pomoč partnerju

Kako lahko žena pomaga možu, ki po njenem mnenju nosi iz otroštva težke izkušnje. O tem se mož ne želi pogovarjati, vendar v dolgoletni zvezi se je vseeno dalo razbrati, da je imel zalo avtoritarno in trdo vzgojo, tako s psihičnim kot občasnim fizičnim nasiljem. Kot pravi sam, se prvih 5 ali 6 let življenja ne spomni, razen res redkih zadev, ki pa niso povezane z nasiljem.
Danes se po ženinem mnenju “prtljaga” iz otroštva izraža v moževi trmi. Ne pove kaj ga moti, ampak je enostavno daljša obdobja popolnoma hladen do žene, pogovarja se le formalnosti, na prigovarjanje, kaj ga moti, kaj je narobe, ji odgovarja “boš že sama vedela”. Za vse, kar ga moti, krivi ženo. Tudi otroci občasno daljša obdobja nimajo praktično nič od očeta – na njihov prijazen “dobro jutro” ne odgovori, ali pa jih že kritizirta… še bi lahko naštevala.
Ali lahko žena-mati v taki situaciji kakor koli popravi odnose v družini, predvsem odnos moža do ostalih članov družine? Mislim predvsem na meditacijo.

Ne vem, ali tu teoretizirava, ker govoriš v 3. osebi. Jaz bom kar vzel tako, da si ta žena ti in ta mož tvoj mož. Mož, ki je najbrže od nekdaj takšen, kakršnega opisuješ, saj se “težave iz otroštva” niso pojavile kar naenkrat. Domnevam, da te je vse skupaj pričelo motiti šele sedaj, ko so otroci malo zrasli in imata več časa zase. Če je drugače in se je mož spremenil šele v zadnjem času, se nima smisla “farbat”, ker ima v tem primeru mož ali hude probleme s samim seboj, težave v službi ali pa drugo žensko. Če pa je od nekdaj takšen in te je to začelo motiti šele sedaj, pomeni, da si se spremenila ti – iz nekega oz. enega od razlogov, ki sem jih preje napisal za moža. V primeru, da je on od nekdaj tak in, da ti od nekdaj to opažaš, potem pa res ne vem, zakaj sta se poročila. To je le nekaj logičnih zaključkov. Nisva upoštevala igre hormončkov, ker mi nisi zauoala svojih let, čeprav igra hormončkov nastene lahko tudi bolj zgodaj zaradi okvare ščitnice ali obščitničnih žlez. Toliko o možnih vzrokih. To sva potrebovala zato, da ugotoviva, kje lahko meditacija pomaga, kot sprašuješ, čeprav ne navajaš, čigava meditacija, čigava meditacija.

Najprej si morava biti na jasnem, da zakonca pač morata obdržati del svoje zasebnosti in se celo ne smeta v celoti predati eden drugemu. Khalil pravi, pijta skupaj, a ne iz iste čaše in jejta skupaj, a ne od istega hlebca. Torej moraš možu pustiti, da se s svojimi problemi ukvarja sam. Drugič, dokler sebe v svojem življenju ne boš postavila na prvo mesto in predvsem in najprej skušala pomagati sebi ( seveda ob predpostavki, da si prevzela s tem nase tudi vso krivdo za vse, kar se ti dobrega ali slabega v življenju dogaja ), toliko časa tudi drugim ne boš mogla pomagati. Tretjič pa moraš dovoliti in sprejemati, da se ljudje pač spreminjajo in da smo mi tisti, ki jim teh sprememb ne dovolimo in ne dopuščamo ali razumemo. Potem je seveda odločitev na tebi, ali s takšnim človekom še želiš sobivati ali ne.

Vzemiva pa sedaj tvojo podmeno, da je tvoj mož v otroštvu res utrpel določene zlorabe ali drugačne travme, ki so do te mere preoblikovale njegovo osebnost, da sedaj ni sprejemljiv za okolje. Medicina to počne s psihoanalizo in ugotavlja stopnjo spremembe osebnosti. Če gre za spremembo osebnosti v smeri depresivnega stanja, bipolarne motnje ali BLP, potem osebo zdravijo z antidepresivi, morda z dodatkom anksiolitikov ali ji celo privoščijo kognitivno terapijo. Če pa so motnje že shizopatogene, pa se odloča le za blažitev skrajnih stanj ( pri nas – v tujini je v uporabi, še vedno, dokaj humana oblika elektrošoka ).

Alternativno za reševanje takšnih stanj potrebujemo polno sodelovanje obeh zakoncev. Vključimo ju v skupine, ki se ukvarjajo z usklajevanjem in uravnotežanjem delovanja uma, duha in telesa. Del te dejavnosti je seveda tudi meditacija, vendar šele kasneje, ko sta zakonca sposobna tako visoke stopnje sproščanja, da lahko skupaj meditirata. Če ti uspe prepričati moža v takšno dejavnost, seveda ne bosta edina in videla bosta, da metoda deluje. Cele skupine zakoncev bosta srečala, ki so po nekaj letih “odsotnosti” spet srečali svojega partnerja in ponovno vspostavili z njim uspešen stik, le da sedaj na nekih novih, kvalitetnejših osnovah. Mnogi se odločijo za to pot, malo manj jih na tej poti tudi vstraja, a vredno je poiskusiti…..

Hvala za hiter in izčrpen odgovor. Da, priznam, marsikaj mi je bilo jasno pred zakonom, vendar sem se takrat po svoje “čutila poklicano” in verjela, da ljuezen premaga vse. No, to zadnje, verjamem še vedno.
Res pa je tudi, da so se moževe “travme” začele pogosteje pojavljati v zadnjih 3 letih. Njemu meditacija in podobne zadeve ne pomenijo nič in do sedaj je še vsako pobudo po bilo kakšni skupni terapiji zavrnil. Tako da sem sedaj imela v mislih mojo meditacijo oz. moč pozitivnih misli (Norman Vincent Peal)…

Pri motnji, ki ste jo opazili pri svojem soprogu, žal, samo pozitivne misli ne pomagajo. Bolj se bojim za vas in vaše otroke, ki vsak dan bolj postajate žrtve te motnje oz. tega stanja. Izgleda, da ste dovolj osveščeni, da boste našli pravo odločitev in pravo pot. Še enkrat, vi ste najpomembnejša oswba v vašem življenju in vaše odločitve morajo biti v soglasju s to ugotovitvijo!