Pozdravljeni!

Moje vprašanje je sicer zelo enostavno…odgovorov pa verjetno zelo veliko in najbrž med njimi ogromno zelo različnih…

Najina ljubezenska zgodba je zapletena sicer…bistvo pa je, da sva s partnerjem pripeljala zvezo do te stopnje, ko sva se znašla v nekem začaranem krogu nezadovoljstva, iz katerega ne najdeva izhoda. Zato sem predlagala, da si vzameva vsak svoje prosto poletje in se po poćitnicah zopet usedeva in vidiva, kaj vse sva vmes ugotovila, ali naju je še kaj ostalo, itd.

S partnerjem ne živiva skupaj, vsak ima za seboj že takšno in drugačno zgodbo, jaz dva otroka iz prvega zakona, on enega. Poleti bo 4 leta, odkar sva se spoznala in se zaljubila kot še nikoli v življenju prej…zaljubljenost je prerasla v ljubezen. Zaradi nekaterih nerazrešenih situacij iz preteklosti najina zveza ni mogla napredovati v nekem naravnem zaporedju in mene je to ves čas na nek način ubijalo. Z ljubeznijo sva nekako vse te situacije razreševala in ostajala skupaj. Ko se je pred dobrim letom ena bistvena situacija iz preteklosti končno razrešila, sva namesto, da bi poletela v prihodnost, začela nazadovati. Nesoglasja med nama so postala pogostejša, čeprav se ljubezen ni spremenila. Jaz sem postala zakrčena v želji po dosegu cilja, ki je zrasel v meni – da bi zaživeli skupaj in bi si midva ustvarila družinsko življenje, morebiti s še kakšnim skupnim otrokom. Zaradi te zakrčenosti sem se zapletla v nek začaran krog, ko preprosto nisem zmogla več uživat v vsakdanu in sem težila tako ali drugače, potiho ali na glas. Seveda je s tem med nama bila vse pogostejša napetost. Nezaupanje z moje strani, da se bo vse dobro končalo in njegova razdražljivost, ker sem jaz konstantno nezadovoljna. Seveda je bistveno vprašanje, ali si je tudi on želel isto kot jaz. Seveda si v osnovi je, vendar z drugačnim časovnim okvirjem, kot sem ga imela v glavi jaz…in zaradi različnih dejavnikov mu nisem zaupala, da bova zares do tega prišla…kar je zagotovo bil eden največjih negativnih vplivov na potek dogodkov. On se je vmes (na poti k cilju, ki seveda ni zabetoniran) želel imeti fajn in uživati v ljubezni z menoj. Ker temu ni bilo tako, se je tudi cilj vedno bolj oddaljeval in jaz sem se seveda počutila še slabše…

V iskanju rešitev sva bila zadnje čase neuspešna in vse, kar sva si zamislila, se ni obneslo….jaz sem želela neko zavezo med nama, da bi se bolje počutila in bi se lahko imela fajn….on je želel predvsem, da sva midva spet midva, in ko bi to bilo, potem bi zaveza itak sama prišla….

Ker tako naprej ni več šlo, sem predlagala, kar sem zgoraj že napisala in mu dala še čas, da si on zamisli kakšno drugo rešitev, saj ta nobenemu od naju ni bila najbolj všeč. Ker se tudi on ni domislil ničesar drugega, sva se dogovorila, da se slišiva spet po poletnih počitnicah…

Kaj menite, je takšna pavza lahko uspešna ali se takšne pavze ponavadi končaju v razhodu…. Dva-tri mesece se sicer zdi kratka doba, ampak treba je živeti vsak dan, stremimo k temu, da se imamo lepo in zgodi se lahko marsikaj…nobeden od naju ni namreč nagnjen k temu, da bi doma objokoval usodo, čeprav se pa zavedava, kaj so prava čustva.

Vsekakor bom zelo vesela vsakega vašega mnenja in predloga, na kakšen način še lahko razmišljam. Hkrati pa tudi vem, da imam vse prave odgovore že v sebi….samo priti moram do njih…

Vse lepo!

C.

Pozdravvljeni!

Kot ste napisali, odgovorov je veliko, taliko kot odločitev. Vendar sta samo vidva tista, ki kreirata ta odnos, ga soustvarjata in se odločata, kaj bosta iz njega naredila v prihodnje. Vse poti so odprte. Če bosta zmogla pogovor, kjer je sočutje, razumevanje in ljubezen, če bosta zmogla sprejeti drug drugega z vsem tem kar sta prinesla v odnos.., potem bosta v odnosu napredovala.

Odvisno, koliko vama odnos pomeni. Meni osebno poletna pavza zveni bolj kot pobeg. Lahko rečete temu, čas za razmislek. In kaj potem, po poletni pavzi? Ko bosta v jesen spet skupaj, se bodo čutenja spet prebudila. Ista stiska, ki jo doživljata sedaj, bo ponovno med vama. Zato bo še težje vzdržati. Lahko pa je poletna pavza samo izgovor, da lažje odideš, do jeseni se občutja že malo ohladijo, potem pa tako in tako ne greš več nazaj. Odgovorov je veliko, prava odločitev ena, odvisno od tega, kaj vidva želita. Vama je odnos vreden, da vstrajata drug ob drugem? Sta drug drugemu toliko vredna, da vzdržita in si poiščeta pomoč? Odgovor je v vama, kaj vidva želita. Tako kot je sedaj, ne gre in bo vedno težje, kljup pavzi, če se zanjo odločita. Lahko pa se odločita in začneta delati na odnosu, obiščeta terapevta, skratka naredita vse, da vama uspe, da prideta ven iz teh stisk in zaživita drug ob drugem. Tudi če se razideta, bosta del teh čutenj prenesla v nov odnos, kjer se bo stiska izražala na nek drgačen način, skozi drugačen problem, čutenja bodo pa ostala.

Vidva resnično najbolje vesta, kaj je prav za vaju in kako naprej. Veliko strahu se prebuja med vama, kar je razumljivo, saj že imata za seboj razbolele odnose. Če se zmoreta začutiti v tem strahu, si ga ovrednotiti in se sprejeti, se bo odnos začel spreminjati. Kajti naš največji strah je, da te partner ne sprejme takšnega kot si, da bi moral biti nekdo drug, da bi te imel rad, da s teboj nekaj ni vredu in boš zapuščen in zavržen. Ta groza je še toliko večja, če že imaš za seboj izkušnjo razpadlega odnosa. Ob tem pa so tu še otroci, ki trpijo in vse to je toliko mučno in boleče, da se težko predaš v novi zvezi, težko pripadaš. Pa ne zato, ker si partner ne želi, da mu pripadaš, ker se sam bojiš pripadati in se predati.

Vse dobro vama želim na vajini poti, pa srečno.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
[email protected]
030/333-009

Tudi jaz sem mnenja da pavza ne pomeni nič dobrega, niti ni odgovorno dejanje. Po eni strani je scenarij znan: po pavzi lahko v začetku zadeve “lavfajo” – že zaradi pričakovanj, kasneje si kmalu na istem. Tudi v zakonu samih pavz ne poznamo, isto ne kje drugje; ko problem nastopi, ta traja in zahteva odgovoren pristop, neglede na posledice ali uspešnost.

Kaj se je dogajalo med vama do sedaj ? Iz tvojega stališča in po domače rečeno, ti “bi in ne bi”, potem goreča želja po skupnem sobivanju, otroku, na koncu te je to že okupiralo, zakaj se on lovi v tem, pa ti ni bilo jasno in sprejemljivo. Ali je imel tudi in take želje ali zakaj jih ni imel ? Dobesedno je žalostno da ga toliko ne poznaš da bi si na to lahko odgovorila, po drugi strani to nakazuje na komunikacijski minus. Če nekoga v zvezi ne želiš, oz. se ga bojiš nekaj vprašati iz vidika da bi ti zameril, to pomeni da kratko rečeno niti nista za skupaj. Precej v razglabljanje in pojasnjevanje napisanega bi lahko šel, mislim pa da poanto razumeš.

Preberi si svoje pisanje, cel odstavek, kjer v začetku pišeš: “V iskanju rešitev sva bila zadnje čase neuspešna in vse, kar sva si zamislila, se ni obneslo….”
Logično. Ta pristop niti ni bil pravi, bil je forsiran. Ne moreš sprejeti neke odločitve zaradi tega da si odločitev sprejel, tako ne narediš prav nič, še bolj se zapleteš. Prevod ? Ni bilo spontano. Ne vem kako “zavezo” si imela v mislih, oz. kaj to pomeni, nakazuje pa hotenje ali vsaj željo da bi se vajinemu znanstvu končno lahko reklo zveza, oz. bi to imelo neke zdrave temelje za skupno življenje. Do tega pa vsaj po mojem prepričanju vodi še neka dolga pot.

Apriori po zakonskih brodolomih je največkrat izražen podzavesten strah da se nam zavede v drugo ne smejo ponoviti, da mora biti bolje. Zadržki seveda so, neke izkušnje tudi, v neko popuščanje ne bomo šli, imamo vidoke cilje ter normative. Najprej “tipanje terena”, potem vse naprej. O čem govorim ? To si sama že dala skozi, to poznaš. Napisala si da sta zvezo pripeljala do neke neugodne točke, izhoda ne najdeta. Še enkrat: pavza ne bo rešila nič ! Napisala si tudi neko bojazen da se med tem lahko zgodi še “kaj samo od sebe”, da noben ne bo čakal doma – dekle drago, pa je tukaj govora o tebi ali njemu – seveda da se lahko “zgodi”, samo z letanjem iz cveta na cvet narediš samo še slabše. Če čustva nekam potlačiš in se spet iščeš v nečem novem, si nič drugega kot vsaj sebi neodgovorna oseba, taka pa je bolje da je sama kot da v brezno povleče še koga.

Iščeš mneja in predloge, odgovore pa že imaš v sebi – torej, mnenje sem sicer na malo daljše napisal, predlog pa bi bil v isti smeri kot tvoje zavedanje odgovora: biti pošten do sebe in drugih, neglede na ceno.

LP
Cec

Pozdravljena,

tudi meni tale “poletna pavza” pomeni pobeg od realnosti. Realnost je taka, da se s partnerjem v določenih pogledih ne ujemata in se zaradi tega ne razumeta. V tem trenutku se vam morda zdi pavza najboljša rešitev, vendar pa je to le začasna rešitev. Ko bosta spet prišla skupaj, bodo stara čustva ponovno prišla na dan. Ponovno se bo odigral začarani krog, ki se odvija že sedaj. In morda bodo čustva takrat še močnejša in še bolj si boste želeli takšnih “pobegov”. Mislim, da takšne pavze niso najbolj koristne, saj je treba spore in probleme reševati skupaj s partnerjem.

Svetujem vam, da najprej sami premislite, kaj si sploh želite. Ko boste to vedeli, se s partnerjem odkrito pogovorite. In verjamem, da bo odkrit pogovor rešil vse.

Vso srečo!

Vsem najlepša hvala za mnenja :-)….

Od vsega se mi je najbolj globoko vsedel stavek od Ceca: Ni bilo spontano….in to je res.

Vsa ostala namigovanja o tem, da sem bila obremenjena s prejšnjo vezo niso pravilna, v to zvezo sem vstopila popolnoma svobodba in neobremenjena. Srečna. Tudi pomanjkanje komunikacije bi res težko rekla, da je med nama….saj to nama je bilo vedno med najpomembnejšim: da se veliko pogovarjava. Problem je bil bolj, da se zadnje čase nisva dobro poslušala in slišala.

Kakorkoli, strinjam se, da gre vsekakor za pobeg…

Poletne pavze ni, sva pa preživela dopust vsak po svoje – to sem jaz želela in mislim, da nama je koristilo. Namreč potem vedno znova odkrijeva tisto primarno ljubezen, ki je med nama.

Res, upam, da nama bo sedaj na spontan način uspelo v zvezi napredovati.

Hvala še enkrat!

LP,
C.

Saj to je pogovarjanje. Poslušanje (in trud da razumeš) je vsaj 70% pogovarjanja.