30 dni po porodu očitno se mi je začelo, kar sem ze prebrala
v tem forumu. kar jokam pa jokam. Danes popoldne pa mi je
mama pazila otroka, da sem skocila za 35 minut v trgovino, ko sem
prišla v trgovino sem se kar zacela tresti, na blagajni je bila guzva,
v prsih me je tiscalo, uh kako grozen občutek. skoz sem mislila na
otroka, kaj ce se mi kaj zgodi, kaj bo z mojim otrokom, mama nima
mojih dojk itd. skratka resnicno, ko sem prisla domov, sem sla v wc
in jokala 15 minut kot dez, kajti pred mojo mamo ne jokam, ona tega ne
bi razumela.
Resnicno kako ste punce to prezivela…….
Pa tudi zadnje dni me daje občutek da nimam več svobode, resnicno
mi je grozno. Nisem sproscena, skoz si nekaj studiram, …….
prosim za nasvete.
obupana mamica.

Spoštovani!

Slučajno sem naletel na vaše vprašanje na tem forumu, pa mi dovolite, da kljub temu odgovorim. Po porodu je za žensko zanimivo obdobje, ko vsi mislijo, da je v devetih nebesih, pa se ji dogaja prav to, kot se vam: stalna utrujenost, občutek prilenjenosti, izguba svobode, “izkoriščanje s strani otroka”, ki stalno odpira usta, ali kriči, začne se tudi odtujevanje od moža, ker tudi on doživlja podobne čase. Stanje se v naslednje pol leta lahko še slabša, zato je zelo dobro, da ste to opazili tako kmalu. Del problemov je vsakdanjik vsake mlade mamice, del pa gre seveda lahko pripisati tudi poporodni depresiji. Taka labilnost, da stalno jokate, že lahko kaže na potrtost. Da ne obupavamo še bolj: začeti morate živeti pro-aktivno. to pomeni, da sim orate življenje organizirati tako, da vam bodo otroka pazili tudi za vašo zabavo, počasi boste morali pockrlajti tudi moža in še bolj sebe. Otrok bo moral slej ko prej zdržati tudi kakšno uro brez vas. Seveda si lahko daste še kakšen mesec dva predložka, a po pol leta morate znati živeti tudi svoje življenje, ne samo življenje za otroka. O svojih občutkih se pogovarjajte s partnerjem, in poslšjate tudi njegove. Ne glede na vse lepe občutke ob rojstvu, se morate slej ko prej zavedati tudi svoje spolne vloge in privlačnosti.

Če se bo obdobje potrtosti nadlajevalo, ali drugače ne boste znali najti poti, se oglasite pri svojem zdravniku, ali pa se oglasite na sosednjem forumu.

Lep pozdrav in korajžno – vsi smo šli vsaj deloma tudi po vaši poti.

Janko Kersnik

Živio,
sem drugič noseča in me je prav tako strah tega, saj sem bila prvič po porodu zelo depresivna. Takrat sem rodila poleti in se spomnim, ko smo se peljali iz porodnišnice, da sem kar jokala. Doma sem vedno, ko so obiski šli, kar jokala in jokala. Sama sebi sem se smilila. Vsi so odhajali na dopust, jaz pa še iz hiše nisem mogla( prvi teden seveda). Mislila sem, da ne bom temu kos, pa je potem kar nekako samo od sebe minilo. Vendar se še danes po 14. letih spomnim, da je bilo hudo. Upam in želim ti, da bo tudi pri tebi minilo čimprej.

Tudi sama sem bila po porodu kar nekaj časa čudna, razdražljiva, utrujena. Na otroka sem bila grozno ljubosumna, posebej, če so ga držali moževi starši. Po drugi strani pa me je bilo strah biti sama z otrokom, ki je veliko prejokal, imel je krče, zelo pogosto se je hotel dojiti.

Zato te zelo dobro razumem, kako se počutiš. Kakšen mesec in pol, dva, se mi zdi kot da nisem živela svojega življenja. Počasi se to umiri. Otroka bolje spoznaš, hormoni se vrnejo na svoje mesto, telo si odpočije. Danes sem prav srečna, če pridejo moževi starši in mi ga malo pričuvajo (pri enem letu je pravi živ-žav).

Meni je zelo pomagalo, ker me je mož razumel in mi stal ob strani ter veliko dela opravil sam. Mislim na gospodinjska opravila, pa tudi za otroka je poskrbel.

Boš videla,da se bo tudi pri tebi stanje uredilo, le počivaj čimveč in poskušaj se čimmanj obremenjevati. Želim ti veliko veselja pri vzgoji tvojega otroka.

Nataša

Draga Marjeta,

povsem te razumem. Tudi sama sem kakšen mesec po porodu živela v zelo čudnem svetu. Ne vem, kako bi vse skupaj prenesla brez 200% podpore moža. Najhuje je bilo, dokler sem vse držala zase – potem pa je že patronažna sestra kmalu ugotovila, da nekaj ne “štima”, saj sem kar naenkrt ostala povsem brez mleka in sem morala otročka hraniti po steklenički. Ta trenutek je bil moja katarza – vse hudo sem spravila iz sebe in stvari so šle samo še na bolje. Ko sem se pomirila, sem začela ponovno polno dojiti tudi mojega otročka, vse do njegovega 15. meseca. Bistveno je,da se o svojih občutkih z nekom pogovoriš – najbolje s partnerjem, lahko tudi s prijateljico – nikar pa ne drži stvari v sebi, ker iz izkušenj vem, da to zadevo samo poslabša. Mene je bilo mojih občutkov sram, saj se mi je zdelo, da ne morem biti dobra mamica, če sem takrat, ko bi morala cveteti od sreče, kar naprej jokala; cel mesec sem imela “kamen v želodcu”. na srečo sem pravočasno ugotovila, da najsrečnejši dogodek v mojem življenju pač zahteva svoj davek in da se bom še najlažje umirila, če bom svoje občutke, strahove spravila iz sebe, se z nekom pogovilra in si vzela čas zase. Verjemi, da tako kot otroček potrebuje čas, da se navadi na novi svet tudi mamice, vsaj nekatere, potrebujemo čas, da se navadimo na novo situacijo. Veliko sreče ti želim!

Hvala bogu, da se o tem lahko po novem svobodno pogovarjaš. Še pred leti o poporodni depresiji ni bilo preveč govora oziroma se zanjo ni vedelo. Kot mnoge druge mamice, tudi jaz sem bila med njimi, doživljate nekaj povsem normalnega. Sama sem neprestano jokala, nisem si upala biti sama z otrokom, strah me je bilo, da se bo začel jokati, jaz pa ga ne bom znala potolažiti… Vse skupaj je pripeljalo do lastnih obtoževanj, da sem sama kriva za vse, da sem slaba mamica, da nisem vredna svojega sina, ljubosumna sem bila na vse, ki so ga pestovali… Skratka, ni bilo prijetno. To se je dogajalo kar nekaj mesecev, potem smo se spoznali, zaživeli ritem, ki ga je narekoval otrok, se prilagodili, torej nekako navadili in končno sem lahko začela uživati življenje s sinom. Hvala bogu, da mi je otrokov oče stal ob strani, mi pomagal tako pri otroku kot gospodinjskih opravilih.
Napako sem naredila tudi, ker se o tem nisem z nikomer pogovarjala, ampak se delala, da je vse v najlepšem redu. To je najslabše. Zato se o tem pogovorite z nekom, ki mu zaupate, razložite svoje občutke partnerju, morda zdravnici, če se bo depresivnost dlje časa zadrževala v vaši glavi, sicer pa se ne obtožujte, da delate kaj narobe. In ne počutite se krivo, če ne boste 24 ur na dan ob otroku. Mislite tudi nase in si privoščite kaj za svojo zabavo. Naj ga čuvajo drugi, vi pa se sprostite in naberite svežih moči.
Le pogumno! Tudi to bo minilo!

Živjo, Marjeta!
mene je “zvilo” že tretji dan po porodu, ko sem še ležala v porodnišnici. Šlo mi je na jok, stiskalo me je v prsih, prava groza me je obšla, ko sem pomislila, da sem zdaj mama in da je tisto bitjece zraven moje in sem za vse življenje njegova mama. Moj mož ni mogel dojeti, kaj se kar naenkrat z menoj dogaja; nosečnost je minila bp, enako porod, otroka sva si želela, nanj sva se na dolgo in na široko pripravljala… Poskusila sem mu povedati, kaj čutim, na žalost pa so me sestre na porodnišničnem oddelku precej grdo “zatolkle”, naj se ne cmeram in naj bom srečna, da je otrok zdrav (kar je sicer tudi res) itd.
Težave so počasi minile, precej mi je pomagala moževa prisotnost doma v prvih treh tednih po porodu , žalostno pa je, da pred petimi leti, ko se je hči rodila, o depresiji z menoj ni govorila niti moja ginekologinja, niti pediater, sploh pa ne osebje ljubljanske porodnišnice. Tudi o tem bi se morali pogovarjati na predavanjih materinske šole!
Pomisli na kaj lepega, ko te zvije, uleži se, zavrti dobro glasbo in vzemi v roke dobro knjigo!
Lep dan, Ali