Polnočni klub
Še tole:
Ob 23.10
Če imate težave zaradi nemogoče sosede, zahrbtnega sodelavca, nekoga, ki vas nenehno obremenjuje s svojimi problemi in vam namesto krvi pije čustveno energijo, potem vas vabimo v družbo gostov Polnočnega kluba, ki bodo spregovorili o “čustvenih vampirjih”. O tem, kako jih prepoznati in se pred njimi pravočasno zavarovati, bodo v oddaji razkrivali psihiatrinja Mojca Z. Dernovšek, psihoterapevtka Urška Battelino, zdravnik Jurij Clemenz, novinarka Irena Pan in pravnica Marijana Mali. Pogovor bo vodila Danica Lorenčič.
Mene je pa navdušil tudi dr. Clemenz, za katerega sem tokrat prvič slišala. Zelo dobro si bom zapomnila njegove besede, da je za zaščito pred vampirji treba vedeti, kdo si in kaj je prav. Morda se bom zdaj le nehala spraševati in se tolči po glavi, kako se mi je lahko zgodilo, da sem tako grdo nasedla precej klasični in očitni vampirki. Pač nisem vedela, kdo sem in kaj je prav. Vedela sem samo to, da sem naveličana samote in da bi rada imela ob sebi sorodno dušo, nekoga, s katerim bi šla skupaj skozi življenje. Nič drugega. In po vsem tem, kar vem zdaj, mi je jasno, da sem bila izredno lahek plen.
Zelo mi je bilo všeč tudi tisto, kar je dr. Clemenz povedal o vampirskem delovanju v korporacijah. Tudi tu je bil zelo jasen in je s par besedami lepo izpostavil proces, ki ga zadnjih par let opazujem v podjetju, v katerem delam. V tej isti firmi delam že par desetletij in mi je hudo, ko vidim, da se je klima med zaposlenimi zadnja leta drastično poslabšala. Ljudje govorijo, da je kriv kapitalistični sistem, ki ga tisti, ki smo večino življenja preživeli v socialističnem, ne znamo sprejeti in se mu prilagoditi. Pa sigurno ni samo to. Gre točno za to, kar je povedal dr. Clemenz : na raznorazne načine je tuje vodstvo delavce prepričalo, da nismo dovolj dobri. Ocenjujejo nas z ocenami, kot da smo v osnovni šoli in nikoli, nikoli nismo dovolj dobri. Kar naprej moramo poslušati, da je še veliko prostora za izboljšave. Pa da so razmere pač krute in da bo samo še slabše in da se moramo prilagoditi spremembam in biti še bolj učinkoviti, še bolj produktivni itd. Če si kdo upa kaj pripomniti ali se celo v čem ne strinjati s šefi, takoj dobi nalepko, da je “konfliktna oseba” in to se mu tudi zapiše v kartoteko. Da ne omenjam tega, da nam ves čas dajejo vedeti, da smo lahko srečni, da imamo službo v tako uspešnem podjetu. V resnici pa smo delavci žrtve narcisistične vodstvene strukture. Dobički firme se vsako leto povečujejo, delavci pa se vse slabše počutimo, ker od tega dejansko nimamo nič. Samo vse večji teror se izvaja nad nami, vsako leto so večji pritiski. Delovni procesi so vse bolj komplicirani, ljudje pa se počutimo, kot da obstajamo samo še za to, da vzdržujemo nek megalomanski sistem, ki ga niti ne razumemo. Kot žabe smo, ki se kuhamo in se niti ne zavedamo več, da je voda prevroča in bomo poginili in bili potem zamenjani z novimi žrtvami. Ne znamo, ne zmoremo skočiti ven, ker so nam zelo uspešno oprali možgane. Tako kot to znajo narediti samo narcistični vampirji, ki jih je na naših vodstvenih položajih vse več. Zdi se mi, da je dr. Clemenz rekel tudi to – da jih je vse več, ker so pritiski za dobiček v velikih korporacijah vse hujši. Kvaliteta življenja zaposlenih pa očitno nikogar več ne zanima. O kakšni empatiji v takih razmerah seveda ne duha ne sluha.
Joj, se opravičujem za ta izliv. Danes sem si namreč pogledala ponovitev Polnočnega kluba in mi je udarilo ven vse to, o čemer razmišljam že dolgo.
Ves čas pa se sprašujem tudi to, kaj lahko naredim(o), da bi pohod tega groznega virusa vsaj zamejili, če ga že ne moremo ustaviti… Ja, širiti informacije o teh stvareh, narediti še kakšno oddajo na tv ali prevesti še kakšno dobro knjigo in se naučiti čimbolje zaščititi… da bi vampirjem morda nekoč zmanjkalo žrtev. Pa učiti svoje otroke in mladino nasploh, da je v življenju najbolj pomembno to, da vedo, kdo so in kaj je prav. Ne pa to, kako lepi so in koliko denarja imajo.
Včasih sem pesimistična in razmišljam, da so vse te osebnostne motnje (zlasti tiste zelo hude, psihopatske) kot nekakšen zahrbtni virus, ki se širi zaradi pasivnosti in naivnosti večine ljudi.
Ali pa je morda vse večja razširjenost vampirizma samo eden od znakov skorajšnjega propada naše preveč materialistično usmerjene in zablodele zahodne civilizacije?
Le kdo bi to vedel?
Lep pozdrav vsem,
Anuk
Tudi sama sem razmišljala, zakaj je teh pojavov vedno več. Kot razumem to niso bolezni, temveč bi lahko v starih časih po kmečko rekli, da je človek ŽLEHT. Tega seveda strokovnjak ne more izjaviti, a kaj drugače je, če ni bolezen in je načrtno manipulativno ravnanje, pa v kakršnikoli obliki že? Tudi če bi strokovnjaki mojo trditev potrdili, pa seveda nimaš kaj storiti, biti ŽLEHT, samo po sebi ni kaznivo.
Keč je samo v tem, da jih kot ŽLEHT opredeli samo zunanji opazovalec, tisti, ki je vpleten v odnos, pa to zelo težko, oziroma to pozno spozna, dokončno pa šele, ko se umakne iz bolestnega vampirskega odnosa.
In če se navežem na Anuk – mogoče so pred leti, ko so moralne vrednote več veljale, bolj poenoteno vedeli KAJ JE PRAV (recimo po desetih božjih zapovedih) in KDO SO. Zato so bili težji plen. Danes v dobi materialnih dobrin in demokracije brez omejitev, ko smo itak vsi unikatni in posebni, si si vedno teže na jasnem KDO SI in KAJ JE PRAV.
Pozdravljeni!
Metafora čustveni vampirji, ki jo je uporabil Bernstein, je po mojem odlična in pove veliko na zelo barvit način. Odziv na knjigo je celo mene presenetil. Gospod, ki jo je prebral enkrat in potem še enkrat, je rekel, da mu je odprlo oči, zakaj se z ljudmi ne razume. Rekel je, da je res iskreno mislil, da ima vedno prav – res vedno. Sedaj vadi v popustljivost in razumevanje drugih.
Res pa opisi v knjigi in v oddaji tako široko zajamejo vse mogoče neugodnosti v okolju, da bi si človek najraje ves čas s šalom ščitil vrat.
Sem nepopravljiva optimistka in rada opazujem sveti in ga analiziram. Sicer bi kakšen sociolog boljše odgovoril na vaše dileme, a bom vseeno z vami delila nekaj misli. Takšno razmišljanje ni čisto moje strokovno področje, zato se že v naprej oproščam, če bo kaj malo bolj po domače.
Zakaj je danes toliko duševnih motenj?
Epidemija depresije, anksioznih motenj, stresnih motenj in post travmatske stresne motnje v razvitem svetu je lahko posledica
– da enostavno dovolj dolgo in dobro (vsaj v osnovnem materialnem smislu) živimo, da doživimo posledice stalnih stresov, travm, neznosnih medosebnih odnosov, … do sedaj tega nismo imeli priložnosti izkusiti kot človeška vrsta in zato še nimamo pravih strategij za soočanje in spoprijemanje
– pravijo strokovnjaki, da še nikoli nismo v razvitem svetu tako dobro živeli in bili zraven tako zelo nesrečni – pojasnjujejo pa s frustracijami, ki jih doživljamo, ko vidimo preko lahko dostopnih informacij vse mogoče, po možnosti čisto olepšano in nerealno in izvajamo do sebe skrajno ne fer primerjave
Zakaj toliko osebnostnih motenj vidimo in prepoznavamo?
Večje prepoznavanje osebnostnih motenj v javnosti je izbruhnilo ob ekonomski krizi, ki je izbezala na plan cel kup ljudi z imenom in priimkom, ki so s svojimi sebičnimi in tveganimi odločitvami znatno prispevali k težavam. Pri tem se vprašamo, kaj pa okolica, ki je vse skupaj dopuščala, tiščala glavo v pesek ali pa preprosto ni vedela, za kakšne zadeve gre in kako daleč lahko pripeljejo.
Zdaj pa še pozitivni del: brala sem tekst, žal pozabila avtorja, ki pravi, da je mogoče sedaj pri vrsti homo sapiens sapiens na vrsti dodaten razvoj prefrontalnega korteksa in da bo ravno razvoj lastnosti, ki imajo sedež v tem delu možganov, odločilen za preživetje. V tem delu možganov stanujejo spoznavne funkcije, pa zmožnost načrtovanja, predvidevanja, interesna sfera, nadzor nad impulzi.
Iz študij poškodb tega predela je znano, da se osebnost povsem spremeni, človek postane brezčuten, impulziven, brez zavor, brez občutka za druge … zveni znano.
Osebno se zavzemam, da se moramo zgodaj naučiti veliko več o sebi in drugih, kot vemo sedaj. Tako kot smo se natrenirali umivati zobe in roke, se moramo natrenirati v poznavanju sebe in svojih močnih in šibkih plati kot tudi v zaščiti sebe pred raznimi človeškimi strupi.
Mislim, da nam gre dobro od rok.
LP
M
Evo ga:
http://www.rtvslo.si/polnocniklub/novica/262
Ga pogledala, kar nekaj zanimivih iztočnic. Še vedno v gneči, tako da kakšen komentar kasneje 🙂
GittaAna
Po slabem tednu sem si danes vzela čas za ogled tega polnočnega kluba. Na tem forumu sem nekoč že opisala svojo težko zgodbo z narcisom, zato me te teme občasno še zanimajo. Neverjetno hitro sem po spoznanju, s kom imam opravka, prišla k sebi in narcis je že kar daleč za menoj oz. me ne boli več.
Tudi jaz bi rada pohvalila predvsem Ireno Pan in dr. Drnovškovo, seveda tudi druge udeležence polnočnega kluba. Ireno sem nekoč osebno spoznala – ni ji za zameriti, da si je vzela največ časa za govorjenje – saj je povedala veliko uporabnih resnic. Če bi bila še jaz tam, bi se težko dogovorili, katera bo govorila :)) Do ugotovitev, o katerih je govorila, sem prišla tudi jaz. Ta moj narcis je bil v mojem življenju kar dolgo časa, a ga nikoli nisem mogla prebrati. Obdobja očaranosti so se pojavljala večkrat, vmes pa obdobja hladu, manipulacije in tišine. Veliko sem se ukvarjala z ugotavljanjem, kako lahko ta človek prihaja v taka nasprotja s samim seboj. Njegovo ravnanje in obnašanje se mi je zdelo nenavadno in nerazložljivo. Ko sem ugotovila, da ima narcistično motnjo, sem takoj poznala vse odgovore na moja večna vprašanja. Tako kot je rekla Irena Pan, ko enkrat to prepoznaš, je ta človek tako enostaven in predvidljiv in tudi jaz sem ga videla kot majhnega otroka. Vse kar počne se da razložiti in utemeljiti, le s srcem ne smeš tega gledati. Ima nekaj scenarijev, ki jih ves čas ponavlja in dela na isti način, menjajo se le soigralci in prizorišče. Narcisi itak nimajo srca in čustev, zato moraš tudi ti tako pogledati na njihovo ravnanje. Ta človek mi je zlezel pod kožo, mislila sem, da sem srečala največjo ljubezen mojega življenja. Ko se ti vse razjasni, ta ljubezen izgine tako hitro, da lahko samo še zamahneš z roko in rečeš, hvala za to spoznanje. Le to mi pomaga tudi na drugih relacijah, saj zdaj t.i. čustvene vampirje vseh vrst takoj zavoham in jim ne dam priložnosti da me ujamejo v svoje kremplje.
Naj še pokomentiram tistega gospoda, ki je očaral gospo pravnico in Ireno Pan, ki je v stiku z njim podvomila o njegovi nepoštenosti. Rekla je, da bi prav lahko tudi ona nasedla njegovim čarom. Jaz pa dodajam, ko imaš eno takšno izkušnjo za seboj, težko nasedeš še komu podobnemu. Takšnemu gospodu, kot je ta, jaz ne bi več nasedla, saj me puhlice, kako sem posebna in neverjetna pri mojih zrelih letih res ne ganejo. Pocukranih nadaljevank tako nisem nikoli gledala, ker me ne zanimajo. Ob tem pa ni zanemarljivo, da veliko žensk gleda španske nadaljevanje, v katerih se odvijajo podobne zgodbe, ki si jih potem želijo doživeti tudi same. V naslednjih temah bi se bilo prav dotakniti tudi tega.
Šele danes sem poiskala to torkovo Delo in prebrala. Res grozna zgodba, kar lasje so mi šli pokonci. Nasploh je bilo v tem času po časopisih veliko govora o nasilju nad ženskami, ker je bil 25. novembra mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. In jaz se ob branju teh tekstov kar naprej čudim, kako da se v tem kontekstu tako malo piše o narcisih in sociopatih in ostalih vampirjih. Vse ostaja nekako v okvirih opisovanja oz. novinarskega zgražanja nad nasiljem, ki ga izvajajo v veliki večini moški nad ženskami. Vsako leto ob koncu novembra pišejo enako. Ne vem, kako si ljudje, ki to berejo, vse to razlagajo. Da so ti moški pač enostavno zlobni ali pa zapiti? Včasih me prime, da bi kar kaj napisala za objavo, pa si ne upam, ker nisem strokovnjakinja na tem področju. Po drugi strani pa razmišljam, da bi se z več znanja o tem morda preveč teže zvrnilo na psihiatrijo. Velika večina nasilnih moških (če ne kar vsi) bi verjetno morala iti na psihiatrično zdravljenje. Psihiatrov pa imamo že zdaj najbrž premalo. Pa tudi nikogar ne moreš prisiliti v psihiatrično zdravljenje zaradi osebnostne motnje, ker itak niti ne bi bilo nobenega učinka.
Eh…. nerešljiva situacija 🙁
Lp, Anuk
GittaAna, z veseljem bi ti poslala članek, pa ga žal ne znam poiskati na netu, da bi ti poslala link. Samo uvod v članek sem našla, ne pa celega teksta.
Morda boš lažje našla sama, če ti povem naslov članka: “Ivana Kobilca v pariški ljubezenski komuni”. Avtor članka je Vojko Urbančič, objavljen pa je bil v Delu 2. decembra.
Lp, Anuk