Pomoč bratu-nujno!

Pozdravljeni,

brat je bil mesec dni nazaj star 23 let. Žal je splet okoliščin ustvaril to, da ni končal srednje šole oz. je po tem, ko bi moral ponavljati 1. letnik srednje šole le to pustil in se vpisal na ljudsko univerze, kjer pa ni končal in naredil niti enega samega izpita. vmes nam je umrla tudi sestra, na katero je bil neizmerno navezan. Takrat smo njegov neuspeh oz. neizdelovanje izpitov na ljudski univerzi pripisovali tudi temu, da ga je smrt ljubljene sestre močno prizadela in si rekli: saj čes čas ko bo “prebolel”, pa bo spet hodil na predavanja in polagal izpite. Od tega je minilo že veliko let, a ni naredil nobenega izpita, kaj šele letnika.

Vse dni poseda doma, pred računalnikom, kolegov ima bolj malo, s straši se rad prepira, saj ga poizkušajo na različne načine motivirati, da bi hodil v šolo in jo dokončal. a brez uspeha. Tudi jaz, kot starejša sestra sem se na številne načine trudila mu pomagati. Tudi tako, da sem mu rekla, da npr. za vsak opravljen izpit dobi od mene 50 eur. Nič ni pomagalo. Še kar naprej je doma, cele dneve preživi pred računalnikom, …mogoče čez vikend gre en dan ven s kolegi (kolegi imajo opravljeno srednjo šolo), a to je vse. Vse kar je po smrti sestre uspel narediti je le izpit za avto.

In zakaj vam pišem? Kot veliko nas je tudi sam včlanjen na različne spletne klepetalnice in strani in na eni sem zasledila, da je napisal, da že dolgo planira, da si bo vzel življenje in da bosta spet s sestro združena kot nekoč. Očeta je klicala tudi znanka, ki je videla isto. To je bilo pred slabim mesecem dni. Ko smo mu to omenili in sepoizkusili pomeniti, je dostop (bil je do včeraj javen) omejil tako, da ga vidijo le kolegi, jaz kot sestra in tusi starši pa ne več. Tudi kot prijateljico me na te spletne strani ne doda.

Zelo me je strah, da bi si kaj naredil (samomor) in ne vem kako naj mu pomagam, saj je čist brez volje. Še banalni primer: nohte na nogah si ni porezal celo večnost in je imel tako dolge, da kaj takega še nisem doživela.

Starša pravita: eh pa saj si ne bo nič naredil in tudi očetu je, ko mu je ta omenil, kaj je videl na tej strani in da ga je klicala znanka, odvrnil: eh to je bil samo verz (bilo je deloma zapisano v obliki verza…a ko su kolegi pisali nazaj, da naj ne dela neumnosti je rekel oz. napisal nazaj, da je to res le samo verz, a da to planira že dolgo in naj si ne mislijo, da tega ne bo storil.

Jaz sem čisto zgrožena in zelo me je strah. Brez njega bi ostala popolnoma sama. Sem že razmišljala, da bi ga peljala k psihiatru, a tja nikoli ne bo šel.Nikoli. To vemo vsi. Po domače povedano, nikoli nas nič ne posluša, kaj šele da bi starše ubogal, pa živi še vedno pod njihovo streho. Nekako izgleda tako, da so straši že obupali nad njim. Tudi brezposeln je seveda in ne dobiva pomoči, saj se na zavod noče vpisati, ker pravi, da ga bodo potem klicali, da mora hoditi tja, pisati prošnje, iti delat….ja pa saj enkrat bo moral delat iti…starši ne bodo živeli 500 let.

Preprosto ne vem več kaj naj. Kako naj mu verjamemo, da res ne bo naredil samomora? Zakaj potem piše take bedarije na te strani??? Kaj hoče s tem povedati???

Ali obstaja kak teorija, da tisti, ki na nek način straši druge oz. na veliki zvon obeša, da si bo kaj naredil, da tega ne naredi nikoli? Namreč, …velikokrat je slišati, da starši in kolegi nikoli niso nič opazili, sumili, ko se jim je otrok/kolega sam ubil oz. storil samomor. Kar po tihem, nikomur nič povedal in storil je to en znanec….

Prosim vas za vaš cenjeni nasvet. Zelo sem obupana…kako najbrž šele moju brat?? Ne vem…

Hvala lepa.

Petra

Načeloma je lahko to strašenje s samomorom le krik na pomoč. Da ga nekdo končno opazi, sliši, vidi. Če preberem izjavo očeto, ki ste jo napisala, sem dobila občutek, kot da ga starši ne upoštevajo, ne jemljejo resno, pa ne mislim na trenutno stanje, ko grozi glede samomora. Imam občutek, da je imel pri sestri neko vez, ki mu je dajala občutke sprejetosti, razumevanja, topline. Ta stavek “eh, saj je samo verz” me je malo zdrznil, ob katerem sem pridobila ravno to, kar sem napisala. Kot da jim ni nič mar. Mar bo ob morebitni drastični posledici oče tudi odgovoril “eh, saj je bil samo otrok”?
Neverjetno je, kako lahko le ena sama brezčutna beseda povozi vse, kot Sizif.

Poskušajte mu dati vedeti, občutek, da je vreden, da ga spoštujete, da ga cenite, da vam kaj pomeni. Poskušajte navezati pogovor glede sestre, da je tudi vam pomenila, poskušajte sama izraziti občutke glede nje, ker se mi nekako tudi zdi, da nima nikogar, s katerim bi se lahko o tem pogovarjal. Dajte mu vedeti, da se lahko nasloni na vas, obrne na vas, da mu stojite ob strani, da vam ni vseeno zanj. Poskušajte navezati pogovor v smer samomora, tako bo morda pričel tudi s pogovorom reševati težave in bo morda tako manj razmišljal o dejanju odvzetja.

Sama groženj s samomorom ne bi jemala tako zlahka. In vsako takšno grožnjo je potrebno jemati resno, ker ni nujno, da nekdo, ki samo grozi, tega le ne bo storil. Se izkaže, da nekateri samo grozijo, potem se pa nič ne zgodi, vendar ni vedno tako. Zato previdnost ne bo odveč.
Tisti, ki grozi s samomorom, je v veliki stiski in si želi pomoč, ampak jo ne zna izraziti.

Pokličite njegovega osebnega zdravnika za začetek in to takoj ali pokličite 112. Ne poskušajte ga puščati samega in dobro bi bilo, če se iz okolja odstrani vse nevarne stvari, kot so razna zdravila, vrvi, rezila … Če ne morete sama ostajati z njim v družbi oziroma v bližini njega, naj vam pri tem kdo pomaga.
Čakanje na to, ali bo ali ne bo, ugibanje in čas, ki preteče, je lahko usoden.

Srečno.

Spoštovana Petra,

brat res pada in tone v vedno večjo depresijo. Vendar še stanje ni tako kritično, saj je v njem še vedno upanje, kar izraža s tem, da veliko komunicira preko interneta.

Vzrok, da je brat prišel v tako stanje, sta seveda starša, ki sta ga zanemarjala in mu nista posvečala pozornosti, preko katere bi brat čutil pripadnosti n ljubezen.
To nesposobnost in ignoriranje bratovih občutkov prakticirata še sedaj, ko pravita, da mu ne bo nič in da ne misli resno…..

Seveda pa brat še kako zelo misli resno in si želi končati to agonijo v kateri živi. Seveda si želi živeti, vendar ne zna in ne najde poti iz tega začaranega kroga ujetosti.
Seveda dobro ve, da se na starše ne more zanesti in jim zato tudi ne zaupa. Sestra, ki je na žalost umrla, mu je bila še najbliže in je verjetno dobro razumela njegovo stisko.
Kako in s čim, pa poskusi sama ugotoviti.
Vprašaj ga, kaj mu je pomenila..o čem sta se največkrat pogovarjala….

Ker brat v sebi trpi in ima občutek, da ga nihče ne mara, da je nezaželen in vsem odveč, mu ne smete kratiti pravice do izražanja in do interneta…
Bolečina mora iz njega.
Rabi nekoga, ki mu bo zaupal…Seveda to niso starši in nekdo, za koga misli, da je le v službi staršev, namesto da bi bil njegov intimni prijatelj.

Rešitev ne bo enostavna in ne hitra….Ni le brat tisti, ki rabi strokovno pomoč, ampak tudi starši, da se bodo zavedali posledic svojih dejanj in vzgoje.
Sami pri sebi morajo začutiti, kaj so naredili in se bratu iskreno opravičiti in mu pokazati razumevanje……..če so to sposobni.

Brat se bo tudi moral zavedati, da preteklosti ni možno spremeniti in sprejeti to kot dejstvo in s to bolečino tudi znati živeti.

Za nadaljna vprašanja sem vedno na razpolago.

Robi.