Pomoč
Pozdrav!
Pred kratkim sem se razsla s partnerjem ki je po mojih laičnih ugotovitvah imel narcisticno osebnosto motnjo ki seveda ni bila zdravljena. Jaz medtem imam kup problem sama s sabo bila sem opredeljena kot osebnostna motnja neopredeljeno. Imela sem namreč opravka s visoko izobraženim gospodom, ki je bil čustveno naporen. Doživela sem veliko manipulacij, kritike, nadzora in kontrole, neprenehno preverjanje kje sem in s kom kaj delam. Sam sebe je povzdigoval v višine medtem ko sem jaz naredila vse narobe. Na začetku je bil zelo šarmanten, pozoren, ljubeč, čeprav dokaj neoseben, govoril je veliko ampak vse je bilo površinsko.
Naslednje vrsti bom kopirala iz enega članka.
Evo:
Po pričakovanju se je izkazalo, da so s funkcionalnimi psihopati (tako je poimenoval psihopatske osebe, ki nikoli ne zabredejo v kriminal) najbolj okuženi poklici direktor, odvetnik, televizijski in radijski voditelj, prodajalec in kirurg; najmanj psihopatov pa je, vsaj po anketi sodeč, med socialnimi delavci, medicinskimi sestrami, terapevti, rokodelci, stilisti in učitelji.
Ker je moj nekdanji partner spadal med fukcionalne psihopate oz. imel zagotovo narcistično motnjo (nimam pojma če je to isto???).
Moje vprašanje je naslednje:
Ali taki ljudje zmorejo empatijo?
Ali taki ljudje imajo občutke krivde?
Ali taki ljudje poznajo občutke sramu?
Za odgovor bom zelo hvaležna
Ni toliko važna diagnoza, kot simptomi, s katerimi se moraš znati soočiti, če imaš takšnega človeka v bližini. Za diagnozo so pristojni strokovnjaki, nam pa je lahko zgolj v oporo, vsekakor pa na podlagi opisanega ne moreš nič sklepati.
Tako sociopati ( antisocialna osebnostna motnja) kot narcisi imajo težave s sočutjem, ki ga skorajda ali povsem ne razumejo. Njihovi možgani delujejo drugače. Podobno je tudi s krivdo in sramom, tudi če ju čutijo se jima uspešno izmaknejo z različnimi obramnimi mehanizmi, zato je za njih značilno, da so poleg tega, da so zelo egocentrični , tudi “nikoli nič krivi”. Ta usmerjenost vase in obenem nesposobnost prepoznati lastne slabosti v odnosu do drugih je v bistvu nekakšna osnova za vse osebnostne motnje.
GittaAna
Hvala za tako hiter odgovor. No ja za diagnoze so res pristojni strokovnjaki. Ampak zdajle sem tako zmede na in izgubljena da se komaj diham. V bistvu se že kar nekaj časa zdravim za svojo depresijo s antidepresivi. Kar nekaj let. Zavedam se da v odnosu ni samo eden kriv za vse ampak no za sebe lahko recem da imam pretirane obcutke krivde zato rada vsem hitro ustrezen imam tudi obcutke sramu ki mi dajejo vedeti kako nicvredna sem itd… Zavedam se da za vse ni kriv on in da tudi mojih zasvojenosti s sanjarjenjem in fantaziranjem o tem da mi bo resil moje težave… Ampak vseeno mi res ni jasno kako hudiča sem v njegovih očeh kriva vse jaz??? Ali res nima uvoda v sebe? Zveza je bila polna vzponov in padcev. Ko sem hotela oditi se je opravičil obljubil da se bo spremenil bil zelo pozoren… Ampak to je bilo zelo hitro konec dokler nisem histericno ponorela in spet je bilo na vrsti opravičilo pozornost itd… V glavnem sesulo me je psihično in fizično… Napetosti stres ne zbranost v službi izolacija… Dosti prekrivanja laganja v obraz…
Ali oseba res lahko laze v obraz in oci??????? A je to res možno? Kje so potem občutki morale in etike te kriva in sram? Mogoče pa je res vse na meni in sem preveč dramaticna in obcutljiva?
Za vso zmedo se opravicujem ampak res sem v nekem cudnem obdobju. Lp
Sem se tudi jaz več let spraševala, kako je mogoče, da se ti oseba lahko laže direktno v oči, brez sramu, brez vesti, brez srca… Nisem hotela verjeti, da takšni ljudje obstajajo.
In sem leta in leta trpela (v mojem primeru zaradi tašče), nisem vedela, kaj sem naredila, da sem si to zaslužila (vedno sem bila prijazna in vljudna do nje). S takšno zlobo in zahrbtnostjo se do takrat nisem srečala in si nisem mislila, da lahko obstaja…
Žal pa je dejstvo, da takšni ljudje obstajajo. In prej, ko se boš, draga zvezdica67, sprijaznila s tem, da takšni ljudje (če jim to lahko sploh rečemo) obstajajo, prej se bodo rane začele zdraviti.
Zvedzdica, po mojih izkušnjah je najbolje en tak dolg in iskren pogovor samim s seboj, kje si, kaj si v resnici želiš, kaj je okoli tebe….itd. Pri res iskrenem pogovoru je kaj hitro jasno, kaj bi bilo dobro narediti in potem začneš iskati načine, kako to speljati. To je precej dolga pot, ki se na koncu skoraj vedno splača, če ne drugega je povazana z osebnostno rastjo in imaš vsaj ti nekaj od tega .
GittaAna
Oj . mislim res sem čisto iz sebe lazi prikrivanja manipuliranja za mano je mesec solz doživela sem od jeze mmisli na maščevanje žalosti solz v potokih…. Razmišljam o otroštvu o povezavi predvsem z mojim očetom. Težave so v meni in ne znan naprej. nevem kaj naj rečem vem samo da neznansko boli. Ubadam se z mislijo da bi se ponovno samoposkodovala. Krivda sram jeza bes žalost… Jokala več kot en mesec.. Vsaki dan. Nobene podpore fake pprijateljev… A naj vztrajam? Zdravim se že več let.
Seveda da ne odnehaj, razmisli pa tudi o zamenjavi terapevta, če ti ta ne pomaga.
Težave so seveda da v tebi, vendar so rešljive. Vse se lahko reši, samo odločiti
se je treba.
Predvsem nehati z jezo, jokanjem, žalovanjem, smiljenjem sami sebi – to so vse
dejanja, ki jih delaš (podzavestno ali zavestno ) zato, da ti ne bi bilo treba začeti aktivno spreminjati
SEBE. Tako iščeš “krivca” vse naokoli, brskaš po sebi, da bi našla še kakšne krivice,
nad katerimi bi lahko še kakšen teden jokala…vsi so krivi – bivši za slabo ravnanje,
oče, terapevt, prijatelji ker nimajo razumevanja…..kaj pa ti? Kaj narediš TI da ne bi bilo tako?
Konec koncev je sreča v zelo velikem delu stvar odločitve. Ko se boš odločila zanjo, se
bodo tudi zadeve in ljudje okoli tebe čudežno spremenili.
Samopoškodba? Kaj pa rešiš s tem? To je spet eden izmed prividov, ki ti dajejo lažen
občutek, da si nekaj naredila…..beg pred sabo…vse, samo da ni treba česa ZARES
spremeniti….
Upanje je, povsod okoli tebe, samo stegni roko in ga zagrabi.
Oj. Prosim da mi ne nabijate se večjih občutkov krivde. V odnos sem večino vlagala jaz on pa nič. Kot sem prebrala v drugih zgodbah. Je sam satans temi narcisi in ja on je sel dalje kot da se ni nnič zgodilo. HHladno krvno. Jaz pa trpim razmišljal jokala sem vsak dan več kot mesec dni. Ocitam si kako sem bila tako neumna nora slepa… Glede terapije sem bila pri nekaj terapevtih.. Zdaj sem pri Mojco zvezdami kjer sem dobila veliko vzpodbudo. Je pa res da ona ne more delati korakov namesto mene. Pocutim se samo zapuščeno in kot da nisem na zemlji izolirano… Dosti beremo ta forum in v marsičem se najdem. Kako sem bila neumna da sem podlegla vsem manipulacijam in vsemu poprej ko pa je bilo vse ena sama laz.
Ker si oseba, sposobna normalnega sočustvovanja, zdaj žaluješ za propadlo zvezo, čeprav veš, da ni bila dobra in da ti je škodila.
Mislim, da si narcisi – pač po logiki stvari – najdejo tako osebo, ki jo lahko upogibajo po svoji volji. Ti sama praviš, da si taka, s stalnimi občutki krivde in nevrednosti. Verjetno so ti to res morali vcepiti že v otroštvu. Imej potrpljenje predvsem sama s seboj, in s sedanjo terapevtko oziroma terapijami pri njej. Če imaš dober občutek, vztrajaj.
En tak majhen dober korak v pravo smer je to, da razmišljaš o samopoškodovanju, pa ga še nisi uresničila (predvidevam, da v preteklosti pa si ga). Pozitivno se mi zdi celo to, da razmišljaš o maščevanju, torej imaš neko moč, energijo v sebi, vendar jo raje usmeri vase, ne vanj.
Funkcionalni psihopat pomeni človeka z osebnostno motnjo (to je moja laična razlaga), ki zmore čisto lepo funkcionirat v družbi, ker je zmožen tolikšnega prilagajanja. Polfunkcionalni morajo občasno na psihiatrično zdravljenje, sicer kolikor toliko funkcionirajo, imajo službo, tudi družbo, ampak težko shajajo in občasno zapadejo v hudo stisko. Takšen je bil na primer moj bivši partner z mom.
Nefunkcionalni so pa stalno v frki.