Gospa Romana Žitko mi je prijazno povedala, da je meni najbližja zakonska posvetovalnica v Mariboru (70 km od nas).
Zelo me skrbi, oziroma prav strah me je, kako bo partner reagiral na moj predlog za svetovanje. Pravzaprav se bojim, da ne bo za to, potem pa res ni druge rešitve, kot da greva narazen.

Ne vem, če bi sama zmogla vzgajati dva sinova – devetletnik je hiperaktiven (hude težave), dvanajstletnik pa je godrnjav in vzkipljiv pubertetnik. Nisem ravno tip neke avtoritete, sem mirne in milejše narave, in nisem prepričana vase, da bi mi to uspevalo. Prav tako se mi smilijo otroci, mislim da bi očeta zelo pogrešali.

Z možem imava problem ravno zaradi otrok. Nenehno se prepirava glede vzgoje, in kakorkoli se že več let oba trudiva, da bi se nekako sporazumela, ne gre in ne gre. Le vedno slabše je. Največji problemi so ravno pri vzgoji hiperaktivnega sina. Moj mož vztraja pri “trdi” vzgoji, dostikrat se dere na otroka, hitro vzkipi, tudi roka mu večkrat “zleti” . Sinu govori, da je neroda, “pujček” (ker zaradi nespretnosti večkrat kaj razlije ali popacka), polulanec in takšne (sin ima namreč še vedno težave z močenjem). Tudi s starejšim sinom se dostikrat spreta, npr. ko ga sin ne uboga ali ga kaj razjezi, potem tudi dva ali tri dni ne govori z njim. Ko je imel slabe ocene mu je govoril, da je “prizadet” in da je “za posebno šolo”.
Sama pa takega odnosa ne prenašam, in mu to tudi vedno povem (ne pred otroki, včasih pa tudi) ,sem bolj pristaš prožne vzgoje, dogovarjanja in prijaznejšega odnosa do otrok.
In tako je prepir skoraj na dnevnem redu. Mogoče je nekaj dni v redu, potem pa se spet kaj takega zgodi, da se spreva.
Otroka sta sicer bistra, prisrčna in živahna, vendar tudi zelo naporna, saj sta si neprestano v laseh in vsak ima svoje izpade.

Stanje je tako postalo nemogoče, in zdaj več sama ne vem, kdo ima prav, ali kdo je za kaj kriv.

Prosim povejte mi vaše mnenje, sem že zelo obupana.

Zanima me tudi, kakšne izkušnje imajo sotrpinke s partnerskimi posvetovalnicami, je bilo kaj uspeha?

Draga Lili!

Ti imaš prav, tvoj mož se obnaša grozno in nedopustno, do tebe in do otrok. Zaupaj svojim občutkom in mu daj na izbiro ali strokovno pomoč ali ločitev. In to se odloči stoprocentno resno.

Tudi jaz sem enostarševska mama dvema najstnikoma, res ni enostavno, pa vendar se da dobro shajati. Veliko se moram učiti, spremeniti sem morala sebe in svoja ravnanja, zdaj se s sinoma dobro razumemo in znamo reševati probleme, kadar pridejo.

Ženske zmoremo veliko več kot si mislimo, posebej, kadar se umirimo in si ustvarimo okolje, v katerem lahko normalno delujemo. Normalno živeti ob takem možu kot ga imaš ti, ni mogoče. On se mora korenito spremeniti, ti pa tudi, če želita še živeti skupaj. Nauči se postaviti zase.

Preberi knjigo “Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod”

Nehaj biti pridna punca, poskusi enkrat nazmerjati svojega moža nazaj (kadar on zmerja druge), najbolj grdo kot znaš, naredi si spisek, kaj mu boš rekla! Boš videla to začudeno faco!!! Verjemi, da bo utihnil!

Lp

Pozdravljena lili,
berem tvoj prispevek in lahko bi rekla, da sem ga napisala jaz. Kar se tiče različne vzgoje otrok. Tudi moj mož je nestrpen, nesramen do deklet, jih žali z besedami, če sta normalni, da sta čist mim,itd. Jaz tega ne prenesem in mu to tudi povem. Naredila sem tako kot pravi Dajanca, vračala sem mu nazaj besede kot bumerang. Vendar kam to pripelje? Groza me je, če pomislim, da bi nekdo poslušal najin prepir. Tako se ne pogovarjajo normalni, odrasli zreli ljudje. Toliko žaljivk, toliko nizkotnih, grdih besed kot sem jih jaz pokasirala od njega, jih verjetno nikoli več v življenju od nikogar ne bom. Na začetku sem jokala, se umikala, iskala krivdo pri sebi, trpela…ko pa je začel uporabljati iste besede na dekletih sem ponorela. Danes sem čisto drug človek. Dekleta, ki ga je poročil pred 14. leti ni več. V odnosu z drugimi normalno funkcioniram, ljudje me imajo radi, moji otroci me imajo radi, v odnosu z nji pa sem pošast. Nisva več kot pes in mačka, midva sva dve zveri, ki samo čakata katera bo prej raztrgala drugo. Njemu njegova naravna hudobija ni dovolj…on si pomaga še z alkoholom. Rada bi poiskala pomoč….pa si ne upam….ne upam si mu predlagat, da je mogoče zadnji, skrajni čas, da še rešiva, če se še kaj rešiti da……..