Pozdravljeni,

že nekaj časa razmišljam kako bi opisala svojo situacijo, ker si želim nek odgovor, pomoč, mnenje,…pa se bojim da ne bom znala pravilno opisati tega kar čutim. Naj vseeno poskusim. Stara sem 30 let in v vezi s čudovitim partnerjem. Kje je problem? Mislim, da v meni in mojem pojmovanju ljubezni. To ni moj prvi partner, ampak tretji in vedno gre v vezi po enaki poti (pri meni). Se zaljubim, v človeku vidim vse naj naj naj in sem noro srečna, potem tista zaljubljenost začne bledeti in postanem hladna, neljubeča, s premalo interesa za sex, itd…Drugače imam partnerja zelo rada in nikakor se ne želim raziti z njim, ampak se zavedam, da ne dajem dovolj. Sexu se dostikrat izogibam, premalokrat mu povem, da ga imam rada, pogrešam nežnosti, objeme, poljube, a vendar nič ne storim, da bi bilo drugače, oddajam hladnost in s tem tudi njega začenjam odbijati od sebe. V prejšnjih vezah sem šla vedno čez ta obdobja in vedno sem potem začela iskati tiste občutke zaljubljenosti in ”metuljčkov v trebuhu” drugje, pri drugi osebi in tako prešla iz ene veze v drugo, ker sem se zaljubila in bila spet prepričana da je to to in da sedaj mi bo pa sigurno uspelo, ker je ta res pravi, itd.. Tokrat si resnično ne želim izgubiti tega kar imam, saj imam partnerja zelo rada, vendar se ne tnam soočati z prehodom iz zaljubljenosti v ljubezen in postajam spet hladna. Sama vem, da težim k vezi ki spominja na življenje s sostanovalcem in ne s pravim partnerjem. Kako naj se rešim teh ”navad” in postanem prava partnerica? Morda kakšna knjiga, strokovnjak, ali je dovolj da se močno potrudim in se spremenim?

Spoštovana Kresnička,

prehod iz zaljubljenosti v resnejšo ljubezen in občutki, ki ta obdobja spremljajo, so normalni. V zaljubljenosti posameznik ne stojih realno na tleh in je pripravljen za partnerja tvegati skoraj vse. Ko zaljubljenost mine, se šele posameznik začne soočati z resnico, ki je bila sicer ves čas prisotna (zakrita), le videti je običajno ne želimo – to pa so ponavadi manj prijetne lastnosti partnerja, kar naenkrat nas začne nekaj motiti, marsikaj nam ni všeč in veliko bolj iskreno upamo partnerju povedati, kaj čutimo in mislimo ob njem…

Kar je spodbudnega v vašem pismu, so besede, s katerimi navajate, da se zavedate, da bi za odnos lahko veliko več storili, vanj vložili, ga obujali, skrbeli za bližino, nežnost, pogrešanja, iskrenost in še kaj, a tega še ne zmorete. Namesto tega bežite, partnerju se začnete izogibati, stik z njim postane odveč, morda molčite o tem, česa bi si želeli od partnerja, a mu tega ne poveste, raje tiho čakate, kdaj bo on naredil korak bližje vam, vas objel in “odrešil”… Stik s seboj, občutek, da ste živi, da živite znova najdete, ko se zaljubite, ko vas nekdo privlači, zanima, ko je še negotovo, kako bo z novim odnosom… Tam vi res čutite, da živite. Ko bi se morali čustveno odločiti, ali res želite ostati in biti v odnosu z moškim, se pa nekje globoko v vas pojavi strah in dvom, zato odidete iz odnosa. Česa vas je strah in koliko vi moškemu res lahko zaupate, se mu predate oz.pustite moškega blizu? Kakšen odnos sta imela vaša starša – kdo od njiju je vzbujal hladnost, distanco, strah pred intimo? Koliko res verjamete (in čutite), da si zaslužite nekoga ob sebi? Ali dejansko ostajate negotovi in obupani z mislimi, da “itak niste dovolj vredni, da bi bili sprejeti kakršni ste”? Najverjetneje pa se zelo podobno počuti tudi vaš partner (čeprav o tem ne govori).

Začnite s partnerjem govoriti o sebi, predvsem o tem, kako doživljate sebe ob njem, kaj čutite, česa vas je strah, kaj bi si želeli… kar seveda ni enostavno, če tega niste vajeni. To vas bo sprostilo, prineslo odgovore, čeprav vas je strah. Ranljivost in iskrenost do sebe, s tem pa tudi do njega, bo vajin odnos zbliževala, ohranjala in utrjevala (molk, “užaljenost”, tiho čakanje človeka oddaljuje).

Želim vam veliko poguma in čimveč odkritih pogovorov. Srečno.