pomoč stašem
Prosim svetujte
Starša sta upokojenca z zelo nizkimi pokojninami in zelo visokimi mesečnimi stroški za stanovanje.
Trudim se jima pomagati kolk lahko, plačam jima kakšno položnico, kupujem hrano, ampak me oče vedno na skrivaj prosi če mu dam za kavo, on pa potem kupuje cigarete in na skrivaj kadi. Ko sem vprašala če je to tako, zanika. Par krat sem mu dala za čevlje, rabljeno kolo, za kavo mu dajem pogosto, ampak mi gre na živce, da je to skoraj vsaki dan in na skrivaj , ker če mama vidi potem ga pokrega, da tega ne sme početi…
Peče me pa vest, po pravici, da nisem dobra hčerka, ko pomislin, da sta me vzdrževala in šolala…
Hvala za odgovore
LP
Spoštovana v težavah,
Verjamem, da ste v stiski, ker gre za vaše starše, predvsem pa za vas. Ampak, vloge v vaših odnosih so se obrnile na glavo – vi ste njima postala starš. To je krivično, pa čeprav je za nekatere starše samoumevno, da otrok zanje poskrbi na stara leta. Z vsem spoštovanjem, toda vsekakor niste odgovorna za njuni vsakdanji kruh, pa čeprav so prihodki nizki in je težko skozi mesec. En izmed pregovorov pravi, da se pokrivamo le toliko, kolikor smo dolgi. Ni pravično, da se preživljata na stara leta, ko bi morala v miru živeti svojo jesen, vendar mar ni pred tem pravica otrok, da odraščajo dostojno in lahko poskrbijo zase ne da bi jih tlačila mora kako bodo poskrbeli za starše? Krivde vam res ni treba nositi. Vendar da bi si vi to dovolila spoznati in začutiti, pa najbrž potrebujete še nekaj časa. Vzemite si ga. Kar delate v »pomoč« staršem je odločitev, ker jih imate radi, vendar najbrž tudi zato, ker bi se sicer počutila krivo, da jih puščate na cedilu (ta vzorec pa je nekaj kar vam je morda znano že dolgo in kar vas vedno znova pahne v ene in iste odločitve).
Problem je zlasti v nepripravljenosti in neodgovornosti staršev, da poskrbita zase in vas razrešita krivde. Vi tega namesto njih ne morete narediti, saj vam sicer velik del življenjske energije odteka k njima, ki lahko zase poskrbita, če to zares hočeta (in če sta pri zdravju). S temi skrivalnicami jima v bistvu delate krivico in potuho, ker ju odvračate od lastnih odločitev in odgovornosti – da škodljivemu stilu »nemočnih ljudi« naredita enkrat konec. Morda je grozno slišati, vendar je to videti kot izkoriščanje, pa čeprav nenamerno. Treba se je soočiti z resnico in jima sporočiti to, kar si želite, pa čeprav vas je zdaj tega najbolj strah. Tako to gre, sicer se žrtvujete brez smisla, leta pa grejo. Zaupajte si in vztrajajte, kajti tudi naši starši morajo enkrat spoznati, da kljub letom lahko še vedno naredijo korake v pravo smer. Saj če že starš obupa, kaj potem preostane otroku?
Zadeve so rešljive. Srečno!
