Pomoč za hčerko
Spoštovani!
Moja hči je stara 20 let in je bila v otroštvu spolno zlorabljena od mojega brata. Od 7. do 11. leta jo je otipaval, kot je povedala 1x tudi spodaj, sicer po prsih. Za zlorabo je povedala, ko je bila stara 12 let. Jaz sem ji takoj verjela, mož in sin pa takoj po razkritju nista mogla verjeti, da se je to res dogajalo, kasneje pa sta ji verjela. Kot mi je pred nekaj dnevi povedal sin, ki je sedaj star 22 let, mu je hči zamerila, da ji ni takoj verjel.
Po pomoč sem se zatekla čez eno leto po razkritju, torej leta 1998, ker me je strašno skrbelo, kaj vse ji je storil in kakšne posledice bo to imelo za hčerko. O podrobnostih zlorabe z mano ni želela govoriti.
Skupaj z vašim Združenjem nam je uspelo stvar spraviti pred sodišče, kjer je bil brat obsojen na 8 mesecev, pogojno za 3 leta. Mislila sem, da je stvar s tem “opravljena” in da bo hči lahko živela srečno življenje. Toda bojim se, da ni tako. Od 16. do 19. leta je hodila s fantom, nato sta se razšla. Sedaj je leto in pol brez fanta, ven hodi vsak večer in se vsak dan vrne domov v jutranjih urah. V gimnaziji je bila zelo uspešna in se je na izbrano fakulteto vpisala brez težav. V 1. letniku je zelo malo študirala, kjub temu ji je uspelo opraviti nekaj izpitov. Čudim se, da je sploh kaj naredila ob takšnem načinu življenja. Nisem še zasledila droge, sama pa pravi, da včasih kaj popije, vendar takrat, ko ne gre ven z avtom. Bojim se kakšno družbo ima, vem, da to niso sošolci iz fakultete in tudi sin pravi, da njene družbe ne pozna. Najbolj pomembno pa je morda to, da se do mene obnaša sovražno, žaljivo in me ne spoštuje, kar mi tudi očitno pokaže. Vprašam jo zakaj je taka do mene, saj je nisem zapustila in sem naredila vse kar je bilo v moji moči. Vse bi dala, da bi se to zgodilo meni in ne njej. Tudi do sina je pogosto odklonilna, on pravi, da naj bom bolj odločna do hčere in naj ji ne dam avta kadarkoli. Ker ne živimo v Ljubljani, se bojim kako bo prišla domov, če ji ne bi dala avta, bojim se da bi se ji kaj zgodilo, kot se je meni, ko sem bila posiljena pri 18 letih, vendar tega nihče ne ve.
Mož je alkoholik, ki je leta 2000 pričel abstinirati. Pol leta je hodil na skupino AA in ugotovil da to ni za njega. Jaz sem vztrajala na Al-anonu 4 leta, vmes končala visokošolski študij. Skupina mi je veliko dala in vem da bi morala še hoditi. Mož se je čustveno nezmožen poglobiti v stisko hčere, čeprav mu poskušam razložiti, da ga hči bolj potrebuje kot mene, saj verjetno vse življenje pogreša očeta in to je njena šibkost, ki jo je izkoristil moj brat. Šel pa je mož z nami na vsa zaslišanja in bil prisoten na obravnavah, vendar bolj pasivno. Pričal je tudi sin (brat ga je vedno kam poslal, da je bil lahko sam z hčerko) in bil v veliko pomoč svoji sestri.
Kako naj pomagam hčeri in sebi, ki me prežema strah, da bi se ji še kaj hudega zgodilo in bojazen, da morda ne zna reči NE.
Spoštovana mama!
Veliko problemov imate v vaši družini in aktivno bo treba delati na reševanju. Dobro je, da se jih zavedate in svetujem vam, da poiščete pravo pomoč. Vi sama jih ne boste mogla rešiti. Tu je možev alkoholizem, pa tudi vaša hčerka se izgublja. Dobro boste morala premisliti, kako ste k temu pripomogli vi sami, z vašim življenjem in vašim ravnanjem. Na prvi pogled se mi zdi, da ste premalo odločni, preveč popustljivi, da ste pripravljeni vsem družinskim članom v vsaki stvari ustreči, da veliko preveč delate za družino…. Začeti morate delati na sebi, zagotovo rabite pomoč svetovalca. Zakaj na primer molčite o svojem posilstvu? Zatajujete samo sebe, svoje želje, svoje cilje, živite za druge?
Hčerka rabi meje – ki jih boste postavili vi – to ne bo enostavno. Prevzamati mora odgovornost za svoje življenje – zdaj jo v preveliki meri nosite vi. Ni dobro, da vedno dobi vse, kar hoče.
Čimprej k dobremu svetovalcu in čimveč delajte na sebi!
Lp
Pojdita s hcero na vec dnevni izlet, ji povejte, da se je vam zgodilo nekaj podobnega. Iskreni pogovori in ljubezen bodo zgradili zaupanje med vama. Zacutita ena drugo in resnici na ljubo ne odpuscajta ljudem, ki so vaju prizadeli.
Pravi odnos je, da mati hodi za otrokom, da isce komunikacijo, najde upanje in se bori za resitev otroka.
Preberite knjigo: Upor telesa, Alice Miller. ali pa pojdita na druzinsko svetovanje k Franciskanom v Lj. ne bodo vas posiljevali z vero itd…Govorim iz lastnih izkusenj.
Korak za korakom. Ko bodo vidni pozitivni rezultati v vajinem odnosu, prideta na vrsto morda se sin in vas moz.
Pogumno naprej.
Mami, pomagaj mi!