Mati mi je že pred več kot 10-imi leti umrla ko sem bila stara 14 let. Imela me je rada, vse mi je kupila, le histerična je znala biti. To pomeni, da je hitro vzkipela, marsikaj mi ni dovolila in me je samo kurcala, tudi klofute so letele, redkokdaj kakšen drugačen udarec in zato sem svojega očeta vedno imela bolj rada, ki pa je bolj umirjen tip, nasprotje mame. Sicer pa so menda dekline bolj navezane na očeta in obratno. Zato se mi dogaja, ko kdaj sanjam o njej, se mi vedno pojavi v grdi obliki, torej, da me krega, gleda grdo… Zakaj? Saj sva se imeli radi, čeprav sva si večkrat skočila v lase. In zakaj je to, da jo sploh nimam dobro v spominu. Samo nesoglasij se spominjam, čeprav je bila izjemna ženska. Med pogrebom niti nisem jokala. Pred tem in za tem pa sem vseeno jokala.. in še dandanes znam, ko bolj razmišljam o njej in takih stvareh. Vendar zakaj tako grdo, slabo?

In najbolj se bojim, ko bo moj oče umrl, kajti po mamini smrti in da sem ga vedno imela neizmerno rada, mislim, da ne bom zdržala. Ko le pomislim na to, v trenutku mi pridejo solze. In še to, da je že star skoraj 70 let, a hvala bogu, še zdrav kot je vedno bil. Kako naj to sprejmem – z mislijo, da nas vseh smrt čaka in tu ni kaj, ne joči se toliko čia – kako naj zdržim, da bi se čim manj jokala in padla v depresijo?

Upam, da ti v takih primerih zdravnik da kakšno injekcijo oz. pomirjevalo!

Prosim vsa za pomoč, za kar lepa hvala in lp.

Draga Vivian!
Če prav razumem, je tvoj oče zdrav. Zakaj torej tak naslov? Po tej logiki na smrt čakamo vsi. Pa še res je. Na srečo ne vemo, kje nas čaka in kdaj. Zato se mi res ne zdi smiselno, da se že vnaprej obremenjuješ s tem, kako bo takrat….in kako boš takrat reagirala. Človek je čustveno bitje in včasih reagira drugače, kot se je sprva namenil. Posveti rajši svoje misli in čas očetu, ki ga imaš ob sebi in ne zapravljaj energije za črne misli pred podlage.
Pa še to. Oče je star “skoraj 70” let. Ljuba duša, pa to res niso taka leta, da bi mu morala šteti dneve.

Draga Vivian!

Vsi umremo in prav je tako. Tudi človeška vrsta bo nekega dne izumrla. Je samo še vprašanje časa. Tudi to je prav. Zakaj pa bi morali večno gnojiti zemljo. Pustimo jo, da se regenerira, pustimo jo ,da jo meteoriti zdrobijo na manjše kose, ki se bodo pozneje priključevali drugim nebesnim telesom nekje zunaj našega osončja. Ti si le drobec, drobec v času in prostoru, ki je nedoločljiv. Naš čas ni čas in naš prostor ni prostor, lahko le čakamo na dan ko se bomo prelevili v nekaj drugega, da prav ste slišali, sploh ne umremo, temveč se samo prelevimo v nekaj drugega v nekem drugem vesolju. Vse se tako ponavlja……vse dokler boste spet jokali…in spet…in spet…..in spet…. In ravno ta jok, to je življenje….bodite veseli kadar jokate, ker veste da ste živi, da ste del vsega tega stvarstva.