pa dajte! Tudi v tem je moč ženske in narave.

Edino, česar jaz ne razumem, so a) očetje, ki se delajo pametne (naj izserjejo kroglo za bowling in potem pametujejo!), in b) mame, ki preklinjajo svoje partnerje in ves svet med porodom. Navkljjub vsemu očetje niso krivi za bolečine.

No pri meni je bilo tako, da nekako nisem imela dovolj moči za kričanje (sem bolj stokala :)). V bistvu sem bila tako izčrpana, da tudi če bi hotela, ne bi mogla zakričat 🙂 Je pa porod trajal 15 ur.

Jaz mislim, da komur pač pomaga kričanje naj kriči. Je pa res, da je mi je bilo kar malo grozno poslušat kričanje drugih porodnic, ko so me pripeljali v porodno sobo – stene so tanke + vrata sob so bila non-stop odprta. Sem si predstavljala v kakšnih bolečinah so in ker sem vedela da bom čez nekaj ur na istem, me je postalo še bolj strah.

Uf ja, to sem pa jaz najbolj na svetu hvaležna, da pri obeh porodih nisem imela nobene sosede, ker si res ne morem predstavljat, kako bi se lahko skoncentrirala na premagovanje svoje bolečine, če bi poslušala druge.

Pred porodom sem mislila, da bom zagotovo kričala kot nora, še posebej zato, ker bolečine ne prenašam preveč dobro. Pravzaprav me začne vse bolet, če bolnico samo od daleč vidim. 🙂 No, pa med porodom niti nisem kričala, malo sem stokala in enkrat menda celo “zarenčala”, hehe, kričala pa nisem. So pa druge, že ko sem čakala v čakalnici, pa potem, ko sem bila jaz že konec. Dve sta res grozno kričali, ampak meni je bilo samo hudo, ker trpita, tega nisem projicirala nase, ni me bilo zaradi tega strah. Vsak človek je drugačen, se drugače odziva – in mu drugačne stvari pomagajo. Če ženski paše kričat, pa naj, hvala bogu, da si da duška in ji je lažje. Je pa res, da na tak način tudi tratiš energijo, kar je zoprno, če je porod dolg … Ampak kar pogumno, ženske veliko zmoremo, moški so tukaj druge violine in nimajo kaj pametovat! :)))

Porodno bolečino je potrebno vzet kot nekaj produktivneg, to ni bolečina proti kateri se borimo, ampak z vsakim popadkom smo bližje cilju, ko vizualiziraš kako s sprostitvijo mišič pomagaš otroku na svet je vse lažje:))
Tako sem se sama pripravila na porode, vsak porod je bil kratek, zelo intenziven in tudi boleč, ampak bolečine sem sprejemala z radostjo, saj sem vedela, da še malo pa bo otrok v mojem naročju.
Med porodom sem v mislih pa tudi na glas prigovarjala še mojemu nerojenemu otroku, da mu pomagam, še malo in bova skupaj na svetu. S tem sem se sprostila in dovolila otroku se porodit.
Danes imam že tri velike otroke in se z nostalgijo spominjam ur rojevanje in dojenja drobcenega bitjeca.

Spostovane!

Vec je treba storiti za to, da bo epiduralna analgezija dostopna vsem v vseh porodnisnicah, ker to, kar se sedaj pocne je mucenje zensk. Sploh z umetnimi popadki brez protibolecinske terapije je zivalsko… In samo v nasem prostoru so izgovori, da je to pac tradicija, da je bolecina normalan spremljevalka… Morda so znosni naravni popadki, umetni niso.

Jaz sem sigurno izustila nekaj glasov, vem da sem stokala, sem spraševala mojega partnerja, če sem bila glasna, pa je rekel da ne. Rodila sem 3x, vsakič drugače. Tretjič se je močno zakompliciralo in so me morali med porodom uspavati tako da sem se zbudila popolnoma spočita in brez bolečin. Uspavana pa sem bila menda zgolj nekaj minutk….

Prvič rodila z umetnimi popadki, pa po mojem drugič so mi jih tudi dodali na koncu. Pa kaj naj rečem, meni ni bilo neke hude panike, jaz bi šla komot rodit še večkrat, no noseča pa ne bi bila NIKOLI več. Meni je nosečnost nekaj najbolj groznega. Porod sam pa ni panike. Raje rodit, kot k zobarju.
Ja saj boli ko hudič, nič ne rečem, samo to traja kratek čas in kar je najbolje, mine takoj, ko rodiš. Pa sem bila prvič rezana skoraj do srede hrbta, drugič samo notranje malo strgana, tretjič pa nič, čeprav so otroka praktično vzeli iz mene (rodil se je z nogami naprej in se zataknil z rameni v meni). Je pa res, da je vedno porod trajal cca. 2-3h.

Nikoli ne bi vzela epiduralne in samo prvič sem dobila neke protibolečinske terapije v žilo, po kateri mi je bilo neznansko slabo.

Moje priprave na porod so bile zgolj misel, ki sem si jo stalno ponavljala: Ni važno kako bo bolelo, samo osredotoči se na glas osebja in poslušaj, kaj ti govorijo. Oni vedo, kako to gre in upoštevaj njihova navodila.
Jaz sem jim popolnoma zaupala in se jim prepustila.

Niti zvoka od mene do zadnjega potiska…takrat sem zakričala in to je bilo vse…med popadki sem zaspala, skoraj, ko pa je bil popadek sem pa dihala…vse skupaj je trajalo 16 ur…tako da res nisem imela moči da bi se drla…

Js sem sicer sele 13 stara in man ful rada dojencke ampak me je ze zdaj strah, ce bom kdaj rodila. Saj bi rada, a ves ta govor o bolecinah… me je groza. Nekatere mamice recejo da ful boli, nekatere da ne… Kako je s tem? Je res takoooo grozno? 🙁
LP, Trinajstica

hja, res boli in res je grozno. telesna bolečina se konča kmalu po porodu, kake tri mesece pa trajajo še težave s psiho- vsaj pri večini mamic. sam porod, ki je bil tudi pri meni dolg in naporen in da, drla sem se kot zverina, v primerjavi s stanjem duha po porodu ni nič hudega. čeprav si mlada, si za vse večne čase zapomni, da utegne biti obdobje po porodu nekaj najhujšega, kar se ti bo zgodilo in ne nasedaj medijem, ki prikazujejo novopečene srečne mamice namesto realnih obupanih, izmučenih, osamljenih in depresivnih mam. žal. pa opravičujem se zaradi malih začetnic- z eno roko podpiram otroka, z drugo pa pišem.

lp in srečno vsem

Sem se nasmejala nekaterim na tejle temi. Osebno menim, da je osebje porodnišnic navajeno vsega.
Sama sem rodila dvakrat. Ker sem oseba, ki ima rada stvari “pod kontrolo” me je prvič res skrbelo, kako bo vse skupaj zgledalo. Ni bilo lepo, 15 ur porodne sobe, za zadnjih 5 ur sploh ne vem, kaj se je dogajalo. Vem, da mi je bilo v začetku strašno neprijetno lulat na porodni postelji. Kot prvorodka sem tudi poklicala babico, ko sem mislila, da sem se “polulala do vratu”…. Prisotnost partnerja mi je bila v neverjetno oporo. Kričala menda nisem, stokala pa sem in na koncu, ko sem detece dobila na trebuh jokala (od sreče). Fizične posledice prvega poroda me niso odvrnile od tega, da bi rodila še enkrat. Tokrat je bilo bistveno lažje. Umetni popadki so sicer skrajno neprijetni a ne ravno za kričat. Morda bi lahko kričala tiste pol ure po klistirju, pa sem preveč bruhala…In čeprav je patner prišel s fotoaparatom brez kartice in je snemal kar s telefončkom, nisem tulila nanj. Sam porod pa milostno kratek – še kanala mi niso utegnili vstaviti. In zavedala sem se vsega in spremljala dogajanje. Zato vem, da sem stokala in da mi je babica rekla, da lahko tudi kričim, če mi bo kaj pomagalo. Porodne bolečine res bolijo, a tolažba in nagrada je neprecenljiva.

Menima, da nihče ne sme pametovati kako mora ženska roditi (tiho, ali lahko tudi rjove, kriči ipd). Osebno sem se tudi zelo poglobljeno psihično (in fizično) pripravila na porod, pa se je končal enako, kot je napisala ena mamica zgoraj-popadki so se začeli že v nedeljo (zdravnik me je hotel kar obdržati v porodnišnici), rodila pa sem v torek ob 15h. Želela sem si naraven porod in mi je tudi uspelo-brez umetnih popadkov, ves čas sem se gibala, zadnje štiri ure pa prećivela praktično ves čas čepe oz. na vseh štirih, čeprav iskreno, nisem več imela občutka za čas. In ja, v tistem času, ko so bili moji popadki kar prekratki, da bi mi uspelo premakniti otročička navzdol, sem občasno tudi zavpila, zarjovela. Sicer mi ni ravno pomagalo, ampak ni greh poskusiti, a ne ;). Čeprav moram povedati, da je bilo meni najlažjih zadnjih 8 ur (pa čeprav po dveh zaporednih neprespanih nočeh), od 8cm pa do rojstva. Kakšnih 12h pred tem mi je bilo pa hudo, sem tudi jokala, da ne morem več, ker sem preveč utrujena…in res sem verjela, da ne zmorem. Ker se mi je porod kar nekako ustavil in kljub bolečini ni šlo nikamor. No, po čistem obupu sem zbrala moč za zadnjih 8h in ta del sem pripravljena ponoviti kada koli. Vem pa tudi, da mora biti laćje, če bom še kdaj rodila. Ker zdaj vem, da zmorem. tudi takrat, ko mislim, da ne morem več. Moč pride…ne vem od kje, nekje od znotraj. Vem, da bi zmogla še nekaj dodatnih ur. Ko si enkrat res v porodu, zmoreš vse. Hvaležna sem, da sem imela osebje, ki me je spodbujalo in čakalo. Ker sem prepričana, da bi v večini porodnišnic porod pospešili, česar si res nisem želela, ker mi je gibanje zelooo pomagalo. Rodila sem brez prereza, sem pa dobila štiri šivčke, ker se je moje dete po vsem tem času še zataknilo z rameni. Šivanje me sploh ni bolelo in moje dete je bilo kljub dolgemu porodu čisto ok. Če sedaj pomislim nazaj, mi najbolj odmeva dvoje-nepredstavljiva zaspanost (vse kar sem si želela, je bilo, da bi se lahko malo naspala) in bolečina v križu, ki pa je minila v trenutku, ko se je dete spustilo v porodni kanal. In ne, poroda nikakor ne bi nikoli opisala z trpinčenjem ženske ali celo klavnico, kot sem prebrala zgoraj. Mislim, da se v naši družbi ženske preveč straši s porodom. Ja, lahko res presneto boli, ampak ženske večinoma zmoremo. Od kar sem rodila, čutim veliko spoštovanje do vseh žensk,ki so rodile, ker to je res močna izkušnja. In vem, da če sem zmogla to, potem zmorem veliiiiiiiiiko več, kot mislim, da zmorem. In ve tudi. 🙂

Pozdravljeni…
Mene pa zanima rahlo čudno vprašanje, ki lahko že meji na paničarjenje…
Imam nizek prag bolečine, pa me zanima od kje dobite to moč, zanima pa me tudi če je katera od mamic zaradi nizkega praga bolečine “padla skupaj”?
Kako pa je občutiti rezanje presredka in kakršnokoli šivanje? Je boleče ali samo neprijetno?

Najlepša hvala za odgovore 🙂