Mogoče bom imela z odpošiljanjem svojega pisanja tokrat več sreče, kajti že nekaj dni čakam na objavo in odgovor, pa nič. Pa še enkrat. Rodila sem decembra v prejšnjem letu in ko je bila hčerka stara dva meseca in pol sem zbolela za poporodno depresijo. Tri tedne sem bila celo v psihiatrični bolnici, kajti tesnoba, ki sem jo občutila se je stopnjevala do hude anksioznosti. Prejela sem tudi zdravila, in sicer Zoloft in Zyprexo. Zanima me delovanje teh zdravil, predvsem slednjega, saj se zjutraj (po večernem odmerku) komaj spravim iz postelje. Ne vem, ali je temu krivo zdravilo ali pa še vedno doživljam depresivno simptomatiko. Čez dan v redu funkcioniram, le jutra so mučna. Zanima me tudi, koliko časa po vaših izkušnjah traja, da se zares pobereš, da zares lahko rečeš, da si ozdravel. Jaz sem zbolela zaradi hude izčrpanosti, tako fizične kot psihične. Bila sem tudi pod hudim stresom, zaradi dogajanja v primarni družini. Zdaj imam probleme z občutki krivde. Namreč, veliko sem prebrala o simbiozi in prav teh zgodnjih izkušnjah, ki so zibelka otrokovega duševnega razvoja. Jaz pa sem zamočila. Zavedam se tudi, da v takšnem stanju nism bila sposobna nuditi hčerki, kar je potrebovala. Kako opraviti z občutki krivde? Kako preboleti poraz? S punčko je sicer vse v redu, vsaj upam. Skrbi me, kakšno dediščino sem ji dala, s čim sem jo obremenila, kakšno prtljago oziroma breme sem ji dala kot popotnico v življenje. Torej, moj problem so občutki krivde in še enkat občutki krivde. Ko sem bila v bolnici je bila v varnih rokah moža in starih staršev. Hudo mi je tudi, ker sem jo zaradi zdravil morala prenehati dojiti. Tudi to je bil zanjo verjetno svojevrsten šok.
V naprej se vam zahvaljujem za odgovore in odzive, pa srečno!

Draga Ada,

lepo pozdravljeni – odgovor sledi v dnevu ali dveh.

Žal vaših prejšnjih sporočil nisem dobila, šele to zadnje je smuknilo v moj predalnik. Včasih nam tehnika dela težave in je res dobro vztrajati.
Jaz sem na primer šele danes dobila razvezan dostop do interneta – po osmih mesecih čakanja, pa živim v velikem mestu. Uf, mi nihče ni verjel, da je to lahko težava.

Prav lepo vabljene vse, ki bi hotele spregovoriti z Ado: prav pridejo izkušnje, podpora, kakšna lepa misel.

Izkoristite sveža jutra in čarobne večerne žarke: sonce je dokazano učinkovito antidepresivno sredstvo.

Tudi jaz sem imela podobne težave po porodU. In sicer sem pristala v psihiatrični bolnici s psihozo in nato doma kar lep čas depresirala. Moja punčka pa ni čakala mamice, da pride k sebi in je lepo v tem času, zrasla.Malo mi je žal,da je nisem bolj uživala in se preveč sekirala toda za nazaj ne morem nič popraviti. JO PA ZELO UŽIVAM ZDAJ.Tudi meni so bila po Zyprexi najtežja jutra toda niti nevem kdaj kar naenkrat se je to izboljšalo. Morda sedaj, ko vstajam tudi za v službo(skrajšan delovnik 4 ure).No, vam Ada bi rada samo povedala, da se nič ne obremenjujte s občutki krivde za nazaj ampak glejte,da boste kar se da pridna mamica za v naprej.Vsak dan sproti je važen, da znamo uživati in preživeti čim lepše trenutke z našimi pikicami in partnerji.Tudi meni kdaj zbežijo misli za nazaj pa se skregam in se probam držati tega kar sem vam svetovala.

Čimveć lepih trenutkov z vašo družinico in lp
Aga

Hvala Aga za odgovor in spodbudne besede. Vsaka takšna beseda pride še kako prav. Zanima me še, koliko časa ste jemali Zyprexo in kakšen odmerek.
Hvala Za odgovor!
Ada

Draga Ada,

Zelo me veseli, da se počutite bolje in da okrevate po mučni bolezni. Depresija, ki je povezana s tesnobo (in nato anksioznostjo), je lahko izjemno obremenjujoča in kot pravite, ste nekaj časa preživeli v bolnišnici. Ker se ne vidi nobene poškodbe ali telesne rane, ker je to duševno trpljenje, se včasih zdi, kot da je odvisno zgolj od naše volje, pa bi bolezen lahko preprečili ali jo hitreje premagali. A to ni res in tega se moramo zavedati vsi – tisti, ki trpijo zaradi depresije in tisti, ki te izkušnje nimajo. K pojavu depresije prispevajo različni vzroki, različne obremenitve, ki v nekem trenutku lahko povzročijo, da naši običajni mehanizmi, s katerimi si pomagamo v obremenitvah, ne delujejo dobro. Morda je to enostavneje razumeti, če pomislimo na okužbo z virusom gripe. Če smo v dobri telesni kondiciji, če imamo dovolj denarja in časa in volje, da skrbimo za redno in kvalitetno prehrano, če imamo dovolj počitka in smo nasploh ok, imajo virusi gripe bolj malo možnosti, da nas položijo v posteljo. Obremenitev ni velika, mi pa smo pri močeh. A če smo morda medicinska sestra, ki je v času epidemije gripe vsak dan v stiku z virusi, vse to ne bo pomagalo in bo zbolela. Obremenitev je bila prevelika. In obratno, za nekoga, ki ima oslabel imunski sistem, je dovolj že malo, da zboli. Obremenitev morda ni velika, je pa sama oseba šibka.
In kaj hočem reči: če človek zboli za gripo, si tega ne očita. Poskrbi zase, drugi pomagajo, počiva in veliko pije, vzame zdravila, ki mu pomagajo pri premagovanju simptomov, in ko mu je malo bolje, počasi prevzema naloge, ki jih je prej opravljal. In na ta način razumite svojo depresijo: preobremenjeni ste bili, izčpani in tako se je zgodilo, da ste zboleli. Ali bi imeli občutke krivde, če bi vam zdrsnilo na mokrih tleh in bi prišlo do kompliciranega zloma, pa bi morali v bolnišnico za nekaj časa? Morda bi rekli: Šment, pa ravno zdaj, ali kaj podobnega. Morda bi vam bilo hudo pri srcu. A da bi si to očitali? Ne, bolezni in nesreče se dogajajo. In vi ste poskrbeli, da ste dobili ustrezno pomoč in zdravljenje. Ali vi nekomu, ki je pravočasno dobil zdravila in zdravniško pomoč, rečete poraženec? Zanesljivo ne. Sprejeti pomoč, kadar jo kdo potrebuje, je znak poguma. Soočiti se s svojo boleznijo in jo premagovati iz dneva v dan, je znak moči. To je dobro in prav je, da vztrajate pri skrbi za svoje zdravje še naprej. V zvezi z zdravili in njihovimi stranskimi učinki je najbolje, da se pogovorite z zdravnikom, ki vam jih je predpisal. Lahko pa vam potrdim, da je jutranja tesnoba pogost znak depresivnosti. To so tista težka jutra, ko se posameznica zbudi (ne da bi jo zbudil otrok), pogosto zelo zgodaj, in jo začnejo preganjati moreče ali tesnobne misli. Ne bi vam pa mogla povedati, ali bi lahko to, kar doživljate vi, pripisali kakšnim učinkom zdravil.
Okrevanje po depresiji ni kratko in običajno poteka v valovih. Če pogledate v razmiku enega tedna, lahko rečete, da je bolje, a med tem tednom najbrž doživite nekaj dobrih dni in kakšnega slabega. Ko se zdravje izboljšuje, je vedno več dobrih dni in vedno manj slabih. V trenutku, ko se spet počutite slabo, nikar ne mislite, da ste spet na začetku. Ne, to je značilnost okrevanja po taki bolezni. Težko je tako na daleč govoriti, kdaj lahko pričakujete popolno okrevanje, včasih traja več mesecev, včasih manj, ker je odvisno od tega, kaj je depresijo sprožilo in kakšne so vaše obremenitve in kako »krepki« ste nasploh. Če je šlo za enkratne obremenitve, je drugače, kot če je vaš vzorec reagiranja na stresne situacije depresiven in ga torej večkrat uporabljate. V nekaterih primerih se je poleg zdravil dobro poslužiti katere od psihoterapevstskih metod, da se spremenijo vzorci reagiranja.

Glejte, nikar ne skrbite, kako je vaša odsotnost vplivala na hčerkico. Poznam teorije o simbiozi in razumem, o čem vas zdaj skrbi. Teorija je vedno poenostavljen sistem, zato, da jo je mogoče razumeti – če recimo govorimo o simbiozi med dojenčkom in mamo, bi morali v resnici govoriti o simbiozi med dojenčkom in drugo ključno odraslo osebo – ki mu je naklonjena, ki skrbi zanj, ki z njim komunicira. In to so bili v vašem primeru vaši starši in partner. Vedite, da smo ljudje veliko bolj prilagodljivi in učljivi in prav zagotovo je vaša hčerkica dobila tisto, kar je potrebovala: pozornost, crkljanje, nego, občutila je ljubezen. Nikar se ne obremenjujete s tem, da ji kaj manjka. In prav res, živite tu in zdaj ter uživajte dragocene trenutke skupaj z njo, skupaj kot družina, najdite pa si čas samo zase.
Danes se veliko govori o dojenju in prednostih, ki jih ta prinaša, sploh zdaj, ko je teden dojenja. Na srečo je mogoče s kvalitetnimi mlečnimi nadomestki dojenčka nahraniti, da se dobro razvija, in prav nič ne dvomim, da je z vašo deklico vse v redu. Čustveno in telesno bližina, ki hodita z roko v roki z dojenjem, pa je mogoče doseči tudi drugače – s hranjenjem otroka v naročju, s crkljanjem in vsem tem, kar najbrž itak počnete.

Draga Ada, vidite, raje odpišem malo kasneje, pa se takrat razpišem. Želim vam čim prejšnje okrevanje, le pišite vam še.

Hvala, dr. Zalka, za vaš odgovor. Tale primer z gripo ali zlomljeno nogo je zelo zgovoren. Žal pa še vedno drugače vrednotimo duševno zdravje in bolezen kot pa fizično oziroma telesno. Res, nikjer ni nobene vidne rane, nikjer sledov udarcev ali poškodb, vendar so duševne bolečine prav tako resnične in mnogokrat “bolijo” še veliko bolj kot fizične. Sama bi, na primer, veliko raje še enkrat rodila, kot pa šla skozi to, kar se mi je dogajalo v zvezi z depresijo.
Še enkrat hvala in lep pozdrav vsem, ki to berejo!
Srečno!
Ada