Pogrešamo ga
Predraga Ejča.
Ne morem in ne želim ti poskušati dati niti enega samega “nasveta.”. Čutim, da nimam nikakršne pravice. Sama sem izgubila mamo, na katero sem bila izjemno navezana, a vem, da je tvoja situacija neprimerno težja in zahteva veliko veliko več…
Zato pa ti vseeno želim povedati, da mislim nate. Da ti obljubim, da bom mislila nate vsak dan. Če želiš kadarkoli govoriti s kom, če želiš kadarkoli morda družbo za svoje otroke ali če karkoli potrebuješ, si kadarkoli dobrodošla (imam 9 let staro punčko in 2 leti starega fantka).
Drži se …. in poskusi (meni ni vedno uspelo), črpati iz tiste ljubezni, ki ste jo zgradili med sabo, ko ste ga imeli še fizično ob sebi.In ta ostane.
Hvala vsem, ki mislite name in moja otroka.
Mineva en mesec, odkar sva zadnjič govorila, odkar sem ga zadnjič videla,se ga dotaknila, mu skušala pomagati, mu vlivala upanje…
En mesec ga ni. Saj ne vem, kaj naj pišem. Tako zmedena že dolgo nisem bila.
Določenih stvari sploh ne obvladam. Prej sem delala isto, pa še zanj sem skrbela in sem vse zmogla. Zdaj pa mi ne gre. ON mi je dajal voljo, neko nevidno enrgijo mi je pošiljal, vse stvari so se zdele lahke. Zdaj pa počnem samo tisto, kar moram, pa še to včasih z odporom.
Še vedno ne dojamem, da ga ne bo več. Solzam ni ne konca ne kraja. Ko bi le vedel, kako ga pogrešam, kako rada bi ga objela, mu povedala, da ga imam rada.
Približuje se žalosten dan, 1. november. Kaj mi svetujete, kako ga najmanj stresno prenesti.
Šenekdo, hvala za tvoje spodbudne besede in ponudbo. Od kod pa si?
Dragi moj, vedi, da te pogrešam in da mislim nate.
Draga Ejča. Poskusi se ne obremenjevati s tem, kakšna si sedaj, koliko zmoreš in koliko ne. Daješ tisto, kar uspeš in to je največ vredno. Taka izguba zahteva čas, draga Ejča. Ne moreš prehitevati. Mora miniti prvi teden, prvi mesec, prvi 1.november, prvi Božič….to so zagotovo najbolj kruti dnevi, a človek zmore marsikaj in tudi ti jih boš preživela. To energijo, o kateri govoriš, to ti mož daje tudi sedaj, verjemi. Le prepravljena je z bolečino….
….moja izkušnja je, da je včasih samo pričakovanje določenih dni (kot je 1.november) težje, kot je dan sam. Takrat boste verjetno obkroženi s prijatelji, znanci in nekaj te bo “držali gor”. Sicer pa se poskusi zaposliti. In pogovarjaj se z njim.
DRŽI SE!!!!!!!
Jaz sem sicer blizu Ljubljane. Če boš želela….
Draga Ejča,
tvoj mož je umrl isti dan kot moj, ki je umrl prav tako za rakom, s katerim pa se je boril le dva meseca. Zdravljenja ni dočakal. 6 dni po smrti je dobil dopis z onkološkega, naj pride na zdravljenje. Star je bil 38 let, jaz jih imam 32. Vem, kako se počutiš, ker se tako počutim tudi sama. Težko je. Občutek imam, da nisem dovolj storila zanj. Podobno kot ti pa mi je lažje, če pomislim, da se je rešil peklenskih bolečin in upam, da je nekje, kjer mu je lepše in da se bova nekoč spet srečala. Karnaprej me stiska v prsih in jok je moj vsakodnevni spremljevalec.”Na srečo” nisva imela otrok, sva pa jih načrtovala, a nama je “zmanjkalo” časa. Tebi je najbrž še težje. Upava lahko le, da bo ščasoma bolje, spomin bo ostal za vedno, tega nama ne more nihče vzeti. Prosim te samo, da se ne zapreš vase. Če hočeš kriči, brcaj, tolci, spravi iz sebe bolečino. To počnem jaz in za kratek čas je bolje. Ne ostajaj sama, pogovarjaj se. Zase vem, da pogovor potrebujem, pa čeprav z neznanci. Hudo mi je le, ker nisem bila ob njem, ko je umrl. Sem mu pa preden sem šla iz bolnice povedala, da ga imam neizmerno rada, slutila sem, da je zadnjič. Ponoči je odšel.
Zatorej, če bi se rada pogovarjala, me kontaktiraj. Drži se in ne obupaj in pusti si iti skozi vse faze žalovanja, tako kot ti hočeš, to je najpomembneje.
Predraga Mireja, šenekdo in ostale!
Hvala vam za vse lepe in tolažilne misli.
Mireja, kako sva si podobni.Po usodah, ki sta naju doleteli. Mi smo sicer, kljub bolezni, tri leta lepo živeli. Bili so vzponi in padci, odvisno od njegovega počutja, ampak bili smo, skupaj in srečni. Lani je bilo prekrasno leto. Na morju smo bili celo 14 dni, še kolesarili smo, delali enodnevne izlete, skratka marsikaj. Še prva polovica letošnjega leta je bila krasna.
Lahko si predstavljam, kako ti je, ko si ostala čisto sama. Otroka sta res zdaj “prednost”, ker me maksimalno zaposlita. Hudo pa mi je, če pomislim, da bo sin šel v prvi razred brez njega, čeprav si je mož zadal cilj, da ga bo spremljal, itd. Ob prelomnih trenutkih ga ne bo zraven.
Tudi jaz nisem bila ob njem, ko je odšel. Odšla sem pet ur prej. Tolažim se s tem, da so bile ob njem sestre, kot sem kasneje izvedela, da je zadnji dve uri celo spal zaradi zdravil. Vsaj matral se ni do konca.
Včeraj so bile misli žalostne, danes je malo bolje. Bomo videli, kaj bo zvečer.
Lepo vas pozdravljam in oglasite se še.
Veš, Ejča, mene je zjutraj ob 6 uri poklicala medicinska sestra in mi povedala, zraven pa je pripomnila, da je kar enostavno zaspal, če me to kaj potolaži. Ne vem, to me bega, mislim si, da so ga kar pustili, kar pozabili nanj. Očitam si, da nisem bila ob njem. Prejšnji večer ko sem nekako zaspala, sem slutila, da bom dobila klic, in zjutraj je telefon zazvonil in videla sem številko in me je spreletela misel, vsega je konec. Najtežji trenutek v mojem življenju.
Ejča, vedi, da sem tu tudi jaz in mnogo drugih, ki smo s tabo in da bo danes in še dolgo, dolgo hudo, ampak smo tu in mislimo eden na drugega. Jaz mislim nate, na tvoje otročiče in vam želim čimmanj žalosti. Bodite močni, saj imate eden drugega in njega. Vedno je z vami, tudi ob tvojem prvošolčku bo, v tvojih in njegovih mislih. Jaz se z mojim možem pogovarjam, ob večerih, mu povem vse, kar mu nisem mogla prej povedat, vse, kar se mi dogaja, tako kot ko je bil že z mano in se tolažim, da bo nekega dne bolje. In tudi bo, počasi.
V mojih mislih ste, vsi, ki prestajate bolečino.
Draga Ejča,
Minilo je dobri dve leti odkar nas je iznenada zapustil.
Ne vem, kaj naj ti reče v spodbudo,živi vsak dan posebej in čim več z otroci. Vsaj jaz sem tako prebrodila do tu…
Jokala sem in jokala, tako da nisem vedela od kod imam toliko solz,no še sedaj pridejo težki trenutki, predvsem zvečer ko se indijanca spravita v posteljo in sem sama s sabo.
Bilo je težko, naj težje, ko je šel mali v prvi razred.
Nikoli ga ne bom pozabila in tudi ni res, da čas celi rane, vendar se naučiš oz. navadiš s to bolečino in ranjeno dušo živeti.
Drži se in lep pozdrav
Predraga Ejča, predraga Mireja in predraga Še žalujoča.
Ne vem, če vam bo to karkoli pomagalo, a pri nas doma vsak večer, odkar sem prebrala vaša pisma, molimo skupaj za vsako posebej, za vsako vašo družinico. Za to, da bi bile močne, da bi imele moči prebiti se skozi življenje in da bi se nekoč še vedno lahko nasmejale… Za vaše otročke, da bi se zapolnila praznina.. Če bi lahko, bi za vas naredila še kaj… a morda je to tisto, kar vam lahko dam.
Meni je umrla mami, na katero sem bila neskončno navezana. Naenkrat, v nesreči. Takrat se mi je sesul svet. Nešteto vprašanj, nikoli odgovorov. Potem sem začela verjeti, da je tam nekje, zgoraj. In da nas čuva. Da je bila z mano ob rojstvu otroka, na operaciji, da mi briše solze, ko mi je hudo…
Vem, da je vaša situacija še veliko težja. A poskusite preživeti….Strinjam se s tabo, še žalujoča… Tudi meni čas ni zacelil ran, a navadiš se. Nekako. Čeprav jo vedno bolj pogrešam, pa se vzpostavi nek drugačen odnos…
Sem z vami, čeprav se morda te besede zdijo čisto prazne…. a želim si, da bi vam kakšna moja misel vsaj za kratek, kratek trenutek dala vedeti, da imate tudi tukaj, na zemlji nekoga, ki misli na vas.
Hvala Šenekdo. Se pridružujem Ejči.
Lažje nam je, ker vemo, da mislimo en na drugega in si pošiljamo pozitivno energijo. Naši angeli so z nami.
Tako mimogrede, vsem toplo priporočam knjigo, ki sem jo danes dobila v roke, to je knjiga z naslovom Ali živimo le enkrat?. V njej sem našla veliko odgovorov na temo življenja in smrti, v smislu reinkarnacije, pričevanja ljudi, ki so bili klinično mrtvi in pripovedujejo svojo izkušnjo smrti. Lepo je razložen proces umiranja. Napisano v tej knjigi me je malo potolažilo, dejstvo, da s smrtjo ni vsega konec, ampak je šele začetek nečesa lepega, spokojnega, življenja brez bolečine. Ljudje ki umirajo dobijo na izbiro dve možnosti, ali grejo naprej v luč, ali se vrnejo nazaj v življenje. vedno pa čutijo odpor do vrnitve in se vračajo predvsem zaradi svojih ljubljenih ker jih nočejo pustiti same. Zato verjemite, da so naši ljubljeni tam, kjer je najlepše, kjer bolečina ne obstaja.Njihova duša živi naprej. Je pa težko to sprejeti, ker jih ni več z nami v fizični obliki.
Predrage žalujoče,težko je izgubiti nekoga,ki ga ljubiš,ki ti daje moč,da prebrodiš vse nastale prepreke.Naenkrat se zazdi,da je življenje ob izgubi bližnjega obstalo,da poti naprej ni.Toda naj bo še tako hudo,človek preživi vse žalosti,poraze,izgube.Potreben je čas.Ejča verjamem vate,vem da ti mora biti neznansko težko,toda po drugi strani se potolaži z dejstvom,da imaš otroke,tvoje sončke na katere bi bil ponosen človek,ki si ga ljubila in na tako krut način izgubila.Svojo energijo posveti njim,tako bo tudi za otročke lažje.Verjamem in razumem,da je težko,življenje nam prinaša vedno nove udarce vendar moramo iz vsega potegniti nekaj dobrega.V tvojem primeru je dobro to,da si iskreno ljubila,imela možnost biti ljubljena in,da ti je bilo dano postati mama.Konec koncev se vsi na koncu srečamo tam zgoraj,to je del življenja.Izkoristi tvoje življenje za stvari,ki te veselijo in vse bo za trenutek lažje.Glede prvega novembra pa tole.Ko se jim poklonimo in prižgemo svečko pomislimo na vse lepo kar se nam je zgodilo s to osebo in bodimo hvaležni,da smo jo imeli možnost v življenju spoznati in podariti in sprejeti ljubezen.Samo pozitivno naprej,le tako bo sonček hitreje posijal.Srečno.
Pozdravljene!
Še žalujoča, rada bi te vprašala, koliko stara otroka imaš, kako se razumeta med sabo in kako si ju tolažila.
Moja sončka se nenehno prepirata (prej se nista tako pogosto), čudno se vedeta, zlasti hči. Z njo imam precej problemov. Postala je kljubovalna, težko se spravi h kakršnemu koli delu. Jaz pa ne vem več, kako in kaj.
Mi lahko kaj svetujete? Hvala.
Draga Ejča,
Bilo je zelo težko, imam prvošolca in pobrtetnika, tudi jaz sem imela precej problemov z starejši od pretepa do izostanka od pouka, prepira…
Mlajši je bil brez plenic leto in pol pred nesrečo, po nesreči pa je začel močit posteljo ponoči.
Prvo leto in pol je bilo grozno, saj sama nisem vedela kje sem glava drzi in potem še otroke tolažit.
Ne vem kaj naj ti svetujem, odvisno od karakterja otroka.
Veliko, ampak res veliko časa na dan in vsak dan, sem bila v naravi ali parku z malim, z starejšim pa pogovor na lep način.
No moram reči, da sem prvo letoveliko popuščala in sem videla da tako ne more več naprej, saj otroci začutijo in pričnejo to izkoriščati.
Sedaj se je stanje malo umirilo in se kar držita kar se dogovorimo.
Res pa ni lahko, včasih bi jim popustil, saj bi tako imela malo miru, pa ne smem, zavedam se da ni moške roke pri hiši.
Upam, da sem ti kaj pomagala,reči ti želim samo, da moraš biti zelo trdna, zdaj si pri vzgoji sama.
Oprosti, če pišem zmedeno, toliko bi ti imela povedati, vendar mi pa pisanje ne gre od rok.
Lep večer in teden ti želim.
Najlepša hvala, še žalujoča.
Res je težko biti mama in oče hkrati. Doslednost pri otrocih je res težka in vzame precej časa in energije.
Meni se zdi, da pri nas začenjamo od začetka. Postavljamo meje, čeprav smo pri hčerki, ki je starejša, imeli že vse “porihtano”. Potem je prišla bolezen, pa smo se temu prilagajali, zdaj pa znova. Sin je pa itak rastel z boleznijo in se zdaj uči “normalnega” življenja.
Hčerka me preizkuša, zelo je postala trmasta in svojeglava. Nekako jo bom že “ukrotila” v pozitivnem, na lep način, čeprav bo trajalo dalj časa.
Hvala, če se želiš pogovarjati, me kontaktiraj. Lep večer.
Pozdravljene,
Bom zelo kratka:
lepo je, ko človek ob taki in drugačni izgubi ljubljenih oseb ugotovi, da ni nikoli sam na tem svetu, da lahko svojo bolečino, stisko in vse kar ga tare v srcu deli z drugimi ljudmi, ki jih po drugi strani ne pozna,se pa obenem z njimi zelo zbliža, kot ,da bi bili znanci že mnoga leta.
Svetovati karkoli je zelo težko,v življenju se dogajajo stvari, pravijo tako vedno z nekim namenom-čeprav je to včasih zelo težko sprejemljivo.V nas so vedno vprašanja zakaj meni, zakaj nama????
Moramo se zavedati, da gre življenje naprej, sama nimam teh izkušenj, vsaj osebnih ne ( hvala bogu),Imam pa dva otroka, ljubečega moža in si lahko samo predstavljam, ker vedeti ne morem, kako se počutite vse tiste, ki ste izgubile svoje bližnje.
Doživljam pa podobne stiske svojcev, ker sama sem pa zaposlena v zdravstvu, na oddelku, kjer sta huda bolezen- rak in smrt vsakodnevno prisotni,tako da iz strani teh izkušenje lahko v srcu čutim vašo bolečino.
Draga Ejči, in vse ostale kot pravi pregovor :TISTI, KI JIH IMAMO RADI NIKOLI NE UMREJO, SO SAMO NEKJE DALEČ…..in so vedno prisotni v naših mislih, naših srcih….so vedno ob nas!!!
ps.Ejči, tvoja izguba me spominja na nek podoben dogodek na našem oddelku, približn ob istem času.Ne želim si drezati še globje v tvojo bolečino,želim ti srečo v nadaljnjem življenju.
V mislih z vami,
selly
Lepo pozdravljena,
Se opravičujem, ker nisem takoj odgovorila.Velikokrat zaidem na to stran, kjer ob različnih forumih prebiram takšne in drugačne zgodbe ljudi, zgodbe , ki nam jih piše življenje, včasih radostne premnogokrat pa žalostne.
In ravno ob prebiranju tvoje žalostne izkušnje, me je nekako prešinila misel, da sem pa morda poznala osebo,—osebo polno optimizma v tistih trenutkih boja z boleznijo, ki premnogokrat ne pozna milosti, osebo, ki si jo ti z otrokoma izgubila.
Zaposlena sem na Golniku- če ti to kaj pomeni, pa tudi če ne, morda se sliši sebično , toda življenje gre naprej, čeprav včasih nam brez ljubljene osebe.
Toda zavedati se moraš, da bo ta oseba vedno ob tebi, ne fizično ampak v tvojih mislih, v tvojem srcu in srcu vajinih otrok.
Z otrokoma se poskušaj čim bolj odkrito pogovarjati.Čeprav sta majhna in se je njuna življenska pot komaj da dobro začela, otroci še kako dobro razumejo naš svet, svet odraslih.
Morda včasih ne znajo na pravi način pokazati svojega trpljenja, svoje bolečine, čutijo jo pa ravno tako kot odrasli.To pokažejo na drug način, način ,ki se nam zdi morda nerazumljiv, z trmo, zapiranjem vase……toda vse to je proces žalovanja.Otroci ne dojemajo bolezni, ne razumejo včasih zakaj je moral nekodo, ki ga imamo radi oditi, nas zapustiti…..zato je potrebno mnogo pogovora.
Lažje je deliti nasvete kot jih sprejemati, teorija je eno, praksa pa drugo…..toda verjemi, polagam roko na srce, da ti bo uspelo…..
Pozdravljene!
Preživela sem še en dan… brez njega. Ni bilo lahko.
Spet se me loteva neko malodušje. Ne vem, kar brez volje sem. Praznina v srcu je vedno večja. Trenutno ne vem, če bom zmogla. Tako ga pogrešam.
Alica 38, Mireja, še žalujoča, nastjaa in ostale, kako je z vami, kako preživljate dneve, veliko mislim na vas, ko mi je hudo.
V molitvi sem z vami…