Pomoč
Pozdravljeni!
Imam vprašanje glede vsiljivih misli, stvar je taka, ko sem bil mlajsi sem imel obsesijo umivanja rok, potem se je stvar umirila, nato je “presaltalo” na obsedenost simetrijo in je bilo kar precej časa mir, praktično skozi celotno srednjo šolo, v zadnjem času pa so se mi pojavile tudi vsiljive obsesivne misli, katere so najslabše in zaradi katerih sem se tudi zglasil pri psihiatru. Opravil sem vse razne psihološke teste, ki so bili brez posebnosti, niso mi hoteli povedat točne diagnoze omenili so le hudo tesnobo, vendar menim da gre za OKM. Moje misli so zelo drugačne od ostalih, zelo so nastrojene proti meni, ne gre toliko za klasične misli, ki sem jih zasledil na internetu. Delujejo zelo zlobno proti meni in mi omejujejo moje razmišljanje. Poslali so me še na psihoterapijo, iz tam pa še čakam poziv. Star pa sem 20 let. Gre tukaj za OKM ali slučajno kaj drugega?
Pozdravljeni,
kar opisujete zveni kot kompulzije (umivanje rok, ukvarjanje s simetrijo) in predvidevam, da če si takrat ne bi umili rok, bi čutili precej tesnobe, ali bi morda imeli občutek, da bi se zgodilo kaj nevarnega? Pri OKM so misli vsiljive, neprijetne, nesprejemljive. Glede na vsebino so obsesivne misli lahko zelo raznolike. Nekatere skupine obsesij so:
[list][/list]- kontaminacija (okužil bom sebe ali druge),
[list][/list]- odgovornost (npr. strah, da bom kaj spregledal/pozabil),
[list][/list]- “točno tako” (stvari morajo biti točno take, kot sem si zamislil; občutek bi mogel biti “točno tak”),
[list][/list]- agresivnost (poškodoval bi lahko sebe ali druge),
[list][/list]- spolne obsesije (npr. kakšne spolne orientacije sem; strah, da sem pedofil),
[list][/list]- blasfemije (moralna – sem zloben, slab človek; religiozna – sem žalitev bogu, nisem dovolj veren),
[list][/list]- pretirano zavedanje (pozornost obsesivno usmerjena na različne telesne senzacije).
Temu seznamu bi gotovo lahko dodali še marsikaj. Da gre za OKM lahko rečemo, če je posameznik zaradi misli zelo tesnoben in skuša nato z aktivnostjo zmanjšati neprijetno doživljanje, odpraviti misel ali se zaščititi pred potencialno nevarnostjo. Ali se morda tudi sedaj pred vašimi vsiljivimi mislimi in tesnobo skušate zaščititi s kakšnimi rituali ali kompulzijami? Pri tem je potrebno upoštevati, da je lahko kompulzija tako vedenjska (umivanje rok, izogibanje stopanja na črte…) kot tudi miselna aktivnost. Na primer: ko vidim nož na mizi pomislim, da bi se porezala (obsesija), in da “izničim” misel, 10x v mislih ponovim izbrano molitev (miselna kompulzija) ali da preprečim, da bi to res naredila, se udarim po rokah (vedenjska kompulzija).
Sicer psihiatrično diagnozo postavlja psihiater in pri tem si pomaga tudi z rezultati pregleda pri kliničnem psihologu. Pomembno je da preveri, ali bi vaši simptomi lahko bili odraz katere druge težave. Ali je vaš psihiater že videl klinično-psihološko poročilo? Ste ga že obiskali po zaključenem pregledu pri psihologu? Psihiater ima pojasnilno dolžnost in vi imate pravico vedeti za svojo diagnozo. Predlagala bi vam, da ga/jo vprašate, saj ima on/ona veliko več informacij, kot pa jih je tukaj zajetih v vašem vprašanju.
Ko pišete, da čakate na poziv na psihoterapijo, ali to pomeni, da imate določen datum za začetek psihoterapije pri psihologu, ki je zaposlen v javnem zdravstvu? Ali da ste dobili napotnico? Ali da ste se dogovorili za psihoterapijo pri zasebniku in čakate na prost termin? Predlagala bi vam, da ste tudi tukaj aktivni in pokličete ter se dogovorite za točen datum in uro, zato da čimprej začnete s terapijo. Čakalna doba za (kliničnega) psihologa v javnem sektorju, ki opravlja storitev psihoterapije, je precej dolga – malo je tudi odvisno od tega kje živite. Med čakanjem lahko posežete tudi po knjigi za samopomoč, kot je na primer Obsesivno kompulzivna motnja za telebane (avtorja Elliott in Smith). Knjiga temelji na kognitivno-vedenjski terapiji, pristopu izpostavljanja in preprečevanja odziva (v angleščini ERP), ki je glede na raziskave učinkovit način zdravljenja OKM. Tudi če boste iskali terapijo med zasebniki bi vam priporočala, da izberete koga, ki je izobražen na področju kognitivno-vedenjske terapije.
Stvar je taka, da so mi rekli, da naj bi šlo le za hudo tesnobo ( nič kaj konkretnega), ter me napotili na psihoterapijo (še čakam poziv). Dejstvo je, da so mi na začetku predpisali Torendo tablete, nato pa še neke nove Reagila tablete, sicer na internetu piše, da so za shizofrenijo!? Stvar, mi je predvsem pri drugih tabletah šla že na bolje, vendar sem imel to stalno težnjo po premikanju, kar nisem uspel usklajevati s svojem delom, bilo je praktično nemogoče delati. Dejansko v resnici res nisem 100 procentno prepričan, da gre res za OKM, kakšnih posebnih kompulzij, da bi štel ali karkoli, se pa mi dejansko na vsake toliko časa vsiljujejo misli, ki jih nočem. Zelo mi tudi niha razpoloženje, včasih se uspem motiverati, včasih pa je tako hudo, da se mi neda niti pod tuš, mogoče opažam tudi malce težave pri razmišljanju in koncentraciji, skratka kup problemov.
Lep pozdrav,
mate888
Pozdravljeni,
torej ste že bili tako pri psihiatru, kot psihologu, ste dobili tudi diagnozo in sedaj čakate na psihoterapevtsko obravnavo. Ste na poti, je pa vam težko čakati, in to je povsem razumljivo. Veliko je neznanega, ne veste kaj pričakovati in ob tem bi najverjetneje kar večina ljudi bila vsaj malo tesnobna.
Daniela Fiket, psihiatrinja, s katero skupaj moderirava to področje foruma navaja, da se pri obsesivno kompulzivni motnji v prvi vrsti odločamo za enega od predstavnikov SSRI antidepresivov (escitalopram, citalopram, sertralin, paroksetin ali fluoksetin). Če to ni (dovolj) učinkovito se odločamo ali za spremembno skupine antidepresiva (SNRI, neselektivni zaviralci privzema monoaminov), ali pa bolj pogosto za augmentacijo (ojačevanje) učinka SSRI antidepresiva z dodajanjem antipsihotika, anksiolitika in/ali hipnotika. Uporabljajo se lahko torej zelo različna zdravila ali kombinacije zdravil; tako pri OKM kot pri tesnobi. Če vam je medikamentozna terapija olajšala stisko, potem je bil izbor vašega psihiatra kar na pravem mestu. Če imate pomisleke, se pogovorite z njim/njo.
Ali so morda kakšne aktivnosti, deli dneva, ob katerih vam je lažje? Kako si v težkih trenutkih pomagate? Mogoče je kaj takega, kar bi vam olajšalo trenutno stisko, kar lahko naredite tudi sami? Je to mogoče pogovor s kom od vaših prijateljev, s kom iz družine? Je to kakšna spročujoča aktivnost, ki vam preusmeri misli? Ne glede na diagnozo je priporočljiva fizična aktivnost: kakršna koli športna dejavnost, sprehod, (sobno) kolo itd..
Lep pozdrav,
Mihaela Burina in Daniela Fiket
Najprej obema hvala za izčrpen odgovor. V bistvu je res zelo zapleteno, neznam opisati, kot, da bi imel neko mentalno blokado in se sploh ne lotim stvari, čeprav obožujem šport. Praktično edino, kar mi nažalost pomaga je spanje. Mogoče veste kolišne so čakalne dobe za psihoterapijo v javnem zdravstvu, namreč uradno čakam nanjo 1 mesec, kar vem, da ni veliko, a v tem stanju zame pač je…
Lep pozdrav
Pozdravljeni,
nimam podatkov za posamezne inštitucije, vendar se mi zdi 1 mesec zelo zelo kratka čakalna doba za Slovenijo. Verjamem pa da se v stiski lahko zdi kot cela večnost. Pretirano veliko spanja trenutno morda res ni najbolje. Karkoli, kar je več od nič aktivnosti, je bolje od nič. Majhni koraki, kratkoročni cilji. Ko je stiska huda, je kdaj uspeh tudi to, da pridete do trgovine in nazaj. Vsaka aktivnost šteje.
Lep pozdrav,
Ne samo pri osebah z anksioznostjo, pri večini ljudi zanikanje ali intenzivno ukvarjanje s tem, da nekaterih misli NE bi bilo prisotnih, ima ravno obratni učinek. S tem ko razmišljamo, kako NE želimo razmišljati o določeni stvari, spodbujamo razmišljanje prav o tem, o čemer ne želimo razmišljati.
Lahko zveni paradoksalno, ampak sprejemanje, da je določena misel sedaj prisotna, vam je lahko bolj v pomoč, kot pa borba proti mislim. Pomembno je vedeti, da je misel samo misel. Lahko se ob njej počutite neprijetno, vendar pa sama misel ne more škodovati ne vam, ne drugim.
Lep pozdrav,