Imava čudovito hčerkico, ki jo imam najrajši na tem svetu – 9 mesečnico. Partnerja ljubim…. Vendar – imela sva se čudovito pred porodom…..pozornost, razumevanje, priznanje ljubezni, obljube o novem domu… a danes, kot da je vse to izpuhtelo?? Zadeva o novem domu ne bo realna vsaj še dve leti, zato živimo skupaj s taščo, ki nikakor ne more sprejeti dejstva, da je dobila snaho, saj ji je sin – moj partner “nadomeščal” pokojnega moža in ga ne izpusti iz rok, da bi zaživel svobodno z mano in najino hčerko.

Prosila in rotila sem ga, da bom odšla, če ne greva zase v najemniško stanovanje, a vedno znova odvrne, da sem že tečna s tem tečnarjenjem, da sem neučakana, nepotrpežljiva, nerazumevajoča (imamo staro hišo, ki jo moramo renovirati) in da on itak ne gre na slabše živeti… No, takšna in podobna besedičenja so me užalila in brezkontrolirano sem ga seveda užalila nazaj in imam občutek, da je vsaki dan samo še slabše.

Včasih si zaželim, da bi s hčerkico živeli popolnoma sami, potem bi morda res užili svobodo in sproščenost, ki je sedaj v taščini hiši (beri v 1 svoji sobici – spalnici, ostalo so skupni prostori v souporabi s taščo) ne moreva, a si vseeno želim, da ima moj otrok ob sebi svojega očeta… Jaz sem celo pridobila stanovanje po minimalnih stroških, a partner ni hotel v stanovanje, zato sem opustila idejo o stanovanju – v dobri veri za najin odnos.

Moj partner ima svojo firmo na domu (pri tašči) in dela skoraj celi dan, zato mi ne more veliko pomagati pri varstvu in vzgoji najine hčerkice. Ga razumem, vendar pa me žalosti, da me ne more (ali noče??) nadomestiti samo 1x na teden za 2 uri, da bi odšla na jogo…Saj sem je resnično potrebna. Sedaj sem se dogovorila, da mi hčerko pazi moja mami, seveda ko imam jogo. Tašča mi očita, da sem slaba mama, ker želim na jogo… in se jezi name, da ji ne dam otroka v varstvo (ne morem, ker ji ne zaupam in to sem ji povedla, pa je še bolj užaljena). Posledica je, da preko mojega partnerja potem nagaja meni. Vse bolj se sprašujem, če je to ljubezen… čeprav on pravi, da me ima rad, a se bojim, da je to še daleč od ljubezni, ali pa je samo kriza, ker nimam več toliko časa zanj, ker je tu še hčerkica, ker mu ne morem biti vedno na uslugo??
Tašča mi nagaja, skratka v njihovi hiši se počutim tujko…in če mi partner ni v oporo… kako dolgo še vztrajati?? Spomnim se očetovih besed, ko mi je pred 2 letoma dejal, da ta fant ne bo šel nikoli od svoje mamice… Nisem mu verjela, še skregala sem ga, kako more biti tak, a danes se mi vse bolj zdi, da je imel prav.

Torej ta zbeganost ali vztrajati ali ne ter zakaj, me vsak dan bolj mori… seveda niti jaz nisem popolna, a vendar mi je moja družina na prvem mestu, pa čeprav imam svoje starše neizmerno rada… Poskušava se pogovoriti, a kot da ne najdeva skupnega izhoda. Podala sem mu rešitev = našla stanovanje, je ni sprejel. Predlagala sem, da bi v stari hiši zasilno uredili bivalne površine in bi ta čas delali novogradnjo, pa spet ni za.

Je pa res, da sem do sedaj velikokrat pobrala šila in kopita ter se umaknila k mojim staršem za kak teden, če sva se skregala… Kar se mi zdi, da nisem naredila prav in to mi partner tudi očita.. Mu dam za prav… Vendar sem mu dejala, če bi imela svoj dom, bi bila sama dva in bi
bila enakopravna….a kot da govorim steni.

Skratka, kot vidite, imava resne probleme in še bi lahko pisala… Prosim, usmerite me, kaj naj storim dalje… Za dobro najinega otroka, saj sem trenutno vsaki dan slabe volje, kar mi partner tudi očita, a me ne razume, da nisem srečna.

Spoštovana Urssyy,

verjamem, da je vaš svet trenutno poln zmede, zbeganosti, nemira, osamljenosti, izdajstva, zapuščenosti, nerazumevanja, obupa in (paničnega) iskanja rešitve, ki pa je kar ni videti. Kot da je vse izven kontrole, da se vam vse »le dogaja«, se počutite nemočna. Kakor da se je po porodu vse spremenilo. Prej »idealka«, zdaj »razsulo« in občutki zanemarjenosti. Hkrati pa imata hčerko, za katero bi naredili vse, in se sedaj sprašujete, kaj bo najboljša rešitev za vas.

Pa se je res vse začelo šele po porodu? Ali ste samo vi postali bolj pozorni, ker ste tudi sedaj več časa doma (praktično verjetno cele dneve, razen joge ipd.) in tako prisiljeni živeti zelo intenzivno življenje s partnerjem in taščo. Tako vse stvari hitreje pridejo na plano. Hkrati se verjetno ob hčerki še bolj prebuja zavest odgovornosti, da poskrbite, da se življenje umiri in uredi, da bo varno tudi zanjo, saj se kot mama čutite za to dolžna poskrbeti (kar je prav). Verjamem, da ste v redu mama in znate poskrbeti za hčerko in imate pravico do joge 1x na teden. Sicer se v odnos s taščo v svojem odgovoru ne bom spuščala, je bilo o tem že veliko napisanega na tem forumu, le to, da ga mora v prvi vrsti urejati partner.

Kaj bo rešitev te situacije, ne vem. Poiskati jo boste morali vi oz. vidva s partnerjem. Se pa sprašujem, ali res lahko samo selitev toliko spremeni razmere, da bi vi bili pripravljeni ostati v tem odnosu? Ali se bo res zgolj s selitvijo odnos toliko spremenil? Verjetno računate na to, da bo za selitev partner, če se bo res zanjo odločil svobodno in odgovorno, najprej tudi pri sebi moral razčistiti določene stvari iz odnosa s svojo mamo in odnos z njo urediti in razmejiti, predvsem pa zavarovati vajin odnos pred »vdori«, sicer sama selitev ali ločeno stanovanje ničesar bistvenega ne bo spremenila v vajinem odnosu. To pa pomeni, da bosta oba morala prevzeti odgovornost za vajin odnos in začeti (spet) graditi vajino intimo (več o tem sem pisala v odgovoru na vprašanje “Vihravo partnerstvo – kaj lahko naredim?”- http://med.over.net/forum5/read.php?140,5044582, zato se tu ne bi ponavljala). V vsakem primeru pa morate upoštevati, da sta starševstvo in partnerstvo dve ločeni stvari, zato ostajati skupaj »zgolj« zaradi hčerke, nima smisla in je nezdravo in krivično do vas in do hčerke.

Kar vi lahko v tem trenutku sami naredite zase in za vajin odnos, je, da sprejmete odgovornost za tiste stvari, ki pa so pod vašo kontrolo in nad katerimi imate nadzor: tj. nad sabo in svojim ravnanjem ter da sami poskrbite za svoje dobro/boljše počutje. Najprej to pomeni, da ne počnete »nekontroliranih stvari«, za katere vam bo nakdnadno žal in ki situacije ne bodo popravile, ampak le poslabšale, saj peljejo v začarani krog, saj le stopnjujejo prizadetost pri vseh vpletenih (žalitve, pobegi domov za en teden ipd.).
Če je situacija za vas res nevzdržna, imate vso pravico poskrbeti zase in za hčerko, tudi odnos prekiniti in oditi, a potem to verjetno ne bo »le za en teden«. Pri »enotedenskih odhodih« to hitro lahko razumemo kot beg pred iskanjem rešitve in soočanjem s težavo, kot manipulacijo in izsiljevanje. Hkrati pa vaše nujne potrebe, ki niso slišane in zaradi katerih ste v bistvu odšli, tako izgubljajo pri partnerju kredibilnost, ki jim gre. Vaša stiska ostaja le vam, saj jo odnesete domov k svojim staršem, jo nekako »predelate« sami ali z drugimi in se potem vrnete nazaj. Partner pa tu »ostaja ogoljufan« za soočenje z resnostjo vaše stiske. (Saj verjamem, da sicer odhajate, ker imate občutek, da je on noče slišati, a če odidete, je pa sploh ne more in tu je ta »ogoljufanost«.) In pri tem je bistveno vprašanje, zakaj ste se po enem tednu do zdaj vedno vrnili nazaj k partnerju? Se je kaj bistvenega spremenilo ali vas je nazaj pripeljala le krivda in pogrešanje, ki bi ju preimenovali v ljubezen? Sta se res pogovorila ali sta prišla le do obžalovanja in obljub o spremembi, ki pa ostajajo neuresničene? Kaj je v vama oz. kaj je vajina čustvena dediščina, da potrebujeta tako radikalne prekinitve – »odhode in prihode« (pa naj bodo domov, v delo ali celo v ukvarjanje s hčerko), da bi se sploh lahko začela pogovarjati? Kdaj se bosta odločila, da bo drugače in začela drugače živeti? Da vama obema pripada, da sta razumljena, sprejeta in pomirjena drug ob drugem. Saj partnerja res sicer ne morete spremeniti, dokler se sam ne odloči, a lahko začnete pri sebi.

Ne vem zakaj, a občutek mi ostaja, kot da vi v resnici (še) ne verjamete čisto zares, da vam res pripada spoštljiv odnos in da to tudi smete in morate pričakovati od partnerja. Kot da se še ni čisto varno zares razjeziti in razbesneti (v sebi!!) in tako priti do notranje odločnosti in moči, ki vam bo pomagala vztrajati pri skrbi zase in za hčerko (in potem ne bo treba več groziti »kar tako«). Ker potem se boste lahko toliko notranje umirili, da boste vedeli in čutili, kaj je prava pot in ji boste sledili ne glede na vse. In ko boste prišli do tega, bodo tudi ljudje okoli vas to začutili (in upoštevali).

Do te notranje umirjenosti boste najlažje prišli preko pogovora z zaupno osebo – v prvi vrsti naj bi to bil vaš partner (ki ima pravico vedeti, kaj se z vami dogaja, o čem razmišljate, kje se zgubljate in kje najdevate, saj le tako lahko tudi ustrezno reagira in tudi razume, zakaj ste slabe volje in nezadovoljna in pomaga graditi odnos), sicer pa prijateljica, mama, terapevt, skratka – nekdo, ki vas bo podpiral v iskanju sebe in je hkrati zmožen ohraniti trezen pogled na celotno zadevo. Seveda pa lahko pa skupaj s partnerjem poiščeta pomoč strokovnjaka, ki vama bo pomagal pri razumevanju drug drugega.

Vera v to, da vam pripada tako spoštljivo in ljubeče partnersko in družinsko življenje, naj vam bo tudi edini kompas pri odločanju o prihodnosti. Žalostno je, ko pišete na način, kot da je odnos vaš problem – pa ni le vaš, je vajin skupen. Oba sta zanj odgovorna in za njegovo prihodnost. Dovolite tudi partnerju (in to tudi pričakujte od njega!), da prevzame polovico odgovornosti in dela za odnos in tudi del skrbi za hčerko. Vidva sta že enakopravna in za odnos sta odgovorna samo vidva, ne glede na to, koliko ljudi je okoli vaju, kje živita. Vaš partner ni le »nemočna figura v rokah zlobne tašče«, ampak je odrasel in odgovoren moški, ki se lahko odloča po svoje – če se seveda za to odloči.

Vztrajajte pri pogovoru in če imata občutek, da te zmede ne moreta »razkaditi« sama, potem se vama splača poiskati pomoč terapevta. In če partner še vedno ne bo pripravljen sodelovati, jo poiščite zase, da se boste lahko vi umirili in poskrbeli zase.

Urssyy!
Vse kar sem prebrala me spominja na situacijo, ki sem jo doživljala kot otrok. Takrat seveda teh relacij še nisem razumela, danes mi je vse jasno. Moja mati se že celo življenje ukvarja s podobnimi težavami, kot jo opisuješ ti. Nikoli ni bila nič vredna, bila je le neka gospodinja in varuška za naju s sestro, pa je ob tem hodila tudi v službo. Kadar ji je ostalo še kaj časa, se je morala bosti s taščo, ki je vedno bolj pritiskala nanjo. Tudi tu je bil moj oče edini sin, babica je ostala brez moža še med nosečnostjo. Te zadeve izhajajo še iz časov druge svetovne vojne in tudi vzgoja moje babice v tradicionalnem kmečkem duhu je naredila svoje. Moje mame ni nikdar sprejela, niti sedaj ko ji je 93 let in moji mami če skoraj šestdeset. Vedno se je vtikala v naše življenje, v vzgojo (varovala naju ni nikoli, ker je raje pomagala pri sosedih, ki imajo kmetijo), naše odločitve, nikdar ji nihče ni smel nič reči, vendo je metala naprej svoje stanje, vdovstvo, bolezen (nikoli ni bila bolna, ima pa zelo dobro poznavanje znakov določene bolezni in na ta način priklepa nase mojega očeta), pa tudi to, da je hiša njena, da jo je zgradila z lastnimi rokami…. Oče je seveda vedno stal na njeni strani, moja mati pa razen enkrat ni bila sposobna tolko moči, da bi temu naredila konec. Ko se je enkrat le odločila in se z mojo sestro odselila (mene takrat še ni bilo), je povedala da je imela zagotovo najlepši čas v svojem življenju. Tudi oče se je priselil k njej in zadihal, vednar je ponovno popustila in zaradi svoje narave pristala na baje nov začetek pod isto streho s taščo. Oče se je ničkolikokrat spozabil z drugimi ženskami, češ saj moja mati samo tečnari, nori in dela prepire, da ga ne razume, medtem ko se on nikoli ni znal približati ne njej ne nama z sestro. Rezultat tega je seveda to, da sta bila že nekajkrat na pragu ločitve, babica je izsiljevala z domom za ostarele, nas pa bi izselila in hišo prodala, bili so celo pretepi, oziroma oče se je spozabil in mamo udaril, vedno varoval svojo mati, zanjo našel ničkoliko opravičil, za nas nobenega. Strah pred tem seveda nosilva tudi medve z sestro in zase vem, da nikdar pod milim nebom, nebi pustila, da doživim tako stanje še z lastnim možem! Kaj naj ti rečem, edino to, da če ne želiš tako propadle družine, kot sem jo imela sama, čimprej ukrepaj. Nekaj boš morala narediti, ker ne bo z leti nič bolje, kvečjemu slabše. Izbori si svoje stanovanje, začni na novo, da ne boš tako kot moja mati, ki naj bi sedaj skrbela za svojo ostarelo taščo, ki ji je bila sposobna reči celo “črni hudič iz štajerske” ali pa “kurba, ki ji je ukradla sina”! Moja mati je bila po naravi vesela, družabna, sedaj pa sta ji to ubila in je postarana, nezainteresirana in zagrenjena ženska v kateri težko prepoznam svojo lepo mamo kar je prej bila. Ne dovoli tega sebi in svoji hčeri!