Saj ne vem za katero temo je moja zgodba oz.težava…Z partnerjem sva skupaj že 12 let, imava fletna otroka in…minilo je 6 mesecev odkar so pri partnerju odkrili redko bolezen, ne vem ali je v Sloveniji sploh še kakšen bolnik. S tem, da je okrevanje zelo dolgotrajno, lahko tudi več let, ozdravljiva ni, kako bo čez 10 let?? O diagnozi je zelo malo napisanega, zdravniki večinoma odgovarjajo, da bolezni ne poznajo…pa pustimo to. Gre zato, da se nam je čez noč postavilo življenje na glavo. Vse v zvezi z družino je padlo na moj hrbet. Otroka tudi občutita spremembo saj se me oklepata, kot da se bojita, da ne pobegnem. Poleg naporne službe še gospodinjstvo, razne obveznosti tako v šoli kot v vrtcu, da o kakšni bolniški sploh ne govorim…dan bi moral biti dolg vsaj 30 ur. Sorodniki nam občasno skušajo pomagati, čeprav se mi zdi, da se včasih kar malo odmaknejo, kot da ni nič…Zdi se mi, da mi zmanjkuje moči, da vse skupaj držim pokonci, da sem močna za partnerja, da dajem moč tudi njemu, in tudi otrokoma. Pri vsem temu tempu se kašen teden dni zgubim v obveznostih, potem pa naeenkrat vse pride na plan, žalost, jeza, obup, razmišlajanje o prihodnosti, kaj če…??? In to me ubija. Na koncu se sama sebi zdim umazana, da se mogoče smilim sama sebi, partner pa bi skoraj umrl? Včasih se zjočem predno zaspim, saj jok naj bi lajšal tensobo? Ne vem, jutraj se zbudim enako zaskrbljena in z tesnobo pri srcu, kaj nas čaka danes?Jutri? In ali bom zmogla ta boj? Na koncu pa še kako to premagajo ljudje še z večjimi težavami? Sama vprašanja…Lep in miren večer vsem forumovcem!

Pozdravljena! Brskam po forumih, pa sem naletela na tvojo zgodbo. Segla mi je v srce. Vem da je zelo hudo, ko se ti življenje postavi na glavo in se kar sami sebi čudimo od kod moč in energija, da zmoremo. Vendar moramo, tu so otroci, ki nas potrebujejo, in vsi tisti ki nas imajo radi. Zaupaj se svoji družini, sorodnikom, prosi za pomoč, tudi kakšna skupina za samopomoč bi ti lahko koristila, saj velikokrat rabimo le prijazno besedo in ramo, da se nanjo naslonimo. In občutek, da nismo sami. Delaj na sebi meditiraj, moli, karkoli, vzami v roke knjige o duhovni rasti, da se ojačaš, ker drugače boš pregorela. Če želiš, se mi kdaj oglasi po elektronski pošti, bom zelo vesela. Veliko in moči in energije ti želim in te toplo pozdravljam. Irena