Zelo rada bi dobila strokovnje mnenje v naslednje primeru. Imam hčerko, ki je stara 14 let in sina, ki je star 6 let. Nimata istega biološkega očeta. Z sinovim bioliškim očetom živimo v skupnosti od hčerkinega 5 leta. Njen biolški oče se za njo ne briga, nima stikov z nobenim sorodnikom po njegovi strani.
Nikoli nismo govorili o tem, da sta polbrati in polsestra in da se ona piše drugače kot on ( ima moj dekliški priimek), funkcijoniramo kot ˝normalna˝družina. Do zadnjič sem tudi mislila, da jo je sprejela tudi moževa stran za približno za svojo.
Ko sem prišla v po sina v šolo, je učiteljica pohvalila sestrico, kako skrbi za njega, kadar ga pride iskat v šolo, kako jo ima on rad, da ves čas govori od nje. Nakar pa moj sin dododa : Saj ona ni moja ta prava sestra, ona je moja pol sestra, pa še piše se drugač.
Obema z učitljico je zmanjkalo besed.
Ko sem po poti domov prišla k sebi, sva se pogovorila kdo mu je to povedal. Izvedel je od bratranca po očetovi strani, ki je star 9 let. Mene je to čisto sesulo, ker se mi zdi, da je to stvar, ki mu jo bova z možem razložila, ko bo dovolj zrel za to. Tega ne razume, se pa bojim da bo začel izkoriščati in zlorabljati ( kadar mu kaj ne bo ustrezalo in kakšne stvari ne bo pri nje izsilil, da ji bo to očital ). Ona je zelo obremenjena s tem, da se njen biološki oče nikoli ne zanima za njo, čeprav se z očetom, ki skrbi za njo, zelo dobro razumeta.
Kakšno je vaše strokovno mnenje kdaj otroku povedati o sorodstvenem razmeju med bratom in sestrom in na kakšen način, da bo 6 letni otrok to razumel?

Lep pozdrav,

Spoštovani,

torej, če vas prav razumem, ste se temi očeta ter očetovega odnosa do vaše hčerke pred ostalimi člani družine do danes skrbno izogibali in o tem preprosto niste želeli govorili. Vsaj mislili ste, da je tako za vse najbolje. Izredno pa vas je presenetilo, da je vaš sin to že zelo dobro vedel, še bolj pa vas je stisnilo, ker tega ni izvedel od vas, temveč od nekoga tretjega! In tu čutite krivico in prevaro ali morda še kaj. Čeprav menite, da vaš sin »še ni dovolj zrel« za to informacijo (strah vas je, da jo bo zlorabil zoper sestro), bi rekla, da so to kljub vsemu teme, ki jih otroku lahko brezskrbno približate na njemu primeren in razumljiv način. Povejte mi, kateri otrok ne bi zmogel pri 6ih letih razumeti, kdo je njegov starš.

Bolj kot to, lahko čutim stisko vaše hčerke, ki je vsekakor upravičena, saj ji oče s svojim vedenjem in odnosom sporoča dejansko ne-zanimanje zanjo, da je zanj odveč, zavržena in nepomembna. Da otrok za enega od staršev ne obstaja oz. ne zmore v tolikšni meri prevzeti odgovornosti očetovstva, da bi poiskal in ohranjal stike z lastno hčerko, kaže hkrati na njegovo veliko stisko, česar pa je kljub vsemu ne moremo opravičiti s tem. Glede na to, da je hčerin oče odrasla oseba, bi moral v celoti poskrbi za svojo vlogo očeta in se začeti zanimati zanjo. In vso to bolečino zelo močno čuti vaša hčerka, ki je prikrajšana za občutke varnosti, pripadnosti, poguma in ponosa, kar ji lahko da le njen oče. Tega ji vaš sedanji partner ne bo mogel omogočiti, tega tudi vi ne morete nadomestiti, ker ste mati. Verjetno se počuti, kot da ne pripada družini, kot da je nevredna ali na nek način drugačna od ostalih. Vsekakor se sprašuje, zakaj je oče ne mara, kaj je z njo narobe, da se ne zanima zanjo. Te odgovore bo potrebovala, da se bo umirila in počutila normalno, vredno in sposobno.

Ravno zato, ker »nikoli niste govorili« o različnih očetih vaših otrok (torej občutek je, da ste temo zamolčali, kar vam je bilo čisto v redu, do otrok niste bili iskreni, čeprav sta onadva to zelo dobro čutila), je ta »dogodek« dal povod, da težko temo kljub vsemu načnete. Verjemite, da otroci razumejo, sprejemajo in zaznavajo mnogo več in izredno dobro, kot si starši oz. odrasli predstavljate ali razlagate. Ker vas je informacija v zvezi z vašim sinom dobesedno »sesula«, kaže na vašo stisko, saj vas je strah, da bo to sin izrabil v neprave namene. Od kod ta vaša bojazen, nemoč in negotovost? Kot da sina ne boste zmogli kontrolirati, ga ustaviti oz. mu postaviti jasne meje, kar se tiče očitkov?

Rešitev že poznate: iskren pogovor z otrokoma. Otroci ne marajo blefiranja, sprenevedanja in zanikanja. Otroci želijo čisto in jasno resnico, pa čeprav je dostikrat pospremljena s težkimi občutki. Samo resnico, seveda na njima razumljiv način. Razložiti jima boste (bosta morala) morali dejansko stanje, zakaj se različno pišeta ter jima odvzeti vso krivdo in breme, da sta ničvredna ali celo onadva kriva, da je tako. Iskreno, da ima vsak svojega očeta ter da hčerko zelo lahko razumete, da ji je težko in da ona ni odgovorna za brezbrižno vedenje njenega očeta do nje. In da ne glede na vse je še vedno vaša hčerka in da pripada. Otroka morata dobiti občutek, da sta pomembna in da vama ni vseeno. Razbremenilo pa ju bo, ko bosta vedela resnico, ko bosta razumela, da sta vseeno brat in sestra in ko bosta čutila, da ste povezani kot družina.

Teh pogovorov naj bo čimveč tudi v bodoče, saj je vaša hči v najstniških letih, ko bo potrebovala veliko opore in zamejitev na njeni negotovi poti. Vso srečo vam želim.

Ja, natanko tako, meni sta naša dva mislila povedat, mah, pojma nimam kdaj….a sem vedela že pri 6-ih letih, ko so me v vrtcu zajebavali, da imam polbrata itd..itd…staršem še danes zamerim in sem jim očitala celo življenje in ja, vedno mi je prišlo prav kadar sem ga sovražila, kadar mi nekaj ni pustil, kadar sem bila žalostna itd..itd…zakaj???? Pojma nimam, takrat sem kot otrok te stvari sprejemala čisto drugače. zdaj vem, da nisem naredila prav, ampak takrat sem bila jaz otrok, starši pa bi lahko že vedeli kdaj sem dovlj zrela. Pismu ej…ma koga imamo za norca?

Pri nas je bilo podobno. Tamalim nisem posebej razlagala, da je njun veliki brat polbrat. Ni se mi zdelo niti ne pomembno.Ne vem niti, kdaj sta izvedela. Vem pa, da v vseh letih zaradi tega ni bilo nobene travme in niti enkrat, to sem sigurna, ni nobeden pojem polbrat uporabil v negativnem smislu.Otrokom je to ( relacije bratje-sestre, polbratje-polsestre)veliko manj pomembno, kot si mi mislimo, če je le ostalo tako, kot mora biti.

jaz sem vedela za polbrata od malega, njegova druga sestra, pa da ima polsestro šele, ko je bila stara cca 15. let.

Zanjo je bil šok in ne vem kako je sprejela, zame pa je bilo vedno vse normalno. Si ne znam predstavljati, da bi mi starši te stvari tajili.

lp

Osebno sem mnenja,da če živijo polbratje,polsestre v isti skupnosti,niti ne polagajo toliko na tisto besedico POL.
drugače se pa strinjam,skrivati nekomu,da ima še nekoga nekje je največja neumnost ,ki jo lahko starši storijo,vsak ima pravico do sorodnikov,nihče nima pravice tega nekomu odvzeti samo zato,da bi bilo njemu lažje!

Moja starša sta se ločila, ko sem bila stara 2 leti. Oba sta se kasneje ponovno poročila in imela otroke z novimi partnerji. Meni so očitno povedali kako stvari stojijo že tako zgodaj, da se mi zdi da jih vem odkar obstojam. Je pa zanimivo,da sestro s katero sva živeli skupaj, od nekdaj tretiram kot sestro, brata iz očetovega drugega zakona, pa sem kar nekaj časa poimenovala “polbrata”. Tudi njima sta starša že malima povedala, da obstajam. Vsi otroci se pa med sabo poznamo in se družimo.
pa še zabavna anekdota na to temo:
Ko so mojo sestro ob neki priliki spraševali o sorodstvenih razmerjih, je razložila takole:
Sestra: Ona (jaz) je moja sestra, to sta pa njena polbrata.
Sogovornik: Aha, torej to sta tvoja polbrata.
sestra: Ne moja nista, samo njena.
Sogovornik: Kako, če sta pa vidve sestri?
Sestra je šele po razmisleku “ugotovila”, da sva midve tudi polsestri,čeprav so tudi njej dejstva znana že od malega.
Nikoli se pač nisva tretirali kako drugače kot sestri, ker sva živeli skupaj.

Mislim, da je strah pred izkoriščanjem neutemeljen. Vsekakor pa obema čimprej razložite kako stvari stojijo, da se izognete nepotrebnim razlagam s tretje strani.