Pomoč!
Pozdravljeni!
Moram napisati kaj me teži. V zvezi sem že 5 let. Bilo je vse na hitro, velika ljubezen za nekatere že v poznih letih. Jaz 32, on 36. Preselila sem se k njemu v hišo njegovih staršev. Bili so oh in sploh. Pa se je že na začetku dalo slutiti njihovo vpletanje v najino razmerje, ampak takrat še slepa tega nisem opazila in sem vse vzela za dobro namerno. Potem pa je bil prvi korak. Namreč poročila sva se na hitro brez sorodnikov, samo midva in priči. Tako sva se zmenila in si želela, ker nisva imela denarja za veliko ohcet.
Moji niso bili kaj užaljeni (imam samo očeta in brata), morda le malce skeptični. Njegovi pa so uprizorili pravi šov. Moj mož ima še sestro in brata. Njegovo mamo je moj poklical po telefonu 5 minut po poročni slovesnosti in ji povedal, pa je bil odziv z njene strani “ja ljubi bog kaj si naredil, ja kaj si naredil”. po moje ni nič naredil samo poročil se je. Pa mi takrat še ni potegnilo. Morda ni bilo najbolj posrečeno, da ji je povedal po telefonu, ampak moji so meni čestitali in mi zaželeli srečo. Ok sto ljudi, sto čudi. In odnosi so se ohladili. Njegova sestra je bila celo ljubusumna name, tako da sva se z njenim možem čez čas nehala pogovarjati in se zabavati. Mene je bilo prav strah kaj se lahko še zgodi. Potem sem zanosila. Vse lepo in prav. Njegova mama se je pa veselo vmešavala v najino življenje. V njihovi hiši sva si v mansardi uredila stanovanje in ona ga je kar naprej kazala vse ljudem, hodila brez trkanja k nama, naju tudi dobila zraven pri seksu. Pa še mojega moža je prihajala budit za službo, kot da ne bi imela budilke. In tako sem nekje v 3 mesecu nosečnosti pač tašči lepo povedala, da bom svoje stvari kazala sama. In ona bum, tresk po stopnicah dol in klupanje. Jaz nisem bila kaj jezna na njo in sem se želela lepo pogovoriti, pa mi je rekla, da jaz pa z njo ne bom tako delala. Ok pa nič. In sva bili tiho. Pozdravila sem jo, prišla na obisk, se trudila a uspeha ni bilo. Nič ni bilo. V vsej moji nosečnosti se ni zanimala kako in kaj sem. Prav pa nič. Mesec dni pred porodom se je spomnila, da sem še tam nekje. In ko sem rodila in prinesla domov deklico (podobno mojemu možu, bogu hvala) sem dobila naslednje nasvete: da ne smem plenic obešati v mesečini, da otrok ne bo zeleno kakal in da je ja ne bova pustila kdaj same(deklico). Ko sem jo prosila, da bi vsaj nekaj dni mi kuhala, da se privadim vsega je to sicer storila, ampak po tednu dni je rekla, da naj sama kuham, da ne bo kaj kriva, če bo kaj narobe. ???????? Ko je bila deklica stara 1 mesec smo imeli obiske in imela jo je od mojega moža brata žena na rokah. Pa se tamala začne jokati in mi jo poda rekoč: mamico hoče. Mala utihne in je bila vesela v mojem naročju. Moja tašča pa kako že tako majhen otrok ve kdo je mama in pravi, da naj ji malo dam otroka. Pa rečem, da je zdaj pač tiho in da jo bom imela jaz. Pa reče tašča: “Ja ti bi jo imela pa tako samo tedaj ko je tiho!” Halo! No čez mesec dni je bila mala prehlajena, pa sem tašči povedala, da je bolana in da jo prosim, da ne gre po celi vasi govoriti kaj ji je. In tresk bum. Malo je moje krivde, ker tega nisem znala lepo povedati. Ampak imela sem vsega žez glavo. Ker če sem taščo vprašala za kakšen nasvet on tega ni vedela. je pa prišla naslednji dan in rekla, da je pa ta in ta to rekla. Veste nisem tega navajena, pa čeprav sem vsa leta živela v bloku in sem poznala dosti klepetulj. Ampak jaz to pač nisem bila. Za otroka se ni zmenila dobrih 5 dni. Kadar sem jo nesla mimo nje je ni pogledala. No potem si jo je pa kao zaželela. Jaz mislim, da zato, ker ljudem ni mogla povedati kako je. In ves čas porodniške se moj otrok ni smel jokati. Ona in tast sta kar naprej spreševala kaj ji je, kaj ji manjka, bolna je, vročino ima. Ves čas porodniške sem pazila, da se otrok ni jokal. Norišnica. Potem je bilo vprašanje varstvo in morala sem pred partnerjem popustiti in pustiti, da je malo pazila tašča. Ni mi bilo po volji in mi je še danes žal. Pa mimo je. Ko je bila mala stara 6 mesecev smo jo krstili in naredila sva še cerkveno poroko. Ker najprej nisva povedala tašči, ampak je moj mož najprej povedal taščini mami in ta svoji hčerki je bil ogenj v strehi. Za znoret. Takrat sem jih šele šlišala. kakšna da sem, da se o meni veliko govori na vasi, da pa mi bo enkrat ob priliki povedala sedaj pač ne. Da bom jaz pač dobila zelo dobrega moža, ki je oh in sploh, jaz pa nič. Pa sem tudi to požrla. Potem je prišla druga hčerkica. Komaj 17 mesecev razlike. Naporno, pa je šlo. Tašča seveda ni bila vesela in je rekla, ko sva ji povedala: “Ko pa je mala še tako mala” Jaz pa nazaj “Vaš sin je bil še tudi mali, ko ste dobili tretjega otroka”. In sva zaključili. Ko je imela velika hčerka vročinski krč, me je tašča poklicala naslednji dan v bolnici in me vprašala, če normalno govori, če je pri sebi, ali bo imela poškodbo možmanov! Znorela sem skoraj. Vsa v strahu sem celo prejšnjo noč preživela na internetu in si prebrala vse od najmilejšega do najhujšega, bila v skrbi pa takšno vprašanje. In moj odgovor:” ravno toliko se ji pozna, kot pa se je mojemu možu, ko je imel kot otrok vročinski krč” Žal nisem se mogla zadržati. No vsako leto je potem bilo slabše. Z njegovo sestro ne govorim že leto in pol. Pred 6 meseci je počilo ponovno. Z mojim sva gradila garažo, denar je odtekal v potokih, kaj potokih v deroči reki. Vsak, ki je prišel blizu je kaj zaračunal, tudi njegov stric, ki nam je pomagal je računal. In mi je poknilo. Pa sem nekega dne pobrala otroke in šla na obisk k svojem očetu. Moj za to ni vedel. In tašča tudi ne. Pa sem naslednji dan šla k njej in jo prosila, če bi naslednji dan pazila mali dve ker sta nekam prehlajeni (hodita v vrtec). Njaprej mi je rekla, a včeraj si ju pa lahko vlačila okrog. Pa sem samo rekla, da sem bila pri svojem očetu. Skoraj se je zadavila. Otroke sem tako pobrala in sem šla. Rekla sem samo, da ni treba, da jih bom sama imela. Ko smo prišle v stanovanje je prišla za nami in rekla, da jih bo imela, da nikoli ni rekla da jih ne bo. Pa sem vzkipela in rekla, da ni treba, ekr si ne pustim ukazovati, kdaj lahko grem obiskat svojega očeta. Pa je znorela in rekla, da se tako ne bom z njo pogovarjala. Pa sem rekla da bom tako ali tako odšla, pa je rekla, da nazaj se naj ne vračam. da ko enkrat grem poti nazaj več ni. od takrat ne govoriva, se ne pozdravljava.
Moj mož pravi, da sem vsega jaz kriva. Jaz sem najbolj nemogoč človek na svetu. Ljubezni ne čutim več. Živim z njim ker niamam kam. Moja plača je premajhna za življenje z dvema majhnima otrokoma. Pa še krediti so tu. To da sem z živci na tleh je jasno. Pa še na otrocih se pozna. Kaj naj storim, mi lahko kdo pomaga? Prosim?
Lepo pozdravljeni!
Vaše ukvarjanje s taščo, presega že skoraj vse meje. Ob tem se zastavlja vprašanje, kje je tukaj vaš mož, kar ni ga nikjer, vi pa ste na milost in nemilost prepuščeni tej posesivni ženski, ki nima mej, do kje lahko še vstopi v sinov odnos z vami. Ob tem se pojavi še potreba po varstvu, ko v nekem trenutku ne veste, kam z otroki in tukaj je spet tašča.
Zgodba, ki jo pišete opisuje taščo, ki se nikoli ni uresničila v svojem materinstvu in zakonu. Ki nikoli ni bila potrjena s stani moža v vlogi žene in matere. Smiselno bi bilo, da tukaj vaš mož odigra svojo vlogo in se z mamo pogovori, da ne bo več vstopala v vajin prostor, v vajino intimo. Ta gospa resnično nima nobenega sramu, kar vas zelo razjezi. Vse kar vi lahko naredite je, da se ne greste več njenih igrc. Nobenega razloga ni, da bi vidve bile sprte, ali v konfliktu. Za vas je ona samo mama vašega moža in tukaj bi bilo tudi smiselno, da zaključite. Vse ostalo prepustite sinu, to je njun nedorečen odnos. Poskušajte le začutiti, da je to ena zelo nesrečna gospa, ki vso svojo stisko prenaša na snaho. Ko boste to razmejili, vam ne bo več potrebno nositi toliko njene jeze.
Vi ste prišli v njihovo hišo in ste tukaj najšiBkejši člen (grešni kozel). Sistem običajno vedno najde grešnega kozla, to je tisti, ki je pripravljen vse vzeti nase. Ne dovolite si več, zapletati se v te odnose, resnično vam ni potrebno. Toliko ste zasedeni s taščo, da vajinega zakona sploh ni. Kje pa sta vidva? Kje je vajin odnos, vse se prepleta s to gospo, ki zelo močno zaseda prostor vajinega zakona.
Svetujem vam, da si poiščeta pomoč terapevta, da bosta vajinemu zakonu dala več prostora, da se bosta vidva našla, posledično temu, se bo uredil odnos s taščo. Odnos se začne reševati v zakonskem konfliktu, ki ga med vama sploh ni, saj ga tašča nenehno zaseda.
Prvo vidva, vajin odnos, potem pa se bodo stvari uredile tudi od zunaj.
Vse dobro v prihodnje pa srečno.
Sabina Stanovnik
Midva zakonski in družinski center, Ptuj
030/333 009
Gospa Sabina!
Hvala za vaš odgovor. Veliko mi pomeni, da sama nisem razmišljala preveč mimo. Veliko sem že začela delati na svojem zakonu. Ja jaz. Mož mi je pač pred časom postavil ultimate, kaj moram storiti za najin zakon. Ne niste narobe slišali. In jaz sem se takrat z njim pogovorila. Obljubila sem vse kar je rekel, da moram storiti. Ampak sem tudi povedala, da naj mi pove kje sva pa midva. Ok da vse opišem.
Prvi pogoj: najprej moram dol k njegovi mami in se opravičiti in z njo govoriti, ker da smo tujci v hiši. Povedala sem mu, da se nimam kaj za opravičevati, da pa bom z njo govorila, kar sem tudi storila.
Drugi pogoj: on bo šel kam bo hotel ne glede na to kaj bom rekla. Ima vso pravico, da gre kam hoče, ne da mora vprašati za dovoljenje. Nikoli do sedaj ni vprašal za dovoljenje, je pa res, da imava dva mala otroka in je primerno, da smo skupaj kot družina. Njegov oče se s tem sicer ne strinja, ker ženska mora biti doma in ima delo v bajti, moški pa lahko gre kam hoče in ima delo zunaj. Pri naši hiši ima ženska delo tudi zunaj. Njegova mama-pa sva spet pri njej-je bila doma ko so bili otroci majhni. In tast je bil kapo di kapa in ga je morala dobesedno lepo prositi za denar-mi je sama povedala. Včasih mi pač ni všeč da kar izgine od doma, ker sem večino časa sama doma z otroki. Sem pač že malo utrujena. Sama ne grem kam brez otrok, ker se pač zavedam, da me potrebujeta.
Tretji pogoj: ne smem več domov hoditi slabe volje, kričati, nergati biti moram vseskozi zelo dobre volje. Dobre volje nisem skoraj nikoli. Samo nergam in sem tečna. Pred otroki se zadržujem, ampak s svojim možem zelo redko spregovorim kaj lepega-zadnje čase se izboljšuje. Pa sem mu tudi povedala da sem zaradi veliko stvari slabe volje in da če se bo tudi on malo potrudil bo pa boljše. Seks med nama je bil 1x na dva meseca, vmes pač nisva govorila-samo uradno.
In sem mu rekla, da se lahko vse spremeni, ampak kaj pa midva? Kje sva pa midva. Da jaz lahko vse naredim, kaj bo pa on? In odgovora ni imel. Povedala sem mu, da ni problem samo v meni, ampak da je problem v naju obeh. Povedala sem mu tudi, da sva dva v zakonu in da morava oba delati, ne samo eden.
Počasi se premika na bolje, ampak čas bo svoje prinesel. vsake toliko časa pa še vedno čutim prevelik vpliv na naju. Mož tašči sicer ni povedal kaj in kako in nevem ali ji bo.
Lp Anda
Draga Anda!
Prebrala sem tvojo zgodbo,vidim da zelo trpiš.Življenje,ki ga imaš sedaj,se tudi v bodočnosti ne bo spremenil,razen če boš naredila nekaj zase.Iz lastnih izkušenj,ti lahko svetujem,da zakonsko življenje,kjer se umešavajo starši vodi v propad.
Predvsem pa v tvojem primeru,kje je tvoj mož,ali je na tvoji strani?(drži s tabo)ali je pod vplivom svoje mame???
Če le imaš najmanjšo možnost,se pogovori s svojim možem….da se odselita in zaživita lepo življenje.
Drugače pa…ne bom te strašila,ampak tak zakon nima prihodnosti,zaradi psihičnega maltretiranja tašče,boš pa uničila sebe(nastanek različnih bolezni)prav tako pa tudi hčerkice to močno občutijo.
Vem,da ni lahko narediti koraka in spremeniti tok življenja čez noč,toda ostani močna in poskusi.
Želim ti srečo,da ohraniš svoj zakon in zaživiš lepo življenje.
Če želiš mi lahko pišeš na moj naslov.
lep pozdrav Lana