Sicer je to tema namenjena pomoči odvisnikom in usmerjanju le teh v zdravljenje in pomoč njihovim svojcem.. Vse lepo in prav, je koristno.

Z vami pa bi rada delila malce drugačno zgodbo ki je podobna vsem ostalim le da je rezultat po tolikem času prišel na dan drugače kot bi se pričakovalo.

Konec aprila 2007(stara 18 let) sem spoznala fanta, našla sva se prek interneta 🙂 že takoj mi je povedal da je zdravljen odvisnik od heroina, skrival ni ničesar. Vsaj takrat ne.
Seveda sva se zaljubila, kot v pravljici bi rekli,ampak z napako.
Prepričal me je da se preselim k njemu, takrat je živel s tremi prijatelji sostanovalci (dve dekleti in fant) v mansardi mamine hiše.
Zveza se je hitro odvijala in tako je minilo par mesecev brez večjih pretresov, kakšen nepomemben prepirček in nič drugega.
Zaupala sem mu,z njegovo družino sem bila v dobrih odnosih, tudi sedaj sem čeprav je minila že cela večnost od takrat.
Septembra so se pojavili prvi indici da je nekaj narobe, in po dolgem pogovoru priznanje- recidiv po letu in pol biti klin. Spodrsljaj pač, smo to sprejeli in se zaprli za 10 dni in verjeli da se je zgodilo samo tokrat. Po pogovoru z njegovo mamo sva povedala tudi mojim staršem ki so že od začetka vedeli da je odvisnik.
Podporo je torej imel z obeh strani, njegove in tudi moje.
Minil je mesec in zopet je prišel domov “čuden”, takoj sem posumila čeprav prej nisem vedela veliko o drogi, njenih učinkih, znakih in vsem kar sem spoznala kasneje.
Stala sem mu pač ob strani, mu poskušala pomagati in ga spraviti k sebi, a stvari so šle samo še navzdol.
Pa vendar se heroina nikoli nisem dotaknila, čeprav sem bila kar nekajkrat tik pred odločitvijo da poskusim v čem je tak štos da ne more živeti brez čeprav ima vse nas zaradi katerih bi lahko dojel da to kar dela sam sebi ni ql, da škodi predvsem sebi.
Ampak nisem, ostala sem močna, z njim preživela še ves pekel ki je sledil, neskončno veliko laži, skrivanj, kraj (tudi v moji družini), moledovanj, obljub, joka in stoka,skupin, sestankov, zdravnikov in psihiatrov…
In minilo je še novo leto in meseci po njem, še vedno sem vztrajala, dokler se nisem nekega večera ko sem bila s prijateljem ki ga poznam že od srednje šole na kavi, moj fant je takrat vozil taxi v nočni izmeni in imela sem časa na pretek, tistega večera sem se zavedela da če ne odidem bom kmalu škodila že sama sebi, saj tako psihično na tleh nisem bila še nikoli, čeprav sem dajala vtis da sem močna in da zmorem vse. Odprle so se mi oči, poslala sem mu sporočilo da naj pride domov, ura se je bližala jutru, bil je 15.april 2008, celo leto je skoraj minilo.
Po dveh mučnih urah je prišel, zadet kot vedno, in bila sem odločena in načrt tudi izpeljala. ODŠLA SEM.
Naredila sem prav! Še vedno verjamem v to in ne obžalujem odhoda.

Problem pa se pojavi sedaj, mimo sta dve leti, stiki so bili občasni in se niti nisem trudila da bi se vzdržali, le njegovo mamo kdaj pa kdaj slišim in povprašam kako ji gre.
Problem je nastal v meni, ko sem odšla sem mislila da sem s tem zaključila poglavje o drogah in izkušnjah ki mi jih je to leto pustilo, ampak sedaj se počutim nekako izgubljeno, razmišljam da bi se pridružila kaki skupini za pomoč svojcem saj sem takrat ko sem odšla s tem nehala, in nekako obstala na mestu, saj življenje imam urejeno, študiram,delam, se zabavam, imam resnega fanta, na njega niti ne mislim več, a vseeno ko v družbi beseda nanese na droge povem svojo zgodbo ki nekako nima nekega konca, vsake toliko manipuliram z ljudmi a ko se tega zavem odneham, se opravičim a zadnje čase se nekako ne znam več ustaviti. Ni več tistega gumba ki bi me ustavil, nevem zakaj, ne razmišljam da bi se drogirala ali kaj podobnega samo nasvet bi mi prišel prav ali naj se pridružim kakšni skupini in govorim o tem in se bodo stvari uredile in bo želja po manipulaciji počasi izginila, ali je to lahko posledica vsega tega kar sem doživela ob njem, ker me je naučil tudi veliko stvari na katere nisem ponosna??

Mi lahko kdo svetuje??

Picholina

Imava zelo podobno zgodbo, samo, da se je meni zgodila pred skoraj dvajsetimi leti in jaz sem bila še malo mlajša od tebe.
Tudi jaz sem ga zapustila ampak mi ni dalo miru, kot tebi ne. Tako sva se spet našla z obljubami na boljši jutri, o zdravljenju, življenju brez drog, ipd. Res je odšel na metadonsko zdravljenje, kar je bilo takrat v naših krajih razmeroma nova zadeva in vsi smo mislili, da je to čudežno zdravilo, ki nas bo rešilo pekla. Danes vemo, da temu ni tako. Tako je dopoldan dobil metadon in s tem moč in energijo, da si še lažje nabavi droge. Čez čas sem to spoznala in vsega mi je bilo dovolj. Tudi jaz sem kot ti, razmišljala in si belila glavo, zakaj pri vragu so mu droge tako pomembne, ko pa ima tako veliko podporo od mene, svoje družine, moje družine in svojih prijateljev.
In prišel je čas, na žalost, ko sem to tudi sama skusila na svoji koži. Tudi sama sem probala te preklete droge, ravno iz radovednosti zakaj so mu pomembnejše od mene. Ker jih od njega nisem dobila sem šla do njegovih znancev, ki so bili prav tako narkomani in seveda drogo ne samo dobila, tudi pripravili so mi jo za vbrizgavanje in vbrizgali, saj sama o tem nisem imela pojma. Občutek mi je bil fenomenalen in zdaj sem ga razumela, zdaj je bil še bolj moj in še raje sem ga imela. Seveda zveza ni ostala, trajala je sicer še leto, dve.
Ne razumem pa, kaj pomeni, da zaradi te teme manipuliraš z ljudmi. V čem?? Normalno je, da poveš svojo zgodbo in imaš svoje mnenje
In tako se je začelo moje življenje s to prekleto drogo. Po skoraj dvajsetih letih se še vedno borim in še vedno nisem čista. Še vedno jemljem suboxone ampak zdaj vem, da me čaka boljši jutri…
Kaj naj ti odgovorim na tvoje pisanje??? Kaj naj ti rečem in kaj predlagam?? Ne poznam te in ne poznam njega. Izgleda, da se te je vsa stvar zelo dotaknila in je ne boš hitro pozabila. Mogoče ti bo res pomagal pogovor v kakšni skupini za pomoč svojcev odvisnikov, ne vem. Izgleda ta stvar zate ni končana, verjemi zanj je!!! Torej je samo na tebi, da vso stvar sama pri sebi zaključiš in razčistiš.
Ne razumem pa, kaj pomeni, da zaradi te teme manipuliraš z ljudmi. V čem?? Normalno je, da poveš svojo zgodbo in imaš svoje mnenje in to ni manipuliranje. Pač imaš neko izkušnjo, katero drugi nimajo in to vzemi predvsem za pozitivo v svojem življenju.

Pa srečno…