Pomoč alkoholiku
Sicer je moj poklic v bistvu delo z ljudmi in imela sem psihologijo tudi na faksu, zato mi je marsikatera stvar jasna in tudi vem kako se lotit pogovora z nekom, brez da ga obtožuješ, zaničuješ, obsojaš…
En moj znanec potrebuje pomoč. Vsi me obsojajo, da ga gledam z drugega zornega kota kot ostali – gledam ga kot človeka, ki ima bolezen, ker alkoholizem to je. Verjetno in ne delam si utvar, da mu lahko pomagam, ampak verjamem pa, da je že majhen korak v redu.
Je pa en problem in če je to, mu po mojem ne morem čisto nič pomagat. Najprej sem imela občutek, da sem mu všeč, ker je dajal take znake. Hotel se je dobit z menoj, pri čemer sem imela jaz namen govorit z njim o teh stvareh. Žal se ni javil na telefon in to sva se dvakrat dogovorila. Tako da sem mu povedala, da imam občutek, da na moj račun krepi svoj ego. Po telefonu, ker se drugače ni dalo, pravzaprav najmanj primeren način – sms… Sem mu pa na tak način, da sem mu povedala naravnost, da vem, da ima problem, ki vpliva na njegovo obnašanje in da ga zato ne obsojam ali da bi ga imela za slabega. Napisala sem še, da če želi, se lahko obrne name, kadarkoli in da obsojam tiste, ki ga samo gledajo in ne pomagajo. In da mi je všeč tista oseba, kar je on v resnici, ne ta, ki jo je tako naredil alkohol.
Po karaktrju je hud egocentrik, eden najhujših. Težko si bo priznal, da je karkoli narobe. Alkohola nikoli prej nisem omenjala pred njim, je pa sam omenil besedo, ko je iskal izgovor. “To ni zaradi alkohola, ni me bilo ker…”. Se mi zdi, da se zaveda, ne želi pa priznat.
Rada bi slišala predloge, kako še lahko reagiraš in kako dosečt, da začne razmišljat, če bo sploh priložnost za pogovor. In kako s katerimi besedami doseči, da se odpre in da mi začne zaupat? Je sploh možno to njegovo manipulacijo z menoj – pač to, da si mogoče želi krepit ego na meni, preprečit (razen tako, da poveš da ne pustiš in postaviš meje, da pač če ga ni bilo dvakrat, naslednje priložnosti ne bo in je ne daš, dokler sam ne pride, kar ša pri tem egotu, verjetno ne bo…). Ker sem mu poslala sms, seveda odgovora ali klica ni bilo. Nič in ne pričakujem. V pogovoru sem namreč omenila to, da naj ne pričakuje več od prijateljstva. Reakcija kot pri najstnikih, gre pa za človeka nad 40 let…
Ne želim predlogov pojdi stran, ker to je najlažje naredit. Človek potrebuje pomoč in verjamem, da je je vreden. Imam edino priložnost ga po naključju srečat, amapk je vedno nekdo zraven in bo zelo težka. Do sedaj sem mu večkrat poslala kakšen sms, ki je bil spoštljiv do njega in lep. Me je poklical, sicer po 14. dneh, kako mu je bilo to všeč. Upam, da ga nisem slučajno prizadela, ker sem mu rekla, da želim, da sva prijatelja.
Mi je pa bila pri vsem skupaj pomebna samo iskrenost, da povem naravnost in da se ne pustim, da z menoj manipulira odvisnež in da bi se zaradi tega jaz počutila slabo. Tega pač ne želim, ker mislim, da jim je treba dat vedet, da kljud temu da se zavedaš njihove bolezni, se morajo spoštljivo obnašat ker si to vsak zasluži.
Pri vsej tej izobrazbi vas niso naučili da, če čloovek nečesa sam noče, mu ne moreš vsiliti? Meni zdrava kmečka pamet pravi, da nekdo, ki noče ozdraviti svoje “bolezni”, je tudi ne bo, čeprav se vsi okoli po trepalnicah mečejo in po ušesih sprehajajo.
Praviš, da nočeš nasvetov – pojdi stran. Ja prav, potem pa igraj naprej žrtev in ostani, postavljaj ultimate in obupuj. Očitno ti drama odgovarja. Prav. samo otrok pa ne vleci v to.
Hočeš, da se do tebe obnaša spoštljivo? Ne bo šlo. Najprej se moraš sama do sebe obnašati spoštljivo. Samo nase imaš vpliv in na nikogar drugega.
Pomoč pa potrebuješ ti. In še bolj jo boš, če boš vztrajala pri ideji, da si kvazi rešiteljica. In nekdo, ki sam potrebuje pomoč, ni dober terapevt pijancu. Je samo soodvisnik, ki drži vrečo in pomaga vztrajati v odvisnosti. Oksimoron.
lep pozdrav
ko vidim nov prispevek na tem forumu mi je lepo ker ve da nisem edini s tezavo, saj mamo vsi tezave, mar ne
brez tezav bi bilo zivljenje dolgcasno in zato sem preprican da vsi ki soustvarjamo ta forum vemo da je vsaka pomoc dobrodosla,
iz pisem se ucimo, se dopolnjujemo, ce vemo lahko pomagamo, ce pa ne socustvujemo in damo tolazilno besedo
villa tebi zelim poguma in srece pri tem tvojem koraku
mam leta kot tvoj prijatelj zato vem kako se obnasa, se tudi jaz se zdaj vcasih prav otrocje,
sem pa ugotovil da je veliko pripomogel k temu alkohol, no ja mal je ze v karakterju
vem pa da bi trezen bil bolj moski kot sem bil ko sem pil in zato sem sam
vem da se splaca potrudit in pomagat tvojemu prijatelju, da najde pravo pot
tebi toplo priporocam da stopis do vrat Al-Alon skupine in prisluhnes podobnim zgodbam
srecno
Če ne bi določenih stvari poznala, se ne bi vtikala v to in vem, da če se nekdo sam ne odloči, da je problem. Nisem rekla, da hočem koga prisilit v nekaj, samo nekako speljat stvari tako, da bo začel razmišljat in se bo potem odločil sam. Ljudi je pravzaprav mogoče prepričat v karkoli, z določenimi tehnikami, žal vsega ne poznam.
Končno sem tega svojega prijatelja spet lahko videla, odločil se je, da se sestane z menoj. Na žalost je bil tudi pod vplivom alkohola in to močno. Šla sem ga iskat in sva se dolgo pogovarjala, ampak problem je v tem, da se takrat ne moreš pogovarjat o teh stvareh, niti slučajno. Vmes mu je ušlo to, da njega itak ne bi nihče pogrešal – take stvari mi nekaj povedo. Obnaša se sicer do ljudi tako, da gredo sami stran od njega. Prijateljev nima, vsaj ne iskrenih.
Tudi do mene ni najbolj prijazen in sem mu to tudi povedala. Da za ene stvari se bo moral potrudit. Hočem slišat besede hvala in prosim… npr. On to pričakuej od drugih, sam pa težko izgovori. Kar precej je egocentričen, nekako. Sem mu pa poslala nekaj lepih sporočil in to mu je bilo zelo všeč. Ko mu kaken dan nisem, si je zapomnil, da nisem. Problem je pa to, da ga privlačim in zato, ne vem, mogoče pri določenih stvareh ni iskren. Težko je, ko je pijan, ugotovit kaj je res in kaj ne, kar govori. Ker pogovoarja se takrat normalno, toliko prenese da se lahko, očitno… Pa nočem se takrat, hočem se ob kaki drugi priložnosti, pa mi nikakor ne uspe.
V tem trenutku sva na stopnji, ko verjetno ni najbolj vesel, da sem mu povedala nekaj stvari naravnost. In se ne javi. Kmalu bo priložnost, da mu pokažem, da je vseeno vreden kot človek, vem da se mi bo zahvalil, ker mu je taka pozornost všeč, takrat ga bom še malo spomnila, da ne delam tega, ker sem slaba oseba, ampak ker se mi zdi vredno zanj.
Pa ne vem kakih otrok naj ne vlečem v to, saj jih nimam in to je moj znanec, v bistvu. Ne mislim niti, da se bo rešil iz tega, verjamem pa, da se lahko, če ne bi tega vsi samo gledali in se posmehovali. Vsi so obupali nad njim.
Pa ne vem kako naj se nekdo sam odloči, da nekaj naredi, če pa so ga vsi nekako odrinili stran.
Pozdravljeni,
prebrala sem že veliko zgodb na forumu, sedaj pa sem se odločila, da prosim za pomoč tudi sama. Sem študentka 2.letnika in prihajam iz 4-članske družine. Že leta se v naši družini vrstijo problemi zaradi alkohola. Pri nas je začela piti mama.
Sama se je rodila v veliko družino, kjer je kot najmlajši otrok bila mnogokrat prikrajšana. Pil je tudi njen oče. Sedaj pa se mi zdi da se zgodba ponavlja. Sprva tega nismo jemali dovolj resno, nakar je alkohol postal resen problem. Če se ozrem nazaj se zgodba vleče že skoraj 10let. Vendar sama sem pri svojih letih zelo samostojna, in boli me, da zaradi njenega popivanja trpimo vsi domači, zato bi temu rada naredila konec. Vem, da nanjo ne moram vplivati in da je potrebna njena volja, da z alkoholom preneha. Vendar moja zgodba, je nekoliko drugačna… Namreč mama je začela izkoriščati svojo bolezen. Pred leti so ji diagnosticirali multiplo sklerozo. Hvala bogu, bolezen ne napreduje. Težko je razložiti vse naenkrat. Takrat je izgubila tudi službo, saj njeni zdravstveni pogoji niso dovoljevali 8ur-nega stoječega poklica. Kmalu se je začela smilita sama sebi. Neprestano govori, da v življenju nima ničesar, da je nihče ne mara. Naj še povem da oče dela za vso družino (jaz zase delam sama, da breme zanj ni tako veliko). Doma ji ne manjka popolnoma nič, vsi jo imamo radi, dobi vse kar želi, njeno delo je gospodinjstvo. Tukaj pa se pojavi problem z njenim alhokolom, kadar dela kaj konkretejšega (kot primer bom navedla delu na vrtu), tudi pije, saj misli da ji bo oproščeno ker je veliko postorila. Ne bom rekla da pije vsak dan, vendar lahko kakšno moje dejanje takoj vzpodbudi pitje. Prejšni dan sem prišla iz službe (delam v trgovini) kjer sem cel dan prevzemala robo. bila sem utrujena ter sem šla naravnost v posteljo. Nakar je drugo jutro bil cel HALO okoli tega, da ji popoldan nisem nič pomagala, da se mora ona zgodaj vstati da lahko skuha in pospravi (sama sebe je prepričala, da je sužnja naše hiše), ko pa ji ne manjka čisto nič! Kadar pije je tudi popolnoma nerazsodna, spije lahko tudi zelo veliko. In ko jo hočeš pomirit z lepimi besedami sploh ne posluša. Kriči, joče in kar je najhuje v mojem primeru – neprestano grozi, kako si bo nekaj naredila.. veliko krat je očetu grozila da si bo vzela življenje. poskusov je bilo že veliko, vendar to počne zgolj zaradi iskanja pozornosti (ki pa je ima več kot preveč). Sedaj je bila pijana dva dni zapored (oče je bil v službi, dela 12ur na dan in v času njegove odsotnosti najpogosteje pije). Oba dni je prespala. Danes se oče z njo ni pogovarjal, zato je spet pila. Nakar je sledil še vrhunec, da si je ponovno poskušala porezati žile. preprosto vem, da tako ne moremo več dalje. Sedaj je šel v nočno smeno (ves živčen in nervozen), meni pa doma neprestano govori, da si bo danes še nekaj naredila. Da bo pojedla tablete, šla in se nebo vrnila. Vendo igra vlogo žrtve….
Počutim sem kot nekakšen čuvaj, saj neprestano pazim nanjo. vendar me je to že preveč izčrpalo. tudi ko smo ji omenili zdravljenje, je takoj zavrnila. Da ona ne potrebuje zdravljenja, jok in stok, ni se želela pogovarjati z nobenim izmed nas. Nato pa spet pila, ter govorila, da se je želimo znebiti in jo poslati stran. Res nevem kaj naj storim. Nahujše je ker res ZELO psihično trpimo vsi ostali domači. Kaj lahko storimo? Tudi ločitev ne pride v poštev, ker nima kam za iti.
(opravičujem se za dolgo, morda malo nepovezano zgodbo, vendar sem jo sedaj povedala prvič in ni lahko). Hvala za pomoč!
Se čisto in popolnoma strinjam z “oh ja..”….tole je tipičen “sindrom rešiteljice”, ki pa v bistvu sama
zelo rabi rešitev…
Za začetek…nekaj te močno privlači k temu tipu, najprej to razčisti sama z sabo, zakaj. Mogoče
ti je to domače (iz primarne družine), mogoče imaš slabo samopodobo (boljšega nisi vredna)
možnosti je več.
Potem pa pusti tiste nebuloze, kako ga boš ti “pripravila do tega, da se bo hotel spremeniti”, ta
je popolnoma bosa. Niti na zmenek s tabo ne pride trezen, kje je še kaj drugega.
Čisto enostaven preizkus: povej mu, da se bosta dobivala ali pogovarjala samo, ko bo trezen.
In ga ne bo (kot si že ugotovila, da se ti ne javi)…do pogovora ne bo prišlo, ker ON NOČE.
Enostavno ima flašo rajši in vse tvoje pogovarjanje in želje pomagati in oh in sploh…bi v momentu
zamenjal za en sam štamperle.
Bejži proč in če hočeš na vsak način koga reševati in mu pomagati….začni s sabo.
Ne javi se na telefon niti svojim dobrim prijateljem in potem pokliče čez nekaj dni. Kaj se vmes dogaja, ne vem, mislim si.
To, da naj grem stran – no, ta nasvet ne bo deloval, ker sem odločena, da ne grem in mi je to najbolj neumen nasvet, kar sem jih slišala. Ne strinjam se, da bi moral človeku obrnit hrbet. To je splošno prepričanje, to je najlažje naredit.
Ja, jasno mi je tudi, da ne moreš nekomu pomagat, če se ne zaveda. In ta se ne. O tem sva se zdaj že pogovarjala, ko je bil trezen. Pač nekako se mi je pa zdelo, da bi mu lahko, ker sem mu v začetku, ko sva se spoznala takoj povedala, da me skrbi nejgov odnos do alkohola in ko je z menoj, pije veliko manj. Nazdnje od šestih do devetih zvečer – eno pivo… Ko me ni, se napije pa do te mere, da se npr. poškoduje. Ko sva se nazadnje slišala, me je poklical – trezen v poznih urah, hm… ker se je želel sam pogovarjat o nekoliko resnejših temah.
Na tujih forumih ne dobiš tako neumnih nasvetov, da se je treba od takih ljudi distancirat. Dobiš nasvete kako pristopit. Zato ne vem, a je to, da človeka pustiš v težavah samo splošno slovensko prepričanje.
Draga moja, Lunani,
kako ti mora biti težko!
Nimam časa danes na dolgo pisati, a prosim te, da si malo prebereš na spletu o nefunkcionalnih družinah, o otrocih alkoholikov.
Vem, da je težko povedat tako zgodbo in to je prvi korak na poti, da se soočiš, kakšna je tvoja situacija. zelo je težka!A vedi, da nisi odgovorna za svoje starše. Oni bi morali skrbeti zate ne ti za njih! Dobro je, da si že odrasla oseba, a še vedno si v odnosu do njih otrok. To, da tvoja mama nate prelaga odgovornost za svoje pitje, je nezaslišano! Ona je odgovorna za sebe, kot si ti za sebe.
Poskrbi zase, predvsem tako, da si malo pogooglaš in dojameš:
1) da nisi ti nič kriva
2) da je mnogo takih otrok
3) da se lahko sama odločiš, ali se boš pustila zvleči v čustvene vrtince ali boš delala za svoje dobro.
Prosim, nadaljuj te težke korake, prvega, da si povedala celo zgodbo, si že naredila! Lahko si ponosna nase, jaz sem rabila 10 let dlje kot ti, da sem si priznala. Bila sem cca tvojih let, ko sem ji zabrusila, da naj se že ubije, če se misli, da tega ne bom več poslušala. Vseeno pa sem rabila še 10 let, da sem dojela širšo sliko vsega skupaj.
Ja, otroci smo zmožni premikat gore, samo da bi ohranili varno sliko sveta. Na tvojem mestu bi naredila še nekaj: šla v knjižnico, vzela 5 knjig o alkoholizm in jih valjala naokoli na vidnem mestu do konca roka izposoje. Potem bi jih vrnila in prinesla 5 drugih… Mogoče bo tvoj oče uspel pokukat pa bo dojel svoj delež, da se vse to dogaja… A tudi ti zase boš kaj dobrega izvedela – nikoli ni prepozno, da se učimo o svetu.
Javi se še kaj…
Svetujem ti, da čimprej snameš rožnata očala in se vprašaš, zakaj si tako neznosno želiš, da bi se spremenil on, ne pomisliš pa, če bi se mogoče spremenila sama. On je zasvojen z alkoholom in ne odneha, ti pa z njim in tem, da bi ga rešila in mu stala ob strani, ne glede na to, kako se obnaša. Vidiš povezavo?
Marsikoga se da prepričati v marsikaj. To že. Ampak… se tebe da prepričati, da je to izgubljena bitka? Najbrž ne. Morda te bodo šele izkušnje in padec na zelo trda tla. Upajmo, da dovolj zgodaj.
Sori, ampak tole je pa zaslepljenost na kvadrat. Imela bi ga rada na vsak način, pa če te ima
direkt za norca…
Ali je zaposlen? Bi rekla da ne, če lahko “izgine po par dni”
Kje dobi denar za pijačo? Ni izključeno, da ga ti ne zalagaš, saj ti verjetno reče da je za štrom..
Kje živi (oziroma kdo mu plačuje stroške stanovanja, elektriko, bvse ostalo) možno kakšna
mama z minimalno penzijo, ki se ga boji…
Tukaj si problem ti, tole tvoje razmišljanje NI ZDRAVO….ja, človeku se pomaga, ampak samo
takrat, ko ta človek pomoč ŽELI, oziroma nekaj sam naredi za to….vse ostalo je zaslepljenost
in rinjenje v težave….
Ne pije, ko je s tabo??? Aja, samo MANJ pije….ampak pol pa izgine za par dni (vsi vemo zakaj)
Edina možnost za vajin odnost je ta, da še ti začneš piti.
Ker tole je
Sori, ampak tole je pa zaslepljenost na kvadrat. Imela bi ga rada na vsak način, pa če te ima
direkt za norca…
Ali je zaposlen? Bi rekla da ne, če lahko “izgine po par dni”
Kje dobi denar za pijačo? Ni izključeno, da ga ti ne zalagaš, saj ti verjetno reče da je za štrom..
Kje živi (oziroma kdo mu plačuje stroške stanovanja, elektriko, bvse ostalo) možno kakšna
mama z minimalno penzijo, ki se ga boji…
Tukaj si problem ti, tole tvoje razmišljanje NI ZDRAVO….ja, človeku se pomaga, ampak samo
takrat, ko ta človek pomoč ŽELI, oziroma nekaj sam naredi za to….vse ostalo je zaslepljenost
in rinjenje v težave….
Ne pije, ko je s tabo??? Aja, samo MANJ pije….ampak pol pa izgine za par dni (vsi vemo zakaj)
Edina možnost za vajin odnost je ta, da še ti začneš piti.
Ker tole je[/quote]
No, tole zgoraj napisano je samo predvidevanje, ker pač okoliščin ne morete poznat. Nikogar ne zalagam finančno, si niti privoščit ne morem. Od kje ti sploh taka neumna ideja in kaj v mojem pisanju bi te pa naj asociiralo na to?
Od takrat naprej, ko sem pa nazadnje napisala karkoli, se je pa tudi marsikaj spremenilo. Npr. uspelo mi je vzpostaviti neko večjo stopnjo zaupanja, vmes sem naredila eno skoraj nepopravljivo napako, ker sem preveč čustveno odreagirala na eno stvar, potem pa sva skozi pogovore napredovala od zanikanja k priznanju in zavedanju, da ima težave… Priznal je, da se zaveda in da bi rad to popravil. Naslednjič… mu bom poskusila povedat kakšna je ta možnost… in da brez strokovne pomoči ne bo šlo. To bo verjetno kar šok – verjetno si večina misli, da si lahko pomagajo sami.
Sklepanje, da so vsi odvisniki brezposelni, je tudi posploševanje. Poznam nekaj zelo bogatih ljudi, ki ne samo, da so odvisni od alkohola, še kaj hujšega… Materialno stanje tu sploh ni vprašljivo… spet posploševanje.
Pa še ena stvar… Od najine skupne prijateljice sem slišala, da se sam zaveda težave in da bi rad to spremenil, verjetno pa niti ne ve kako. Ima določene cilje v življenju, za katera ve, da se brez da to ne naredi, ne morejo uresničit. Menda so se o tem pogovarjali in očitno sva nekam prišla s tem pogovorom… pa priznam, niti sama nisem verjela, da bi lahko. Mislim, da je pravi trenutek, da mu razložim, kako stvari potekajo. Pa še vedno ga je težko dobit treznega, ker pač je na tej stopnji, ko rabi alkohol večkrat na dan po malem… Pa čeprav si zapomni presenetljivo veliko stvari o katerih se pogovarjaš. Je tako, da v določenih trenutkih zgleda trezen, pa ni. Ker ko je, se mu tresejo roke. Pa na točki je v svoji karieri, ko bodo šle stvari samo še navzdol. Kar se tega tiše, je zdaj pravi trenutek in ni vse izgubljeno. Kar se tega tiče, mislim, da si zasluži eno podporo, ker je sicer res v redu… Meni so vsi rekli,d a to ni možno, da brezveze, pa se zdaj kažejo ene pozitivne točke. Ker delam z ljudmi in jih moram prepričat v kake težke odločitve, z določenimi argumenti, traja nekaj časa, ampak se da včasih naredit nemogoče… Meni je , moram rečt, dostikrat uspelo. Počasi… Sem pa naletela na negativen odziv okolice glede tega… Sploh brezveze da komentiram, ker so bile žaljive stvari, pa tudi priznam, da si precej upam in da sem včasih kar mal nora, ko mislim, da mi bo nekaj uspelo. In ja, bo mi , pa sploh še ni bilo hudo… Verjetno šele pride… Pa zakaj to delam, ne vem – eni iamjo pač hobi prostovoljstvo, eni hodijo k pevskim, mene pa tudi ta stvar ne obremenjuje…
Pozdravljeni obe, ena in druga!
verjetno sta že slišali, da je alkoholizem družinska bolezen. Zbolijo vsi, ki živijo ali so živeli z alkoholikom, tudi psi in mačke, pa krave … Je ni bolezni, ki bi se jo dalo pozdraviti s prepričevanjem, moledovanjem, izsiljevanjem, niti z ljubeznijo. Jaz sem se svoj čas spraševala ali je moje čustvo do alkoholika ljubezen ali bolezen – bila je bolezen! Ko sem začela skrbeti zase, zdraviti in spreminjati sebe (iz zdelane in razočarane žene sem se spremenila v simpatično in privlačno ne-odvisnico), se je začel spreminjati tudi alkoholik in se šel zdravit. Zato predlagam, da gresta na družinske skupine Al-Anon ali pa k strokovnjakom, samo ne čakat. Bolezen je progresivna pri vseh vpletenih, kar pomeni, da napreduje proti hudim psihičnim motnjam, eni od oblik norosti ali smrti. Najbolj mila oblika je nesrečnost in nezadovoljstvo vse življenje; morebiti nesposobnost dobiti ali vzdrževati zadovoljujoče odnose v partnerstvu, v službi ali zaključiti šolanje … toliko samo na kratko. Recept so družinske skupine Al-Anon, kjer se dobi (brezplačno in anonimno) pomoč izkušenejših. Na voljo so tudi številni strokovnjaki. Človek se sam ne izmaže iz nobene resne bolezni. Tudi zdravniki poiščejo pomoč drugih, ko zbolijo. Če ne pomagajo “kamilčke”, pomeni, da je nujno, da najprej rešiš sebe, da boš lahko reševala druge. Alkoholiku lahko pomagaš, a moraš vedeti in znati kako!
Naj vsaka pri sebi zračuna, koliko let je počela in govorila eno in isto, pa pričakovala drugačne rezultate. Brez sprememb ni sprememb. Le pogum. Tam so samo taki, ki razumejo, kakšen je alkoholizem od znotraj.
Res ne vem kaj bo iz tega, ne silim stvari, da se premaknejo naprej, ampak čakam svoj trenutek. Ki mogoče bo, mogoče pa ne. Joj, ti spopadi z egom. Dala sem ga na distanco, ne kličem ga, ne vidim ga, že nekaj časa. Pa je spet sam poiskal stik z menoj, ampak nisem pokazala interesa. Če ga vidim v živo, ne bom toliko prizanesljiva, ne bom pa žaljiva.
Danes imam veselo novico za vse, ki imajo še nekaj upanja, da se gredo njihovi bližnji zdravit. Za vse skeptike, ki niso verjeli da je to mogoče. Moj prijatelj že dva meseca hodi na terapije. Nisem niti vedela, verjetno mi je to želel sporočit. Mi je nekdo drug. Sicer ga vidim tedensko, treznega in to popolnoma… kar je velik korak glede na to da sem ga prej v čist drugi situaciji. Upam da mu bo uspelo.
Eni pač mislijo, da imaš slabo samopodobo, če se družiš s takim – tudi on je človek. Temu se reče sočutje. Ker je alkoholizem zelo egoistična bolezen, res da rabijo meje. To ni nihče rekel da ne.