Znašla sem se v situaciji, v kateri res ne vem, kaj naj storim. Ugotovila sem, da moj oče gleda pornografijo na spletu. Vem, da ni edini, vendar pa me vseeno skrbi. Občutek imam, da je to znak, da sta se z mojo mamo ohladila in da zato tam išče “nadomestek”. Odnos med njima sicer izgleda uredu, brez večjih (vidnih) težav. Vendar ravno tu je problem … kaj če so te težave nevidne? Zdi se mi, da premalo časa preživita skupaj, sploh pa ne sama drug z drugim. Vedno sta se odlično razumela, zadnje čase pa me vedno bolj pogosto skrbi, da je kaj narobe. Skrbi me tudi to, da so strani, ki jih je obiskal nekoliko neobičajne, v nekoliko bolj nenavadno smer. Sedaj me zanima kaj vi vsi mislite o tem … gre samo za radovednost in prehitro delam paniko? Ali pa je moj strah upravičen? In kar me sploh zanima … naj se pogovorim z njim o tem? Ponavadi se vedno o vsem pogovarjamo in zdi se mi, da se mi bo zmešalo, če bo to zadržala zase. Ampak bojim se, da lahko naredim le škodo. Hvala za vsak nasvet in mnenje.

Spoštovana »napomoč«,

verjamem, da ste bili prav presenečeni ob tem odkritju oz. verjetno kar šokirani in vas skrbi, kaj to pomeni za odnos med vašima staršema. Saj otroci vedno (nezavedno) »preverjamo« oz. opazimo, kaj se dogaja in nam veliko pomeni, če je odnos OK. Ob tem imate vso pravico čutiti, kar čutite in kar še boste začutili – vse od strahu, panike, jeze, razočaranja, bolečine, sramu, gnusa, občutka prevaranosti ….

Vendar pa bi rada izpostavila eno stvar in tako preusmerila pozornost: namreč vi ste tu »le« otrok, ni vaša odgovornost niti dolžnost »reševati« odnos med staršema, še najmanj pa bi vi morali »reševati« očeta in bdeti nad tem, kaj on počne, kakšne strani gleda ipd. Torej če se želite pogovoriti z očetom o tem, kaj je v vas prebudilo to odkritje, kaj vas skrbi oz. kaj vas spravlja v paniko, kot sami pravite, potem le dajte (če že niste, ker je že nekaj časa preteklo vmes..). Čisto prav boste naredili, če boste dali vedeti, kako se vi počutite oz. kaj opažate in tako v tej družini poskrbeli zase kot »otroka« (ker ne glede na leta ob starših vedno ostajamo otroci). Ohranjanje »skrivnosti«, ki ne bi smele biti naše skrivnosti, nas res lahko pripelje na rob pameti in nas ohromi. Zato se mi zdi ta vaša ideja o pogovoru zdrava in nujna.

Vendar pa je fajn, če zmorete hkrati tudi sebi dati »odvezo«, da vam ni potrebno skrbeti za zakon vaših staršev in iskati ali ponujati konkretnih rešitev staršema, ki jih bosta mogla najti sama (se najprej onadva med sabo pogovoriti, si priznati, kaj vsakemu od njiju pomeni ta »pornografija«, kako je njima začutiti to »oddaljenost«, ki jo vi opažate ipd. – to so vprašanja, do katerih bosta morala priti sama). Zato vas v pogovoru z očetom ne bodo »zanimali detajli iz njunega zakonskega življenja« ali njegovega osebnega življenja, ki bi vas čustveno le še bolj obremenili. Zato boste takoj ustavili vsak poskus, ki bi šel v to smer in ki bi vas le še dodatno obremenil. Skratka – krivično bi bilo do vas, če bi vi morali igrati »terapevta«, »svetovalca« ali »mediatorja« v domači družini. Pa četudi bi to počeli morda celo z veseljem v prvem trenutku. Če bosta onadva (ali eden od njuju) ugotovil(a), da potrebuje(ta) pomoč, naj si jo poišče(ta) drugje, ne pri vas. Predvsem pa bosta onadva morala o med sabo spregovoriti o stvareh. Ampak ne na vašo »prisilo«. (Če grem v najbolj črn scenarij, tudi če bi njun zakon razpadel (in to se ne more zgoditi zaradi vas), niste vi dolžni čustveno skrbeti zanju in njune posledične čustvene stiske v zvezi z njunim odnosom.)

Skratka – kaj lahko naredite vi? Poskrbite zase, spregovorite in odložite »breme«, ki ste ga s tem odkritjem dobili, tja, kamor dejansko sodi – k očetu. To je njegova težava in breme, zato bo to moral »reševati« on. Povejte mu vaša občutja in kaj bi vas »razbremenilo«; vprašajte ga tudi »direkt«, kaj vas skrbi in bi radi preverili. Tudi če ni »nič resnega«, vas je vsaj »dolžan« poslušati in vsaj poskušati razbremeniti tega bremena, ki je obležalo na vas po odkritju.

Zakaj toliko poudarjam »razmejitve«: S tem ko vi resno skrbite le zase kot otrok v tej družini in ne prevzemate čustvenih bremen in težav vaših staršev (kot zakoncev), se poveča možnost, da se jih bosta resno lotila onadva (v kolikor obstajajo kake globlje težave). Dokler se pa »sekirate« vi, se njima (oz. vsaj enemu od njiju) ni treba. Zato največ, kar lahko naredite, je, da »poskrbite zase« in ne nosite bremen, ki niso vaša, pač jih odložite na pravi naslov. Verjamem, da vi tudi najbolj veste, kaj bi vi v tej situaciji potrebovali oz. kaj bi vas kot otroka v tej družini pomirilo (kdo bi moral kaj reči, kdo slišati…). In to tudi naredite.

Pa še o skrbi, da boste naredili »škodo«: če boste le »preverjali« in iskreno izrazili, kar vi čutite in opažate, dvomim, da lahko naredite dodatno škodo, (ki že ne bi bila storjena, četudi se morda navzven ne vidi). Kjer ni že od prej sesuto oz. trhlo, tudi otrok ne more sesuti zakona. Sploh če pride na dan zgolj z »opažanjem« dejstev, ki so že tam, ki so že »v zraku«, jih vsi slutijo in bi jih vi le »osvetlili«. Kar pa ne pomeni, da se ne bi lahko zgodilo, da v kaki destruktini družini, kjer “čuvajo skrivnosti”, na tako razkritje reagirajo drugi člani tudi z zanikanjem in obtoževanjem tistega, ki razkrije resnico. A glede na to, da pravite, da ste družina, kjer komunikacija sicer teče, upam, da bo stekla tudi o tem. In to tam, kjer mora…

Zato vam želim vso srečo in poskrbite zase!

mislim, da je to predvsem stvar tvojih staršev, ne tebe. zato bi bilo tudi prav, da se v njun odnos ne vmeševaš. lahko pa seveda poveš svoje mnenje očetu, ampak kaj bo potem on delal s tem, je njegova odločitev.

ali povedati mami ali ne… morda je bolje, da povprašaš očeta, če mama ve in če ja, kako gleda na to in če ne, ali ji ne bi morda povedal. da bi ji pa ti povedala… hm… odvisno, to je pa težka. odvisno od karakterja mame, njene sposobnosti reševanja problemov, obremenjenosti z raznimi stvarmi…

Zamisli si, da ti gledaš pornič, pa to ugotovi tvoj oče in pove tvojemu fantu? a ne bi ti rekla, da to ni očetova stvar in naj se ne vtika? Sicer pa je oče najbrž polnoleten in lahko menda gleda, kar hoče.

Povej očetu in tudi materi.
Očitno ima oče neke fetiše, zdaj pa če mama ve zanje je okay, drugače pa je gledanje in opazovanje teh fetišev znak da mamo vara in si išče zunaj te reči.
Škoda denarja če ga daje k prostitutkam, da se zadovolji.

Po tolikih letih je pa itak jasno da seksualno ne štima več in tvoj oče se sedaj, ko je mama v letih, slini na drugih. To se mi ne zdi fer in spoštljivo ne do mame, ne do vas vseh.

Mnenje iz temnega srednjega veka… Čakajte malo, kakšni fetiši, kakšne prostitutke, kakšno slinjenje na drugih??? Če odrasel moški sem in tja pogleda kakšen porno filmček, ne delajte vendar slona iz te zadeve, ker je normalna in življenjska, ker pornografijo gledajo tako moški kot ženske, mladi in stari, samski in poročeni. In v tem ni nič narobe – če le partner ni zaradi tega kaj prikrajšan.

Če nekdo gleda pornografijo neprestano oz. je nekako obseden z njo ali odvisen od nje, je to znak za alarm, sploh, če svojega partnerja zanemarja in se z njim / z njo spolnosti izogiba. Če pa nekdo pogleda kaj pornografije občasno, za popestritev ali za namen boljšega in intenzivnejšega vzburjenja, pa to ni nič napačnega.

Kar se tiče dekleta, ki sprašuje za svojega očeta: daj mu no mir. In pusti očeta, da zadeve in probleme (če sploh obstajajo) rešuje sam s svojo ženo. Sploh pa bi bilo najlepše, če bi si oče ogledal kakšen pornič skupaj z mamo in bi si morda po toliko letih zakona obadva malo popestrila spolno življenje:-)

Ne vem sicer, koliko ste stari tisti, ki ste odgovorili ali svetovali…Sama sem 42, pa se lahko zgodi, da gledam pornografijo…ja, pa ne letim možu kar povedat, da sem jo..Če pride zraven, pogledava skupaj…Ne vem sicer, kaj so to neobičajne stvari – verjetno kakor za koga ( če je gledal pedofilijo ali posilstva , mu vrat zavij, sicer pa pust stvari pri miru)..Hotela sem povedat le to, da moj zakon zaradi pornografije (občasne seveda) ne trpi, nasprotno…In z gledanjem pornografije se ne vara, pa tud še ni znak, da hodi k prostitutki…luba duša no…
Povej pa le očetu- da ti bo razložil, da to ni neki prepovedanega, pa še bolj zato, da bo drugič zgodovino brisal…

Moj oče gleda pornografijo, odkar pomnim. Pred mamo ni tega nikoli skrival, otrokom pa razložil, da so to filmi za odrasle, ki jih zaenkrat še ne bomo razumeli.
Meni je to nekaj čisto normalnega. Tudi oba s partnerjem kdaj pogledava kak pornič, kar se mi ne zdi noben problem. Stvar stališča pač.

Pozdravljeni,

Vprašala bi nekaj v zvezi s spodaj navedenim citatom (čeprav menim, da osnovna zgodba sigurno ne meji na tako patologijo) in sicer:

“Pa še o skrbi, da boste naredili »škodo«: če boste le »preverjali« in iskreno izrazili, kar vi čutite in opažate, dvomim, da lahko naredite dodatno škodo, (ki že ne bi bila storjena, četudi se morda navzven ne vidi). Kjer ni že od prej sesuto oz. trhlo, tudi otrok ne more sesuti zakona. Sploh če pride na dan zgolj z »opažanjem« dejstev, ki so že tam, ki so že »v zraku«, jih vsi slutijo in bi jih vi le »osvetlili«. Kar pa ne pomeni, da se ne bi lahko zgodilo, da v kaki destruktini družini, kjer “čuvajo skrivnosti”, na tako razkritje reagirajo drugi člani tudi z zanikanjem in obtoževanjem tistega, ki razkrije resnico.”

Kako pa se “zavarovati” pred “sesutim in trhlim” odnosom dveh zakoncev-staršev?
Kot “sesuta in trhla” se ne bosta ravno pripravljena soočiti s prblemom…in običajno “sesuti in trhli” starši krivdo prevalijo na tretjega-ogromnokrat (na najšibkejši člen v družini) otroka…v smislu, da jima le-ta poskuša ali uničuje odnos-zakon…
Koliko je sploh smiselno biti odkrit v takem “leglu”?

Ta vprašanja navajam iz lastnih izkušenj-odnosov, kjer mi ni bilo dovoljeno biti odkrita, ko sem pa posala sem bila obtožena za uničevalko…
In še vedno me boli, da so mi naprtili odgovornost za njihov (za moj okus) zelo slab odnos-partnerstvo, a sem bila zelo priročna, da sta se dva odrasla človeka, med drugim tudi starša patološko skrila za mano, vsa lepa, nedolžna, čista, poštena in predvsem iskreno odkrita…mene pa sta postavila pred sramotilni zid…Vsaj mati je tu odigrala totalno izdajalsko vlogo…
Čeprav sama pri sebi jasno razumem situacijo in vem, da nisem odgovorna za njen slab zakon, me še vedno ful duši dejstvo, da mi je bilo tudi na tem področju potaknjeno nekaj kar ni moje…
(Verjetno bolj sprašujem (spet) kako naj se rešim te bedne ne-moje-navlake!!!!)

Hvala, LP

Spoštovana s!,

Postavili ste zanimivo vprašanje – kdaj in koliko se splača tvegat biti odkrit do svojih staršev, če veš, da lahko »kasiraš« vso krivdo, jezo in razočaranje … pa še odgovornost ti naložijo »za povrh«.

Ja, prav imate – »sesuti in trhli« zakonci oz. partnerja se nista vedno pripravljena soočit z resnico, četudi jo pove njun otrok in je včasih na daleč vidna. In jo velikokrat »podtaknejo« šibkejšemu – otroku, kar ste doživeli tudi vi. In to je bila totalna krivica do vas – ki ste le želeli razčistiti oz. preveriti resnico oz. neka dejstva … Z vašim preverjanjem oz. resnico ni bilo in ni nič narobe. Se pa očitno vaša starša oz. mamo navajate res ni bila sposobna soočit z nekimi stvarmi in ste vi postali »grešni kozel«, kar vaš še vedno duši.

Kar se tiče tega, ali izreči neko neprijetno skrito resnico ali skrivnost ali tabu, je moje mnenje, da je treba resnico povedati vedno – zaradi sebe – ker jaz ne morem s tem (npr. to krivico/zlorabo…) več živeti in to povem zaradi sebe. In ne toliko zato, da bi »reševala« starše (ker bom potem še bolj razočarana). Ker ko povem zaradi sebe in ne zaradi npr. staršev, bom tudi lažje živela, če bodo vse zanikali – ker sem svoj del opravila – povedala sem, kar je bil moj cilj, in tako odložila »breme«, kamor sodi. Kar pa bodo oni s tem, pa je njihova stvar, mene se več ne tiče. Morda ne bodo želeli tega »reševanja« in bodo vso stvar zanikali in nas obtožili zlobe. Npr. o nekem tabuju spregovorim zato, da sebe sprostim te »zavore«, ki ponavadi globoko zaznamuje moje življenje (pa če se zavedam ali ne). Spregovoriti o tem je torej »usluga« meni, saj želim osvoboditi sebe. Sebi bom dokazala, da zmorem premagati strah in z njim »tabu«, kar je cilj takega »soočenja«. In zgolj »stranski učinek« je, če se bo tudi na drugi strani kaj spremenilo.
Samo se je pa ponavadi modro na to dobro psihično pripraviti (vedeti, na koga se lahko obrnem, če bodo vse zanikali, kje bom lahko »preverjala« svojo »normalnost«, sploh če gre za težje stvari – torej kje imam torej zdravo bazo odnosov, ki je na moji strani in me bo absolutno podprla; potem priprava v smislu, da vem, kaj je in ni moja odgovornost in krivda; v primeru hujših čustvenih zlorab je priporočljiva tudi opora strokovnjaka oz. skupine…). Še posebej, če gre za starše – ker smo ponavadi zelo občutljivi za njihove odzive in nas lahko v trenutku spravijo v veliko čustveno stisko in se začnemo spraševati, ali je bilo prav ali ne, zanikanje nas lahko spravi na rob norosti… Torej za odkritost se je včasih naprej treba pošteno pripraviti – in včasih je bolje si vzeti nekaj več časa za pripravo, ker sicer nas tako »soočenje« lahko za nekaj časa »onesposobi«, ker je razočaranje ob soočenju zaradi naših pričakovanj preveliko. Potrebno se je prej na nek način odreči temu, da bomo starše spremenili. Ker morda (verjetno) jih ne bomo oz. ne bodo želeli res prisluhniti temu, kar jim imamo povedati.

Kako se torej znebiti te zadušljivosti oz. navlake, ki ni vaša? Mislim, da pot pelje preko vašega samozaupanja – sebi. Da se zanesete nase in na svoje doživljanje in res verjamete, da je to, kar ste takrat rekli, bila resnica in bo ostala resnica oz. vsaj vaše resnično doživljanje (nečesa), torej ste govorili/preverjali resnico, niste se zmišljevali. In da imate oz. ste vso pravico povedati/preveriti resnico oz. vaše doživljanje ob svojih starših. Bili ste zvesti sebi in ostanite to še naprej. Rastite v svoji samozavesti. Vem, da je to težka in naporna pot, a druge poti naprej »v svobodo« ni. Razen, če želite živeti v »zaporu zlaganosti in pretvarjanja«… Upam, da imate ob sebi vsaj enega človeka, ki vam verjame oz. vas podpira in vam da vedeti, da ni z vami in vašim doživljanjem nič narobe. Tudi z vašim preverjanjem ne. Tako boste zmogli vedno bolj zaupati sebi in se zares posloviti od ideje, da bi starši morda kdaj razumeli oz. se zmogli soočit z bolečo resnico njunega odnosa. Ker se morda ne bosta nikoli. Vi pa ste se in ste preživeli. Ena najtežjih nalog vsakega od nas je odrasti in se osamosvojiti toliko, da lahko pustimo staršem biti, kar so, živeti na način, kot ga živijo, in hkrati živeti svoje življenje, na način in po vrednotah, ki so res naše. Zato tudi vam želim, da živite takšno življenje, kot si ga vi želite. S toliko stika z njimi, kot si ga vi želite oz. ga za svoj dušni mir »prenesete«. Poskrbite torej zase in odvrzite na ta način »ne-vašo-navlako«!

Pogumno naprej!

pozdravljeni
38 letna gospa se je s svojo osemletno hčerkico preselila k novemu ,30 letnemu partnerju.
Gospa daje vse znake bipolarne motnje, bila je tudi odvisnica.Njen novi partner, pa je navidezno zelo urejen. miren fant, ki redno gleda pornografske filme in redno kadi travo.
Kako te stvari lahko dokažemo na sodišču, ali lahko kompetentne osebe preverjajo to stanje?…kam naj se obrnemo za pomoč? CSD smo obvestili, odvetnike tudi, policijo tudi. NI ODZIVA..
Vsi odgovarjajo ,,,da so pač pri nas taki in taki zakoni..
ALI JE RES MOGOČE DA SE PO VSEH OPOZORILIH NA KOMPETENTNE USTANOVE, res mora zgoditi najhujše,preden nekdo ukrepa?

Spoštovani,

kolikor vem, morajo navedene institucije (CSD, policija) po dani prijavi družinsko stanje preveriti. Zakaj tega v tem primeru domnevno ne storijo, ne vem. Če vas prav razumem, je govora o sumu na spolno zlorabo in tudi druge zlorabe do otroka (neprimerno okolje). Če se gospa nikoli ni zdravila ali nasploh odklanja strokovno pomoč psihiatra, je v to nihče ne more prisiliti. Lahko pa bi CSD ukrepal v smislu zaščite otrokovih koristi in varnosti, v kolikor je njena mladoletna hčerka ogrožena. Seveda bi za to moral preveriti njuno družinsko stanje in odnose, v katerih biva hčerka z materjo.

Žal je praksa taka, da kjer je sum na spolno zlorabo otroka, se takšnim situacijam pristojne osebe za reševanje takšnih problematik izogibajo in se čuti, da bi te stiske najraje prikrili, izničili – ker so pretežke za človekovo dojemanje in ker sprožijo ogromno strahu.

Kar vam še preostane, če imate voljo, je, da daste zadevo v medije (npr. Tednik), sama pa vam svetujem (kolikor je tema sum na spolno zlorabo otroka), da se obrnite na Združenje proti spolnemu zlorabljanju (080 2880 – brezplačni telefon), v katerem je predsednica, gospa Katja Bašič, zagrizena zagovornica otrok s tovrstno izkušnjo, imajo pa tudi veliko izkušenj s pravnimi postopki, tožilstvom, zastopanji otrok idr.

Želim vam mnogo pogumnih korakov naprej!