Spoštovani!
V začetku leta (januar, februar) sem pisala v temi Mož-najstnica, večni prepiri, nato ponovno v maju (ponoven izbruh) in seveda sem spet dočakala…
Mož je ponovno izbruhnil in če povem zakaj, se boste mogoče celo smejali (meni gre sicer bolj na jok, kot na smeh).
Že nekaj časa hčerka najstnica niha v svojem razpoloženju, vendar nekako vozimo. Nekaj dni sem bila odsotna, tako, da je mož skrbel za hčeri in je bilo vse ok(s tem, da mi je to tudi zatrdno obljubil).
Na videz vse v redu, mož mi kar naprej zatrjuje, kako me ima rad, da ne bi želel biti brez mene-ja, vse lepo, dokler ne nastopi kak čisto brezvezen razlog za izbruh. Izbruhnil je, ker sva se dogovorila, da ga pridem iskat na avtobusno postajo, ko pride iz službe (peljal ga je kolega).Dogovor je bil, da me kakih 15-20 minut prej pokliče, da grem od doma. Ker pa sem se zadržala v službi, sem se odločila, da sploh ne grem domov, s hčerko sva šle po nakup v trgovino in pomotoma sem v avtu pustila mobitel.Ko sem prišla iz trgovine, sem ugotovila, da me je 7x klical (v 10 minutah).Takoj sem ga poklicala in mu povedala, da sem telefon pozabila v avtu in da že grem po njega. Začel se je razburjat, zakaj me nikoli ne dobi, ko me rabi, da me že pol ure kliče….Odgovorila sem,d a sem bila v trgovini samo 10 minut in da sem že na poti. Na to je odgovoril, da naj ne hodim ponj in odložil ter takoj potem tudi izklopil telefon. Poslala sem sporočila, da naj me počaka na dogovorjenem mestu, vendar seveda ni vklopil telefona. Vsa v paniki (takšna situacija ni nova, ponovila se je v najinem življenu že kakih 100x) sem se odpeljala na dogovorjeno mesto, on je že hodil po pločniku proti domu-peš. Do doma je imel kakih 8 km. Ustavila sem in ga nekako prepričala, da se vsede v avto. Med potjo sem mu povedala, da je takšno obnašanje skrajno otročje in da se pač zgodi, da telefon kje pustiš-pa saj sva bila vse dogovorjena.
Od takrat dalje se ne pogovarja…videno že neštetokrat. Jaz bi se želela pogovorit, vendar so to monologi…Odgovarja mi edino, ne, ja in da se namerava ubit, ker nas več ne prenaša. Na nek način bi rada razčistila zadevo, vendar je on noče,ne more, ne zna…
Saj-če preberete moja prejšnja sporočila, se vse ponavlja. Poskusila sem mu tudi povedati, da sem prestrašena in prizadeta, ko tako reagira (da ga ne napadam) pa reagira enako. Tudi z otroki se ne pogovarja, čeprav nimajo absolutni nič pri tem.
To s telefonom je pri nas stalnica. Čisto sem v strahu, da ne bom slišala telefona, če me bo klical in ga nosim po hiši s sabo in če delam kaj takega, da je hrupno (npr. sesam) ga imam v žepu, da bom ja slišala oz. čutila, ko bo zavibriral. To se mi zdi poniževalno in me vsakič znova prizadene in razjezi. Če se po 3. pisku ne javim, me že nadere. Če pa on ne dvigne kdaj telefona, pa je sigurno imel nekaj zelo važnega…seveda pa mu jaz itak tega nikoli ne očitam, ker mi je popolnoma jasno, da nisi vedno na razpolago.
Resnično ne vem, kako naj pristopim. Občutek imam, da sem v kletki iz katere ne morem. Nekaj tednov je lepo, potem pa spet izbruh. Starejša hčerka si samo želi oditi iz hiše (in jo tudi popolnoma razumem)-ker je težko živeti kot na minskem polju-nikoli ne veš, kdaj boš stopil na mino.Mlajša pa je vedno bolj tiho.
Moža bi želela pritegniti k nekemu strokovnjaku, pa noče niti slišat.Prisilit ga seveda ne morem….
Jaz sem ponovno na antidepresivih (vmes jih nisem jemala, ker sem bila boljše-dogovor s psihiatrom), sedaj pa ne morem funkcionirat brez.
Vem, da je depresija bolezen, vendar je sprožilec vedno isti-odnosi med možem in menoj…
ZDi se mi, da ne znam iz začaranega kroga, bojim se tudi šolskega leta, ki prihaja, ker je hčerka maturantka in bo v šoli še bolj pod pritiskom, ki ga vedno prenaša name (joče, preklinja, obupava, uči se ure in ure, cele noči in hoče, da sem z njo in ji pomagam pri učenju, pisanju esejev, branju angleških knjig….)mene pa to psihično in fizično čisto izčrpa, tako da za mlajšo hčerko sploh nimam ne časa in volje. Še dobro, da je mlajša tak tip, da se zaposli sama in da v šoli nima težav (4 razred OŠ).
Nehala bom-se opravičujem, da sem bila tako dolga-saj ne rabite objaviti vseh litanij.. Pravzaprav sploh nisem mogla napisati niti desetine vsega-samo trenutno stanje.
Praktično sem že tako obupala, da bo kdaj drugače-očitno tudi jaz ne znam ali ne morem reagirat drugače. Kot pravijo v pesmi: “Psi laju na karavane, a karavane prolaze!”
Nič se ne spremeni.
Vsak komentar bo dobrodošel.
Hvala
2008

Efka

Ogromno obupa in nemoči je v vašem vprašanju. Lahko bi začel na široko pisati o vašem možu, da je njegovo obnašanje ne samo otročje, ampak na nek način tudi tudi nasilno. Če se ne pogovarja z otroci zaradi prepirov z vami, potem je zelo neodgovoren tudi kot oče. A bolj ko o možu, se mi zdi pomembno kaj napisati o vas. Mož ima resne probleme, bojim se, da jih brez strokovne pomoči ne bo uspel rešiti. Ampak tudi vi jih imate. Prvi je depresija. To je predvsem vaša težava, vi se morate spopasti z njo. Težko verjamem, da je vaš odnos z možem edini sprožilec. Precej bolj verjetno je, da je »nemogoč« mož prikladen izgovor, da se ne spopadate odločno s to svojo depresijo. Ker vaš mož ni vzrok zanjo, lahko vse potrebno naredite tudi brez njega. Prav tako je na vas, da se na bolj učinkovit način spopadete s strahom. Zakaj dovolite, da ste v stalni napetosti ali boste slišali telefon? Niste napisali, da je za vas to poniževalno, da vas vsakič prizadane in razjezi? Moža sploh ni ob vas, vi pa se počutite prestrašeno, ponižano, prizadeto in jezno? Torej so to vaši občutki in čustva, vi si jih prikličete. Če jih občutite kot težavo, potem vam spet ne morem napisati drugega, kot da gre za vašo težavo.

Glede starejše hčerke bi vam napisal, da ne rabi, da skupaj z njo delate naloge in se učite z njo. Potrebuje marsikaj drugega, točno tisto, kar vi v njenih letih niste dobili od svoje mame. Ko boste ugotovili (začutili!!), kaj je to, in boste to dali hčerki, se bosta zelo hitro obe umirili. Hčerka so bo vsega za šolo lahko naučila sama, vi pa boste imeli čas zase.

Vem, da ste verjetno pričakovali vse kaj drugega, kot to, kar sem napisal. Vendar moža ne morete spremeniti, tudi prisiliti ga ne morete, da bi začutil to potrebo. Spremenite lahko samo sebe, lahko nehate nemočno lajati na karavane, ki gredo mimo. Ne bo ravno lahko, a je to edina pot. Najti jo boste morali sicer sami, lahko vam samo namignem, v kateri smeri bi bilo smiselno poskusiti. Možu predlagajte, da se vsi štirje udeležite družinske terapije, saj je očitno, da ima starejša hčerka že precej hude težave. Ima jih tudi mlajša, samo navzven niso tako vidne. Če mož ne bo za družinsko terapijo, mu lahko predlagate tudi partnersko. Če ne bo želel slišati za nič od tega, si pomoč zase in hčeri poiščite sami. Ob terapevtovi pomoči se boste naučili bolj začutiti svoji hčerki ter vzeti življenje v svoje roke. Lahko poskusite tudi kaj drugega, samo začnite ukrepati. Če bi zaradi sebe še prenašali vse skupaj, tega enostavno ne smete zaradi hčerk. Vsaj njima ste dolžni, da nekaj ukrenete. Z moževim sodelovanjem ali pa brez njega. Želim vam, da se tega čim prej zaveste.

Lepo vas pozdravljam

Vedno znova berem takele zgodbe in vedno znova me čisto sesuje, ko
vidim, kaj vse ljudje dovolite, da drugi počnejo z vami…

Če smem, še moja misel. Moža ne moreš spremeniti. Lahko pa spremeniš
SEBE.
Z možem komuniciraj samo še NORMALNO, kot z vsakim drugim ODRASLIM
človekom. Pove se enkrat, pove se lepo in prijazno, če se tip namesto
normalne komunikacije muli in meče po tleh kot trileten otrok, je to
NJEGOV PROBLEM. In ne tvoj.
Na primer situacija s telefonom – če bi meni poklopil telefon, bi ga
mirmo pustila, da gre peš.
Na izbruhe ne reagiraj SPLOH. Reagira (tako ali drugače) se samo na
normalen pogovor. Na izsiljevanje i “izbruhi”, tihimi tedni in ne vem
kaj še vsem pa ne.
Namesto tega delaj na sebi…pojdi ven, na sprehod, teči (obvezno
brez telefona), pojdi v kino, k prijateljici, ali z puncama na
tortice…
Osmisli svoje življenje, ki NI samo skakanje na migljaj moža ali
starejše hčerke…imej tudi sam svoje cilje, želje in jih izpoljnjuj.

Hvala obema za odgovor!
G. Izidor, ko ste napisali, da se počutim prestrašeno četudi moža ni ob meni-to je zato, ker vem, kaj bo, ko pride. Molk, tihi dnevi, grožnje z odhodom….
Vem, da je veliko na meni-kajti po naravi sem takšna, da vse potrpim, samo da je mir. Včasih v meni dobesedno vre, pa sem tiho, ker potem hitreje mine. Saj, če bi bila sama z možem (da ne bi imela otrok, ali pa bi že odrasli)…bi se lažje postavila zase, tako pa vem, da bo najin prepir (ki v resnici sploh ne bi to smel postati, ker gre samo za različna mnenja) vplival tudi na njegovo obnašanje do otrok.
Starejša hčera pravi, da komaj čaka, da gre študirat (jaz pa, po pravici povedano, tudi, ker bom imela več miru, tako zaradi ukvarjanja z njenim učenjem, kot tudi miru, ker ne bo več njenih izbruhov in prepirov z možem-nedolgo nazaj mu je rekla,da ga bo nekega dne ubila-in seveda je znorel-kot vedno, sem bila tam jaz, ki sem situacijo tako dolgo diplomatsko reševala, da sem ji nekako rešila).Sama se včasih sprašujem, kaj še lahko zdržim-videti je, da sem tako navajena teh situacij, da se v njih znajdem lažje (čeprav so grozne), kot da bi kaj spremenila, četudi na bolje.
V upanju, da bom znala naredit naslednji korak, vas pozdravljam.
2008