Zdravo

Niti ne vem kako naj začnem. Verjetno bo to pismo zmedeno, ker so take tudi moje misli. Za to se vnaprej opravičujem.
Stara sem 23 let in sem študentka 4. letnika. Moj problem je v tem, da ne znam živeti. Drugače ne znam povedati. Da opišem moje stanje.

Po 8. razredu OŠ se nisem mogla odločiti, kaj bi rada počela v življenju, zato sem se vpisala na gimnazijo in tako pridobila še 4 leta. V zadnjem letniku je bila situacija podobna. Edina stvar, ki me je zanimala, je bila angleščina (odkar pomnim), zato sem se vpisala na Filozofsko fakulteto. Mojemu strogemu očetu izbor ni bil všeč, zato mi je raje plačal izredni študij na bolj “ugledni” fakulteti. Študij sem po enem letu pustila, ker mi ni uspelo narediti niti enega izpita, kljub mnogim poskusom.
Pri ponovnem vpisu na fakulteto mi je oče sicer pustil proste roke, vendar je bila moja samozavest tako omajana, da sem mislila, da nisem sposobna končati nobene fakultete. Zato sem se vpisala na “lahek faks”, samo da bi nekaj naredila. Stvar me ne zanima, kar zdaj, ko sem že skoraj pri koncu, čedalje bolj ugotavljam.
Moje počutlje se čedalje bolj slabša. Ne vem kaj bom počela v življenju, prihodnosti sploh ne vidim. Kot oseba si sploh nisem všeč. Ne maram svojega telesa, ker sem vedno imela nekaj kg preveč, katere sem vztrajno poskušala izgubiti, vendar mi nikoli ni uspelo. O hrani premišljujem neprestano. Kaj bom jedla, česa ne smem, ali mi bo uspelo zadržati se pri sladkarijah, zakaj imam tako šibko voljo, da ne morem imeti 5 normalnih obrokov, ampak se moram vedno prenažirati in podobno. Seveda to samo še stopnjuje moje slabo mnenje o sebi. Počutim se manjvredno, neumno, vedno mislim, da sem drugim “tečna”, odveč in da bi bilo bolje, ko me sploh ne bi bilo. Izogibam se družbe, večinoma sem sama, razen kadar sem s fantom. Z njim bi bila rada zelo veliko časa. Včasih se počutim, kot da je on edini, ki me pozna. Ampak to sploh ni dobro, ker je moj karakter tako obupen, da sploh ne razumem, zakaj hoče sploh biti z mano, ko pa mu neprestano “težim”, vedno sem slabe volje, mu govorim , da mu bi bilo bolje brez mene in ko sem res čisto na dnu, uničim kakšno njegovo darilo (za kar mi je potem žal), mu rečem, da sem ga prevarala (čeprav ga nisem), samo da bi me pustil. Ker vem, da me enkrat tako ali tako bo.
Vsaka malenkost mi lahko uniči dan. Še tako majhen in nepomemben neuspeh me lahko spravi v jok in začarani krog: nisem dobra, sem neumna, nič ne znam narediti dobro in nikoli ne bom znala. In potem se počutim samo še slabše.
Najhuje pri vsem tem je to, da me moji starši sploh ne poznajo. Mislijo, kako sem odločna, vesela, duša zabave, samozavestna oseba, ki se vesli življenja. Nič od tega nisem in zato se še bolj sovražim.
Hočem se spremeniti, ampak ne vem kako.

Prosim, napišite mi vsaj kakšno besedo.

Se opravičujem za kakšne slovnične napake in ne popolnoma knjižni jezik.

Lep pozdrav, Pika

Spoštovana Pika,
vaše pismo je med najbolj odkritosrčnimi v zadnjem letu in to je že eden od razlogov zaradi katerih bi se lashko zsčeli spoštovati.To področje pri vas predvsem pogreša vzpodbude in ase mu bo treba torej najprej posvetiti.Potem,ko ste maloprej napisali o sebi toliko slabega, se zdaj zberite in napišite še kaj dobrega, na primer tako da poiščete pri sebi petnajst lastntosti. na katere ste ponosni in jih vsak dan zjutraj preberete( po možnosti na glas).Podobno storite s študijem, napišite si,kaj vas pri njem privlači in kaj vas odbija.Ko si boste na jasnem, kaj pravzaprav želite, bo tudi motivacija boljša.Tehniko učenja posnemite pri najuspešnejšem kolegu,če pa vam ta( tehnika učenja namreč) ni po volji, vedite, da je za trajno osvojitev nekega pojma-to je lahko formilacija, odstavek, stran potebujete pribljižno dvajset minut zapominjanja.Preprost račun vam bo pokazal,koliko ” čistega” časa boste potrebovali za uspešno opravljen izpit.Preostali čas namenite špotru in razvedrilu, počitku in seveda fantu, ki bi se mu bilo koristno včasih opravičiti, kajne?

imava podobno stanje. pri meni je samo problem, da SE MI JE POSLABŠAL MOJ SPOMIN ODKAR SEM IMELA VSE TISTE BOLEČE IZKUŠNJE IN POLENA OD LASTNIH STARŠEV.

Veš tvoje pismo mi je zelo všeč. Jaz sem ga prebrala dvakrat, pa še hčeri sem ga dala prebrati.
Ker se zavedaš, da nisi zadovoljna s takim življenjem, kakor ga trenutno živiš, je dobra odskočna deska.
Mlada si in imaš veliko idej. Pojdi v knjižnico in si vzemi kako drobceno knjigo o čustvih, čustveni inteligenci,…ko boš to prebrala, si boš gotovo želela prebrati še drugo, tretjo,… knjigo. Prav je tako. Namesto da gledaš v ogledalo, da razmišljaš kakšne starše imaš, beri. Odkrila boš, da te starši niso mogli naučiti vsega, kar ti danes potrebuješ. Ampak to je že zgodovina. Oblikuj tvoj današnji dan naj bo tak, kakršnega si želiš! Imaš čudovitega fanta. Zaupaj mu, kaj si želiš. Pomagal ti bo.
Jaz sem hčeri želela pomagati z mnogo nasveti. Bilo jih je preveč. Ni me poslušlala. potem sem začela z branjem knjig. Našla sem veliko koristnih nasvetov in danes se dobro razumeva. Vendar ne pričakujem, da bo ona taka kakor si jaz želim. Razumeva se, kar sem jaz taka kakaršna sem inona taka kakršna je. Če kdaj ne moreva doseč skupnega dogovora se ne obsojava več. Obe sva bolj umirjeni in uspelo mi je, da se znam nadzorovat pri hrani, komunikaciji,…
Prepričana sem, da bo tudi tebi uspelo.

Hvala za spodbudne besede.

Pozdravljena Pika!

Preseneča me, da z enakimi besedami opisuješ stanje v kakršnem si, kot sem ga opisovala sama. Enako mnenje sem imela o sebi, prav tako sem videla le slabe lastnosti. Kasneje, ko se stvari že nekajkrat premislila in ugotovila, da je to samo eno od stališč, ki jih lahko zavzameš, je začelo iti na bolje. Sprva se mi je zdelo popolnoma brezizhodno. Čim večja je razlika med tem, kar želiš biti in med tem , kaj o sebi dejansko misliš, toliko težje je. Zato poskušaj ugotoviti že sedaj, katere lastnosti so že tiste, ki jih imaš in se skladajo s tem, kar si želiš od sebe in kaj želiš postati. Ovira, na katero sem sama največkrat naletela je bila ta, da sem menila, če se bom preveč hvalila, ne bom realna. Če sem ugotavljala pri sebi razne pomankljivosti, pa je bilo lažje, saj sem bila tako #korak# pred ostalimi, ki so me hoteli kaj negativno pokritizirati. Na koncu sem ugotovila, da se ljudje itak največ ukvarjajo sami s seboj in ne z menoj. In glej ga zlomka, ukvarjajo se prav z istimi stvarmi in to na podoben način. No, dobro, kakšni so že šli zdavnaj čez to in so danes zadovoljni sami s seboj.
Ne pričakuj #nirvane#, kajti prav tako bodo prišli slabi trenutki. Pa tudi ti bodo pomembni, saj se boš tako lahko vedno kaj novega naučila. V popolnem svetu bi se na tak način lahko veselili vsake napake.
Nekaj dni nazaj sem prebrala zame precej pomemben stavek, mogoče bo pomemben tudi zate in sicer: (izrekel ga je nek psihiater, katerega imena se žal ne spominjam)
Prenehal sem s psihoanalizo v trenutku, ko sem spoznal, da ljudje doživljajo tisto, kar si domišljajo.
Pa lep pozdrav, Peta

Pika,

Če bi bila sama na otoku, brez staršev in fanta, se pravi brez zunanjih vplivov, kaj bi si zaželela? Kaj bi počela v življenju, če te ne bi nihče omejeval in ti kazal tvojo podobo, ki ni tvoja? Postani to kar si, ne glede na to kaj si drugi mislijo o tebi. Ljudje, ki ne sledijo sebi postanejo razdvojeni, depresivni, agresivni in nesrečni. Ni potrebno, da si nesrečna. Ne bodi to kar drugi pričakujejo od tebe, bodi to kar ti HOČEŠ biti, ne oziraj se na druge.

Poznaš zgodbo o orlu, ki se je izvalil kokoški. Vse življenje je MISLIL, da je kokoš. Tudi kadar je na nebu opazoval orle, ki so svobodni letali po zraku in si želel, da bi sam poletel ni mogel, ker je MISLIL, da je kokoš. Bodi to kar si. Ne to kar misliš da si – kar so ti kazali ali naučili drugi.

Želim ti lepe božične praznike, preživi jih z osebami, ki so ti najbljižje in najdražje. V novem letu pa ti želim, da najdeš svojo pot in zadihaš.

Lep pozdrav!

Darja